Danes zjutraj sem prebral čudovit zapis Helene Jaklitsch v spletnem Časniku z naslovom: Zoki, ‘mi’ ti damo moč, ‘mi’ ti jo vzamemo . Da preberete ta zapis, vam toplo priporočam.

Te dni postaja prav zanimivo in napeto, kajti iz naftalina oziroma zamrznitve se je nenadoma (res?) dvignil Zoran jankovič, ustanovitelj (spet res?) in prvi predsednik stranke PS, ki je te dni zaslutil še zadnjo priliko, da ne oddide prehitro in nenadejano v večni politični pokoj, pardon, da ga ne porinejo vanj strici, ki so ga tudi postavili na pediestal Mercatorja in te stranke.

Seveda se je z napovedjo Jankovića, da končno le kandidira za ponovnega predsednika stranke na bližnjem kongresu in uredi stanje v stranki ter povrne smer gospodarskega okrevanja države, kot je obljubjal, takoj počutila prizadeta in ogrožena sedanja premierka, ki ji sicer velikopotezno a plehko besedičenje o ekonomskih, političnih in finančnih uspehih "njene" vlade začasno še uspeva prepričevati domačo apatično rajo s pomočjo od države odvisnih dominantnih medijev, da je dosegla velikanske uspehe v enem letu njene vladavine in da nam je veliko bolje, kot nam je oziroma bi bilo pod Janšo, ki pa je po njenem itak kriv za vse naše tegobe. Nakar se je pričela odvijati pričakovana reakcija obeh akterjev v obliki znanih besednih sporočil njunih privržencev in njih dveh samih. Seveda se je vključilo tudi ozadje z mnenji in nasveti pomembnih in znamenitih ostarelih, dementnih in nič več kredibilnih stricev in tet. Zavladala je panika med njimi, kajti izid spopada za predsedniško mesto v stranki še zdaleč ni predvidljiv, še manj posledice tega, kljub napovedim nekaterih, ki so pa v preteklosti itak dostikrat ustrelili mimo.

Hitro se nam bliža dan "D", dan, ko naj bi bilo jasno, kdo od dveh glavnih akterjev te proslule in konfuzne hibridne stranke PS, v katero se je na silo ali iz oportunizma natrpalo vse mogoče, od bližnjih županovih sodelavcev/sodelavk, levičarskih novinarjev/novinark, bivših agentov Udbe, bivših športnikov, večnih večkratnih strankarskih prestopnikov, koristoljubnih podjetnikov, do bivših uradnikov ter predvsem tistih, ki so zaslutili novo polno korito, ob katerem se bi dalo ob ustreznem prerivanju, grizenju, in ritanju z večjo telesno težo preriniti čisto do korita ter iz njega zajemati, dokler je v njem še kaj ostalo. A prehitro je zmanjkalo .... 

Verbalna skrb premierke za dobro nacije se je kaj na hitro izkazala, da gre bolj za skrb, kako ugoditi nenasitnim apetitom po davkoplačevalskem denarju s strani dobro utečene kontinuitetne in finančne sfere ter njunih prisklednikov - večnih družbenih rentnikov. Res bi bilo zanimivo videti, kaj bi v primeru zmage za predsedniški prestol stranke potlej storil Janković. To, kar je doslej izjavljal sigurno ne, toliko ga pa že poznam.

In za konec mojega razmišljanja - zanimivo, sam sem že daljnega oktobra leta 2011 slutil tak razplet te zgodbe, kot jo opisuje v svojem predhodno omenjenem članku avtorica Jaklitscheva. V temi, ki sem se je dotaknil v svojem takratnem blogu v nekem drugem mediju - tukaj - nisem kaj dosti ustrelil mimo.

Zanimiva so tudi neka moja kasnejša predvidevanja v preteklosti na to temo, kar sem tudi objavil na svojem blogu - tukaj - In spet se je pokazal moj takratni prav. Eni od stricev se danes vlečejo iz blata, ki so ga takrat s klečeplazenjem pred Jankovićem sami ustvarili. Neverjetna je današnja oportunost teh znanih javnih osebnosti, ko je treba zaradi nove situacije ali pa po ukazu spremeniti svoje predhodno javno izkazano mnenje v korist resničnega gospodarja njihovega statusa in njihove nadaljnje usode. So pa zanimive trditve nekaterih komentatorjev v preteklosti, da je bila glede ustanovitve stranke PS vloga Jankovića in stricev takrat le malo drugačna, kot pa so jo zaigrali pred javnostjo. Morda se pa še kdo kaj oglasi na to moje mnenje.

Naj se vrnem k naslovu mojega prispevka: Alenka ali Zoran - kdo bo koga?  Mislim, da nobeden od njiju ne bo o tem sam odločil, odločili bodo strici, kot ugotavlja avtorica članka v Časniku.