objavi na
pozareport.si

forum

Slovenija

Četrtek, 20. junij 2019 ob 06:34

Aljuš Pertinač: Ime česa je Erjavec? Ta politični konvertit, pravni analfabet, poceni politikant in tretjerazredni populist.
Prilika o tem, zakaj Karl Viktor Erjavec v politiki vedno znova vstaja od mrtvih in zakaj ni rečeno, da ne bo vstal tudi tokrat ...
Forum !

Odpri galerijo

Nebodigatreba, pavliha, komični stranski lik? Ne, zaradi vas, drage politične stranke v vsakokratni vladni koaliciji, zaradi vas, dragi slovenski premierji in premierka, je Karl Erjavec v resnici eden od največjih zmagovalcev slovenske tranzicije. Ceno za to pa plačuje država, v Bruslju, Haagu, Helsinkih in še kje. In ceno za to ne nazadnje vsak dan znova plačujemo mi, državljanke in državljani. (foto: STA)

Tisto, kar pri Erjavcu najbolj bode v oči, je, da je politično preživel tako dolgo, čeprav je vedno v stranski vlogi. Nekak nebodigatreba, pavliha. Saj veste, komični stranski lik, ki sicer praviloma doživi tragičen konec nekje v prvi tretjini povprečnega kriminalnega filma. In ja, slovenska politika je, če jo dobro pogledate, nič več in nič manj kot zgolj povprečna kriminalka. Takšna, kot smo jih pred mnogimi leti vrteli doma na videorekorderjih, ker pač še ni bilo interneta, Netflixa in tisoč kabelskih televizij.

Piše: Aljuš Pertinač

PROLOG

Ne vem, ali je Karl Viktor Erjavec, kot je njegovo polno ime, ljubitelj filmov o Jamesu Bondu. Glede na mačo, vase zagledan življenjski stil in imidž frajerja, ki ga fura praktično že vse od začetka svoje kariere, prav lahko, da je. Konec koncev je tudi ena od njegovih dveh hčera Eva Erjavec na Instagramu videti, kot da je v resnici Bondovo dekle.

Pozitivka ali negativka? Presodite sami. Ampak če Erjavec po naključju je Bondov fen, potem je njegova najljubša bondiada zagotovo Živi in pusti umreti iz leta 1973 z Rogerjem Moorom v glavni vlogi. Karl Viktor Erjavec je namreč slovenski politik, ki je do sedaj največkrat vstal od mrtvih. In če bi bil lik, ki ga Erjavec igra v slovenski politiki, del znamenite Igre prestolov, potem bi bilo njegovo reklo prav gotovo: Živi in pusti umreti. Vudu, vam rečem. Poglejmo podrobnosti.

POLITIČNI KONVERTIT IN KORISTOLJUBEC

Erjavec je na slovenski politični sceni že celo večnost. Prvo politično funkcijo, mesto državnega sekretarja za pravosodno upravo na ministrstvu za pravosodje, je namreč zasedel že davnega leta 2001. Na funkciji ministra je bil od leta 2004 z izjemo dveh let (2010–2012, ko so ga z mesta ministra za okolje in prostor odnesle njegove znamenite kante) ves čas, skupaj torej 15 let, od tega 13 let na t. i. državotvornih resorjih. Kot James Bond tudi Erjavec očitno ljubi blindirane avtomobile in oborožene varnostnike.

Tudi v strankarski politiki je Erjavec prehodil zelo dolgo, celo osem let daljšo pot. Začel je pri Slovenskih krščanskih demokratih (SKD), kamor se je včlanil leta 1993. Potem je bil član združene SLS-SKD, ko je stranka razpadla na SLS in NSi, pa je ostal član SLS. Maja 2004, ko je bil še član SLS, se je včlanil v LDS, o čemer obstaja zanimiva anekdota. "Ko ga februarja 2005 novinarka TVS povpraša o njegovi kratki strankarski epizodi v LDS, skuša to prikazati kot naključni dogodek: Res je, da sem plačal članarino, glede na to, da so mi poslali položnico. Jaz sem pač človek, če dobim položnico, to plačam, ne pomeni pa to, da sem sedaj neki aktivni član, niti nisem bil v nobenem občinskem odboru." (vir: Mladina). Pred volitvami 2004 se je včlanil v stranko DeSUS in maja naslednjega leta postal njen predsednik. Na čelu stranke je torej že 14 let, DeSUS pa je njegova reci in piši peta politična stranka. Ostalo je zgodovina.

Tisto, kar pri Erjavcu najbolj bode v oči, je, da je politično preživel tako dolgo, čeprav je vedno v stranski vlogi. Nekak nebodigatreba, pavliha. Saj veste, komični stranski lik, ki sicer praviloma doživi tragičen konec nekje v prvi tretjini povprečnega kriminalnega filma. In ja, slovenska politika je, če jo dobro pogledate, nič več in nič manj kot zgolj povprečna kriminalka. Takšna, kot smo jih pred mnogimi leti vrteli doma na videorekorderjih, ker pač še ni bilo interneta, Netflixa in tisoč kabelskih televizij.

Ampak nazaj k Erjavcu. Se iz njegove osemnajstletne politične karieri, v kateri je 14 let na čelu stranke in 15 let minister, spomnite kakršnegakoli političnega uspeha, ki bi bil sinonim za Karla Erjavca? Kakršnegakoli odmevnega ministrskega dosežka? Česarkoli. Ne? Brez skrbi, nimate slabega spomina. Preprosto ga ni. Sta zgolj izjemen čut za politično preživetje in neverjetno konvertitska narava, ki Erjavcu omogočata, da pluje, ne brez čeri, da se razumemo, iz koalicije v koalicijo, iz vlade v vlado, s funkcije na funkcijo. Je pa Erjavec izjemno uspešen v neki drugi politični kategoriji, ki se ji reče afere. Je namreč pravi zbiratelj političnih afer, od katerih bi ga, če ne bi šlo za povprečno kriminalko, ki se ji reče slovenska politika, ampak kakšno boljšo oziroma kakšno drugo evropsko politiko, vsaka odnesla s politične scene hitreje kot Primož Roglič odkolesari povprečen kronometer. Če je Erjavčeva ministrska kolegica Alenka Bratušek afera na dveh nogah, potem je Karl njen mentor.

IME ČESA JE KARL ERJAVEC

Skupna značilnost vseh Erjavčevih afer je, da ne gre zgolj za politične zdrse ali napake v presoji, ampak da imajo vse brez izjeme pravne temelje. Ja, Erjavcu prav vsakič zdrsne na pravnem parketu. Čudno, glede na to, da je leta 1985 pod mentorstvom Rajka Pirnata diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (PF UL). Tema: Vloga funkcionarja, ki vodi upravni organ. Vidite? Erjavec je eden od redkih, ki v praksi živijo svoje sanje, pardon, svojo diplomo. Mimogrede, človeku se kar milo stori, ko se spomni, kakšne politične in ministrske veličine je dala slovenski politiki naša pravna fakulteta: Erjavca, Gregorja Viranta, Senka Pličaniča in seveda Mira Cerarja mlajšega, če jih naštejemo zgolj nekaj. Ampak rekla, da je pravo živa stvar, nihče ni vzel tako zares kot ravno Erjavec.

Kako si drugače razložiti dejstvo, da Karl kot diplomirani pravnik tako v zasebnem kot v političnem oziroma funkcionarskem življenju praviloma hodi po robu pravne države, dostikrat pa krepko čez. Kot oče denimo mirno postavi pralni stroj in omaro na tuji hodnik (Erjavec umaknil pralni stroj, omara ostaja). Drugič, spet kot oče, osebno in v funkciji ministra za zunanje zadeve, potem ko je hči v Kranju prejela globo zaradi prometnega prekrška, v spremstvu varnostnikov mirno vkoraka na policijsko postajo in vloži pritožbo (Erjavec zaradi globe hčerki osebno na policijo). Frajer, ni kaj. In ne nazadnje, pred dnevi je Mateja Tonina, prvaka Nove Slovenije ter predsednika Komisije za nadzor varnostno obveščevalnih služb (KNOVS), pred kamerami razglasil za notoričnega lažnivca in veleizdajalca. Vsak povprečen študent prava vam bo povedal, da pravno gledano človeku lahko rečeš, da v konkretni zadevi laže, ne moreš pa ga kar tako razglasiti za lažnivca. Ko in če se bo Tonin odločil za zasebno tožbo, bo Karl Erjavec na sodišču zagotovo izgubil. Pravnik pa tak, a ne, Rajko Pirnat?

Še veliko hujši in z bistveno bolj usodnimi posledicami za državo so Erjavčevi pravni zdrsi – no, bolje rečeno pravni padci v prepad – na ministrskih funkcijah. Karl je namreč še čisto vsako ministrsko funkcijo, ki jo je opravljal (ja, on je najboljši dokaz za to, da ima ta izraz dva pomena), zaznamoval z vsaj enim poštenim pravno-političnim fiaskom. Pojdimo po vrsti.

ŠTIRIKRAT POKOPAN, TRIKRAT OD MRTVIH VSTAL

Ko je bil prvič obrambni minister v prvi Janševi vladi 2004–2008, je podpisal famozno pogodbo s Patrio. Ja, pogodbe ni podpisal Janez Janša, še manj Walter Wolf ali Tone Krkovič, ampak naš Karl. Kaj vse se je potem dogajalo, vam je, spoštovane bralke in bralci, precej dobro znano, zato v te podrobnosti ne bomo zahajali. Manj znano oziroma (pre)hitro pozabljeno pa je, da so Erjavcu sodili zaradi nevestnega dela v službi v postopku nakupa oklepnikov patria. Takratna državna tožilka Branka Zobec Hrastar ga je namreč obtožila, da je državi povzročil za 16,8 milijona evrov škode. Kaj je takšnega storil naš Karl? Hja, podpisal je pogodbo, s katero je Slovenija naročila 25 (z besedo: petindvajset) neopremljenih osemkolesnih oklepnikov. Ja, prav ste prebrali. Od 136 naročenih jih torej slaba petina ni imela nobene opreme. Kot da bi kupili avto brez motorja. Kaj bo slovenski vojski 25 neopremljenih oklepnikov, verjetno ve samo Erjavec. Kot tudi, zakaj je namesto prvotno predvidenih 70 oklepnikov, oboroženih s 30-milimetrskim topom, Erjavec na koncu naročil samo šest takšnih. Tank je tank, si verjetno misli Erjavec, čeprav to patrie v resnici niti niso.

Enako si je očitno mislilo sodišče in Erjavca oprostilo. Saj veste, tank je, … eh, ni važno. Zaradi hudih očitkov korupcije je pogodba, ki jo je s Patrio podpisal Erjavec, na koncu obveljala za nično in Sloveniji je ostalo zgolj 30 zelo slabo opremljenih osemkolesnikov. Se je komu zato kaj zgodilo? Seveda, Janez Janša je moral v zapor. Ampak Karl Erjavec, njemu, njemu se ni zgodilo nič. Postal je pač minister za okolje in prostor v naslednji vladi, v koaliciji drugačne politične barve, v vladi z drugim premierjem. No, in ker Slovenija nima dovolj oklepnikov za oblikovanje dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin, kar smo nekoč obljubili zvezi Nato (stichwort: Erjavec), sedaj spet kupujemo oklepnike. Oziroma jih ne.

Naš Karl je namreč spet obrambni minister, ko se obetajo donosne pogodbe tujim proizvajalcem orožja za naročila Slovenske vojske. Eno naročilo je Erjavec po hitrem postopku skenslal. Vlada Marjana Šarca je namreč na njegov predlog prekinila postopek nabave oklepnikov tipa boxer, ki ga je naročila prejšnja vlada prek Organizacije vzajemnega sodelovanja na področju oborožitve (OCCAR). Naš Karl namreč meni, da bi bila pogodba, če bi postopek nabave osemkolesnih boxerjev nadaljevali, lahko nezakonita, saj postopek nabave ni temeljil na ustrezni taktični študiji. Evo ti ga, na. Karl, ki pred leti niti za hip ni pomišljal, ko je bilo treba naročiti 25 oklepnikov brez opreme, je vmes postal takšen taktični genij, da mu ga v obrambni stroki pri nas ni para.
Da pa vojska vseeno ne bi hodila peš, je Karl sprožil postopek nakupa 38 ameriških oklepnikov 4 x 4 oshkosh, s katerimi bi nadomestili stara vozila vrste hummer. Na seji parlamentarnega odbora za obrambo je vrli Erjavec odločno povedal, da bodo oklepniki stali 15,6 milijona evrov brez DDV. In Karlova beseda velja, kajne? Ja, kot pri patriah. Spet je namreč "pozabil" povedati, da to še ni končna cena, ker je, zdaj vam bo šlo že krepko na smeh, treba za oklepnike naročiti še oborožitvene postaje z mitraljezi, kar bo stalo dodatnih 11,3 milijona evrov. Vidite, kar se Karl nauči, to Karl zna. Če je šlo skozi pri Patrii, zakaj ne bi šlo tudi pri Američanih?

Ampak pojdimo nazaj k Erjavčevemu drugemu hudemu pravnemu zdrsu. Ko je bil minister za okolje in prostor v Pahorjevi vladi, je takratni predsednik Računskega sodišča RS Igor Šoltes predlagal njegovo razrešitev. Računsko sodišče je namreč v revizijskem poročilu ugotovilo, da na Erjavčevem ministrstvu niso odpravili ugotovljenih pomanjkljivosti na področju zbiranja odpadkov. Medklic: da se taisti Igor Šoltes sedaj, po neuspešni kandidaturi za evroposlanca na čelu liste DeSUS omenja kot najverjetnejši naslednik Erjavca na mestu predsednika stranke, je zgolj še en dokaz več, da gre res za zelo povprečno kriminalko. Vsak pravnik ve, da je revizijske ugotovitve računskega sodišča treba spoštovati. Vsak razen Erjavca, ki je stvar zaničljivo poimenoval s kantami za smeti in že po Pahorjevem predlogu, naj ga državni zbor odpokliče, vendarle odstopil sam. Take vrste pravnik je torej naš Karl.

Ampak niti to ga ni odneslo iz politike in že čez slabi dve leti se je triumfalno vrnil v drugi Janševi vladi, tokrat kot zunanji minister. Ko je ta vlada padla, se je Erjavec seveda mirno spet preselil v naslednjo in ostal na funkciji. Potem pa se je nekega dne odločil, da bo dal intervju eni od najstarejših lokalnih kabelskih televizij pri nas, velenjski VTV. Kar je potem sledilo, veste. Hrvati so v prisluhe ujeli našo agentko in arbitra pri Mednarodnem sodišču v Haagu, odstopili od arbitraže, za katero nočejo več slišati, to pa zdaj po precej bizarni epizodi s prisluhi, objavljenimi na Pop TV, preiskuje KNOVS. In Erjavca to tako nervira, da je predsednika KNOVS Mateja Tonina javno imenoval za notoričnega lažnivca in veleizdajalca. Bog ne daj, da bi kdo pomislil, da njegovo vodenje postopka arbitraže pri nas in gobezdanje na lokalnih kabelskih postajah meji na veleizdajo. Erjavec tako do nadaljnjega ostaja minister, in to, pozor, za obrambo.

Naš Karl pa seveda ne bi bil Karl, če ne bi tudi na svoji trenutno zadnji politični funkciji poskrbel za še en v nebo vpijoč pravni zdrs oziroma politično blamažo. Če pozorno pogledamo, mu gre to vedno bolje in hitreje od rok. Obrambni minister je namreč manj kot eno leto. Ta njegova zaenkrat zadnja oziroma najnovejša afera pa hkrati najbolje pokaže, kakšen človek, kakšen politik oziroma kakšen minister je v resnici Karl Erjavec.

O tem, za kaj je v praksi šlo, dovolj podrobno opisuje Peter Jančič na svojem Spletnem časopisu (Afera babje čenče: Ermenčeva s tajnimi agenti nad Škerbinca za "verbalni delikt"), zato tega tu ne bomo ponavljali. Bomo pa podrobno razložili, zakaj bi moral Erjavec nemudoma odleteti z mesta ministra za obrambo, in to ne na podlagi uspešno izglasovane interpelacije, ki jo predlaga SDS, ampak zato, da se zavarujejo obrambna sposobnost države, notranja kohezija in integriteta Slovenske vojske ter uveljavi politična odgovornost za očitne in ponavljajoče se zlorabe političnega položaja ter Obveščevalno varnostne službe (OVS) v notranjepolitične namene.
Na predlog Karla Erjavca je predsednik republike in vrhovni poveljnik oboroženih sil za načelnico Generalštaba Slovenske vojske imenoval Alenko Ermenc. Naš Karl je tako poskrbel, da je Slovenija postala prva država članica Nata, v kateri vojski poveljuje ženska. Žal pa pri tej izbiri ni imel najsrečnejše roke. Ermenčeva namreč svojemu položaju več kot očitno ni kos. Tako je lepega dne na sestanku pri ministru Erjavcu, ko se je pogajala za višje plače vojakov in pri našem Karlu seveda naletela na gluha ušesa (halo, njega pač zanima zgolj lastna plača), doživela nekaj, čemur bi laiki rekli živčni zlom. Obiskala je zdravnika, ta pa jo je napotil na zdravljenje v ustrezno ustanovo. Vojaki seveda niso spregledali, da je njihova poveljnica dalj časa bolniško odsotna. Prav tako je seveda normalno, da so se v vojski pojavile govorice o tem, kaj ji je. In enako normalno je, da so te govorice prišle v javnost.
Ermenčeva je vmes ozdravela, in ko se je vrnila v službo, je kot krivca za nastalo godljo v španoviji z Erjavcem razglasila brigadirja Miho Škerbinca, Poveljnika sil Slovenske vojske. Našemu Karlu je predlagala njegovo razrešitev in on jo je sprejel. Ko je bil povprašan o razlogih, se je po stari navadi – zlagal. Dejal je, da je Škerbinc v nasprotju z njegovimi izrecnimi ukazi ponoči streljal na Počku. Nadaljevanje zgodbe se bere kot vic Radia Erevan. Izkazalo se je, da Erjavčevih ukazov ni bilo, da Škerbincu tudi sicer nima kaj ukazovati, da je Škerbinc deloval v skladu s pisnimi navodili vlade, da je sledil ukazom svoje poveljnice, da ni streljal on, da ni streljala slovenska, ampak ameriška vojska, da niso streljali s kalibrom 120 mm, ampak manj in da si je Erjavec kratko malo vse skupaj izmislil. Slednje je naš Karl tudi posredno priznal, ko je za nazaj ugotovil, da itak ne potrebuje razloga, da zamenja poveljnika sil, če mu kaj ne paše.

Že zgolj to bi moralo biti več kot dovolj, da predsednik vlade Marjan Šarec Erjavcu pokaže vrata. Ampak Šarec ni te vrste tič, on se ravna po novih vzorcih, zato je zelo odločno storil – nič in Erjavca vzel v bran. Ampak še bistveno bolj je problematična zloraba OVS, ki sta se jo v tem primeru šla naš Karl in Ermenčeva.

Agenti OVS, ki opravljajo varnostne naloge na ministrstvu za obrambo, imajo skladno z 2. odstavkom 34. člena zakona o obrambi namreč pooblastila, ki jih zakon določa za policijo zgolj v primeru, kadar preprečujejo, odkrivajo in preiskujejo kazniva dejanja v ministrstvu in SV. To pomeni, da lahko uporabijo vsa razpoložljiva pooblastila policije po zakonu o kazenskem postopku (po 3. odstavku citiranega člena tudi prikrite preiskovalne ukrepe) in nekatera (procesna) pooblastila, ki so zapisana v zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Določena policijska pooblastila sme uporabiti tudi vojaška policija. Ta so taksativno našteta, pri čemer je vojaška policija pri svojem ukrepanju teritorialno in personalno omejena.

Za uporabo drugih varnostnih nalog, kot so odkrivanje, preiskovanje in preprečevanje ogrožanja varnosti določenih oseb, delovnih mest, objektov in okolišev ..., pa OVS nima zakonske podlage, da bi uporabljala policijska pooblastila po določbah ZNPPol. Uredba o OVS (Ur. list. RS 90/00) sicer podrobneje opredeljuje naloge OVS na strokovnem protiobveščevalnem področju, pri čemer v 8. členu govori o tem, da je temeljna metoda (NE pooblastilo) dela na tem področju – raziskava. Ta pa je opredeljena kot zbir podatkov vseh vrst in oblik o določeni stvari v določenem času in prostoru oziroma na določenem področju in zbir vseh končnih izdelkov, ki se nanašajo na predmet raziskave ... Pa tudi sicer je na splošno vprašljiva zakonska analogija, ki se pri uporabi pooblastil (beri: posegov v človekove pravice) sklicuje na zakon, ki ureja pooblastila drugega represivnega organa – policije, pri čemer so njune naloge formalno in vsebinsko različne.
V konkretnem primeru je vprašljiva tudi sprožilna situacija – esemesi, ki očitno niso bili dovolj, da bi to lahko označili kot razlog za sum kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi česar so (po pozivu ministra, da je to treba raziskati) našli delovno podlago z namenom preprečevanja ogrožanja delovnega mesta – kar je bolj ali manj notranjezaščitni primer, s katerim bi se v policiji ukvarjali uslužbenci notranje kontrole.
Po domače povedano, OVS ni ustanovljen zato, da bi po vojski preganjal babje čenče, še manj pa zato, da bi ga neki vase zagledan in nekompetenten minister zlorabljal v notranjepolitične namene. Poleg tega OVS ne more delovati na podlagi ustnih navodil, ki jih je naš Karl bojda dal direktorju OVS Dejanu Matijeviču. Mimogrede, Matijevič igra nogomet za veteransko ekipo NK Ihan, če ste bili morda v skrbeh, kakšni strokovnjaki vodijo naše tajne službe.

EPILOG

Na podlagi zgoraj zapisanega je popolnoma jasno, da bi v vsaki drugi državi, katere politični sistem ni presenetljivo podoben povprečni kriminalki, brigadir Škerbinc moral ostati na položaju, minister Erjavec pa bi moral odstopiti in biti kazensko preganjan za svoja dejanja. Ker pa, kot smo že večkrat dokazali, gre zgolj za povprečno kriminalko in ker glavno vlogo ne nazadnje igra že štirikrat pokopani in najmanj trikrat od mrtvih vstali Karl Viktor Erjavec, je epilog zgodbe še vedno neznanka.

Ni pa neznanka, kakšno politično, ekonomsko, družbeno in pravno škodo dela slovenski državi in s tem vsem nam slovenska politika, tako leva kot desna, ko že slabih dvajset let na sceni ohranja političnega konvertita, pravnega analfabeta in poceni politikanta ter tretjerazrednega populista Karla Erjavca.

Nebodigatreba, pavliha, komični stranski lik? Ne, zaradi vas, drage politične stranke v vsakokratni vladni koaliciji, zaradi vas, dragi slovenski premierji in premierka, je Karl Erjavec v resnici eden od največjih zmagovalcev slovenske tranzicije. Ceno za to pa plačuje država, v Bruslju, Haagu, Helsinkih in še kje. In ceno za to ne nazadnje vsak dan znova plačujemo mi, državljanke in državljani. Zato, kot pravi moj kolega kolumnist in stalni komentator v oddaji Faktor na TV3 Rado Pezdir: Jebite se kolektivno!

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
aljuš pertinač karl erjavec Eva Erjavec Roger Moore desus LDS nova slovenija Slovenski krščanski demokrati rajko pirnat Pravna fakulteta v Ljubljani Senko Pličanič Gregor Virant Alenka Bratušek miro cerar matej tonin Patria Branka Zobec Hrastar Walter Wolf tone krkovič janeza janša Borut Pahor marjan šarec Igor Šoltes Miha Škerbinc Slovenska vojska Alenka Ermenc rado pezdir Faktor na TV3 OVS Dejan Matijevič

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

borut rojc

2019-07-22 07:08:45


Aneksi kriminalnih združb pri gradbenih poslih, to je to, kar poganja mafijski ustroj države. Svoje , s prirejenimi javnimi razpis,i naredi prav od teh razbojnikov nastavljena vlada in sklepni račun se tako izide... Pri sosedih gradijo Kitajci in to pred vsemi roki, pri nas ima večje reference od tujcev murgelsko gradbeno podjetje Grep, čeprav poseduje le samokolnico in dve vreči cementa. Od klovna in zmešane plagiatorke na ministrstvu za infrastrukturo, res ni pričakovati, da bi se zadeve v tem pogledu uredile, ker potem niti njiju ne bilo tam...Razumem tudi Damjana in njegove nerazumljive umotvore, očitno pogojene z neko boleznijo, da besed ne izogavarja, pač pa mu nekontrolirano letijo iz ust. Človek bi se rad primaknil k bogato obloženi mizi gradbene mafije. Ne razumem pa teze spoštovanega gospoda Duhovnika, ki se je v boju s prevarntom Lebnom in njegovimi pomagači pri zlatem tiru, odločno postavil na stran razuma in zdrave logike, torej proti tem, nad katerimi se klovn še posebno navdušuje. ..Na koncu se torej zaradi manjkajoče vejice , razveljavljajo razpisi, po katerih se posel dodeli najcenejšim izvajalcem in dodeli jebivetrom tipa Petrič, Škrabec & co. katerih kriminalne rabote so vedno najmanj dvakratnik najugodnejšega izvajalca posameznih gradbenih del , ki bi kot dober gospodar tudi s takšno ceno nekaj zaslužil...Vse, kar napišem, bazira tudi na osebnih izkušnjah. Zločinski režim nam je kot družini nekaj vzel, ta sistem tega noče vrniti. Zato, da kriminalci gradijo lakirnice na rodovitni zemlji, avtoceste skozi pšenična polja ter vse mogoče ovinke po vodovarstvenih območjih pri gradnji železnice. Če bo zmanjkalo, bodo pa zlikovci spet šli v preboj in še kaj vzeli...
Istok Potočnik

2019-07-21 08:00:03


Nič.

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Aljuš Pertinač: Ime česa je Erjavec? Ta politični konvertit, pravni analfabet, poceni politikant in tretjerazredni populist.