25. november je (ker je že pozna ura, lahko rečem tudi, je bil) dan boja proti nasilju nad ženskami. Razmišljajmo na to temo, lahko povsem v sebi, notranje, ampak namenimo temu kakšno svojo misel danes ... Ali pa jutri ...
Predvsem pa poglejmo okrog sebe, vsak dan ... In prepoznajmo nasilje, ko se to dogaja okoli nas, v naših bližini, v naši prisotnosti, v našem okolju. Ne zatiskajmo si oči.
Tisti in tiste, ki so šibkejše od nas, ki se ne znajo ali ne zmorejo postaviti po robu, ki ne zmorejo ali ne znajo reči "ne" nasilju, ki nasilja nad njimi ne zmorejo ali ne znajo ustaviti, NAS potrebujejo, da smo njihov glas, ki ostaja ujet v grlu... ali v praznini... Potrebujejo NAS, da smo njihov glas, ki se ne sliši ...

Morda se bo komu zdelo 'odveč', da opozarjam eksplicitno na nasilje nad ženskami v času, ko je nasilje vseprisotno.
Nasilje je danes stalnica, zgoščeno v podobe, ki smo jim priča vsak dan ... in prihajajo od vsepovsod.
Podobe beguncev, podobe vojne, podobe otrok, ki nam kažejo nek nov, tuj, strahoten čas, ki se sprašujemo, kako smo se znašli v njem ...
Ja, težki časi so, naš milni mehurček se je razpočil ... Ali pa nekateri še vedno živijo v njem??

No, slej ko prej bomo vsi sestopili v svet realnosti, ali neobstojanja ... Končno živimo na istem planetu. Ali se morda motim?
Ko nekoč ne bo več modrega planeta, se bodo tudi vsem tistim živečim v oblakih, sesula tla pod nogami.
Kljub temu je (do takrat), kako ironično, treba živeti ... Tukaj in zdaj. In preživeti dneve do apokalipse. Nam je to 'malce' lažje, ker nam ne švigajo bombniki, bojni izstrelki in bombe čez glavo. Ker imamo, če drugega ne, streho nad glavo, ko drugi prezebajo na prostem. Ker imamo toplo posteljo, v katero ležemo zvečer ...
Ker ... Koliko je še teh 'ker'.

25. november je bil dan boja proti nasilju nad ženskami ... Razmišljajmo na to temo. Kadarkoli ... Ker ni nikoli preveč, razmišljati o nasilju, takem ali drugačnem ... O tem, kako bi ga ustavili ... O tem, kako bi ga prepoznali. O tem, kako bi ga (sploh) videli ... Da ... in zaznali ... Ker tu je naš problem, problem sodobne družbe ... V silni odtujenosti. V silnem distanciranju od tega, kaj mene zadeva in kaj me(ne) ne zadeva ... 

In ko bodo tudi nam bombe (za)vršale nad glavo, ali pa še kaj hujšega, tedaj, morda tedaj, bomo z debilnim nasmehom čez začuden obraz, celo zmogli pogled iz našega velikega mavričnega milnega mehurčka, preden nas razblini v atomske delce in nas izpari v neskončno vesolje ...

Jap. :/