objavi na
pozareport.si

forum

Slovenija

Torek, 7. maj 2019 ob 06:56

Duh avtoritarnosti ali kultura postsocialističnih sodnikov: poslušnost, uklonljivost in podredljivost
Vendar, časi se spreminjajo in spremembe prihajajo. Prihajajo pa od spodaj, s strani navadnih sodnikov, tistih, ki si služijo kruh s sojenjem, s strani tistih, ki niso Havlovi prodajalci zelenjave. Vse več jih je ...
Forum !

Odpri galerijo

Slovenski sodniki znajo zakone, bolj malo pa jih pravo razume. Nekateri ga celo nočejo razumeti.

Piše: Jan Zobec

Duh straši po Evropi – duh avtoritarnosti. Vendar tokrat ne velja tisto iz uvoda v Manifest komunistične partije, kjer dobro znana avtorja pravita, da so vse sile stare Evrope sklenile sveto alianso v eksorciranju tega duha: papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikalci in nemški policijski špiclji. Ne, tokrat je stvar obrnjena na glavo. Duh avtoritarnosti se ne širi in ne prihaja od spodaj navzgor, ampak od zgoraj navzdol in od zgoraj vsevprek. Od Rusije navzdol proti jugozahodu.

O Putinu ne gre izgubljati besed. Pa vendar, ruski samodržec je znova udaril po svobodi izražanja, poljska avtokracija sodno obračunava s kritiki pakiranja sodstva. Svetovna pravniška kapaciteta Wojciech Sadurski, znan tudi po glasni kritiki sedanje poljske oblasti, se sooča s pravnimi postopki. Član novega disciplinskega oddelka na poljskem vrhovnem sodišču je pristojnim organom varšavske univerze predlagal začetek disciplinskega postopka zoper slavnega profesorja, ker je sodnike disciplinskega oddelka Vrhovnega sodišča poimenoval "zgube". Nadenj se je s civilno tožbo spravila tudi vladajoča stranka (PiS), ker je njeno vodstvo označil za organizirano kriminalno združbo. Poljski sodniki, ki so odločili v korist protestnikov zoper vlado in njene ukrepe, so intimidirani s strani disciplinskih tožilcev, ki jih preganjajo zaradi nekih davnih trivialnih prekrškov, disciplinske obtožbe so vložene tudi zoper številne sodnike, ki so si upali javno kritizirati razmere v sodstvu, sodno politiko, vodenje sodstva in upravljanje z njim.

Nedavno je madžarsko ustavno sodišče v iskanju alibija organiziralo mednarodno konferenco o ustavni identiteti, ki so jo legitimirala nekatera najbolj zveneča ustavnosodna in EU-sodna imena – Lenaerts, Voßkuhle, Bierlein, Ziemele. Kriminalno podzemlje, povezano z paradržavo se je infiltriralo na bolgarsko vrhovno kasacijsko sodišče. Slovenska sodna oligarhija išče poti, kako omejiti svobodo izražanja sodnikov, utišati, sankcionirati, disciplinirati kritike njenih rabot (telefonska justica, zlorabe spletnih strani institucije, škandal "maketa" slovenskega sodstva, čudaški pogledi na dialog z ustavno-sodnimi in mednarodno-sodnimi instancami itd.), s katerimi si vztrajno prizadeva za zbijanje ugleda sodstva, četudi (ne bom rekel, da zato ker) slabitev temeljnega imunskega sistema odpira prosto pot samovolji, zlorabam in sivemu ozadju globoke države. Uvaja in celo že trenira skrbno izbrane sodnike-govorce (medijske sodnike), v pripravi naj bi bile zakonodajne spremembe o dopustnosti svobode izražanja sodnikov, napoveduje se aktivacija upokojenega vrhovnega sodnika "A. A." kot nekakšnega guruja za etiko in integriteto, z disciplinskimi postopki in s postopki pred Etično komisijo se želi obračunati z "neposlušnimi" in "neprilagojenimi" sodniki, sodnik Radonjić bi rekel, s tistimi, z disonantnimi nagnjenji lastnih zamisli.

Sodniki so praktično in empirično vzgajani ter prek predavanj in slavnostnih govorov na raznih "dnevih sodstva" (kakršen je bil npr. tisti v Olimju v začetku junija 2014) ter tudi prek šolanja v sodniških šolah, ki jih vodi preverjena in skrbno izbrana, sicer nominalno sodstvu pripadajoča "ravnateljica" ali "ravnatelj", sistematično oblikovani tako, da bi se čutili močne in neodvisne samo v "tropu", kot posamezniki pa le prekarno, ali zgolj redki in le malokdaj. To rojeva značilen avtoritaren, birokratsko oblasten vzorec obnašanja: navzdol in navzven vzvišeno oblasten, formalen, ohol, včasih že onkraj meja pravnega cinizma, navzgor in navznoter pa ubogljiv, pokorljiv, plašen in iščoč zaščito.

Vsa ta dogajanja, ki kažejo na harmoničen vznik avtoritarnosti in zaton nosilnih postulatov vladavine prava, v zadnjem času povezujejo postkomunistične države. Dokazujejo marsikaj, a najprej predvsem to, da so desetletja življenja v totalitarnih ureditvah pustila globoke brazgotine v nacionalnih telesih teh držav, segajoče tudi na generacije, ki s totalitarizmi niso imele neposredne izkušnje, in drugič, da je avtoritarnosti v resnici malo mar za ideologijo. Naj bo leva ali desna, napredna ali konservativna, internacionalistična ali nacionalistična, ksenofobna ali ksenofilna, »madžarsko-poljska« ali »slovenska«, vsa ta navlaka je tu samo fetiš, ideološka laž - glazura, pod njo pa je vsem skupna nebrzdana sla po družbeni moči in ugledu, po oblasti ter po vsem, kar je s tem povezano – od družbenega, političnega, ekonomskega vpliva do obvladovanja finančnih tokov in njihovega usmerjanja na privatne račune avtokratov, oligarhov in njihovih komplicev. In, kot ugotavljajo mnogi ugledni raziskovalci postkomunističnih družb (npr. Bálint Magyar, Kim Lane Scheppele, Piotr Mikuli, Janine R. Wedel), novodobni avtoritarci za dosego svojih ciljev vprežejo pravo – tako kot klasično mafijsko podzemlje (underworld) uporablja brutalno fizično nasilje, sodobna inačica iz zgornjega sveta (upperworld) doseže isto brez prelivanja krvi, z legalnimi sredstvi v rokah legalne javne oblasti – kratko rečeno z zlorabo prava.

Predstojnik katedre za primerjalno ustavno pravo na Jagelonski Univerzi v Krakovu, Piotr Mikuli pravi, da, kot že vsi vemo, je ena od temeljnih značilnosti sodobne avtoritarnosti to, da pravne institucije in pravne procedure niso enostavno odpravljene, temveč so, nasprotno, natančno in do najmanjše podrobnosti zlorabljene na način, po katerem sta njihov pravi pomen in smisel spremenjena, kar v praksi pomeni, da so do skrajnosti izkrivljene in popačene ter da zato delujejo kot nasprotje samih sebe. Postkomunistični formalizem, ki ni nič drugega kot eno od najpriročnejših orodij neoavtoritarne oblasti, sijajno opredeljuje doma spregledana, a v tuji literaturi pogosto citirana misel B. M. Zupančiča, da se formalizem cinično lahko uporabi kot besedna igra, s katero se zlahka prevede zunanja in skrita politična agenda. "Končni rezultat je shizofreničen razkorak med tem, kar je bilo rečeno in med tem, kar je v resnici mišljeno - z drugimi besedami, pravni formalizem postane tako bodisi visoka umetnost inteligentne prevare v eni skrajnosti, ali samoprevare v drugi (manj inteligentni) skrajnosti."

Prav v tem je temeljna težava postkomunističnega sodstva. Že pred več kot četrt stoletja sta A. Sajó in V. Losonci ugotovila, da uvedba sodniške "samouprave" v razmerah tranzicije ne pomeni drugega kot ohranitev sodstva, kakršnega je vzpostavila nedemokratična komunistična oblast. Avtoritarna pravna kultura in etika poslušnosti, ki se kažeta v podredljivosti, političnem oportunizmu in posledično v sodniški samocenzuri, sta se kot neideološka dediščina totalitarnega obdobja ohranili, naj še enkrat ponovim za nekatere prepovedano besedno zvezo, v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti.

Pri tem nikakor ne gre za kako staromodno komunistično, marksistično ali drugo ideološko kramo, ki bi krojila pravniško, ali, če sem bolj konkreten, večinsko, (pre)vladujočo sodniško pamet, zavest in doživljanje poslanstva svojega poklica. Gre preprosto za zapoznele odseve in sekundarne vplive povsem tehničnega in praktičnega delovanja nekdanjega režima na pravniško, ali, ko gre za sodstvo, sodnikovo poklicno dušo, na njegovo razumevanje prava, njegovo razlago in na videnje pravniškega, še posebej sodniškega poklica. Pravna kultura, ki ni drugega kot razumevanje prava, odnos do prava in do pravniškega poklica, je nekaj, kar nastaja in se oblikuje na eni strani z vzgojo, izobraževanjem ter s praktičnim usposabljanjem in pripravljanjem na poklic, na drugi strani pa s potrditvijo, verifikacijo tako pridobljenega in oblikovanega v postopkih izbire kandidatov na pomembna mesta v pravniških poklicih, zlasti v sodstvu, tožilstvu in v drugih ustavnih organih.

Da je jedro problemov pravne tranzicije (slovenske še posebej) prav v tem, je znano že dolgo (pri nas nekoliko manj, drugod po svetu toliko bolj). Gre preprosto za tisto, kar je že dolgo nazaj ugotovil France Bučar (in čemur pritrjujejo kolegi iz drugih postsocialističnih držav), da so pravniki (pri čemer niso sodniki nobena izjema - prej nasprotno) "s svojo večkrat nepotrebno ali vsaj čezmerno docilnostjo […] tudi sami krepili totalitarni sistem, saj so mu s svojim ravnanjem in prilagodljivostjo dajali legitimacijo vsaj sprejemljivosti, če že ne legitimnosti, in ga s tem nehote potrjevali v njegovem prav in mu sproti dajali odvezo za njegove kršitve temeljnih človekovih pravic." Na eni strani gre za pomanjkanje sodnikove notranje neodvisnosti, avtonomnosti, poklicnega poguma in za preobilje preračunljive boječnosti, na drugi strani pa za avtoritarno kulturo, ki se z okrepljeno vlogo predsednikov sodišč le še stopnjuje.

Sodniki so praktično in empirično vzgajani ter prek predavanj in slavnostnih govorov na raznih "dnevih sodstva" (kakršen je bil npr. tisti v Olimju v začetku junija 2014) ter tudi prek šolanja v sodniških šolah, ki jih vodi preverjena in skrbno izbrana, sicer nominalno sodstvu pripadajoča "ravnateljica" ali "ravnatelj", sistematično oblikovani tako, da bi se čutili močne in neodvisne samo v "tropu", kot posamezniki pa le prekarno, ali zgolj redki in le malokdaj. To rojeva značilen avtoritaren, birokratsko oblasten vzorec obnašanja: navzdol in navzven vzvišeno oblasten, formalen, ohol, včasih že onkraj meja pravnega cinizma, navzgor in navznoter pa ubogljiv, pokorljiv, plašen in iščoč zaščito.

Zaradi pomanjkanja strokovne in poklicne samozavesti naj bi jih, vsaj k temu si prizadevajo vodstvene strukture, bolj kot moč argumentov privlačil argument moči. Ali, kot je opazil eden od nemških kolegov, vaši sodniki znajo zakone, bolj malo pa jih pravo razume - nekateri ga celo nočejo razumeti. Taki vidijo sebe predvsem kot uporabnike normativnih tekstov, kot transmisijo v sistemu izvrševanja oblastne volje (pravo kot orodje: prej oblasti vladajočega razreda, danes vplivne mreže, interesne skupine, oligarhij, B. Magyar bi rekel, "adoptirane politične družine") in manj kot razreševalce sporov. Ti pravo doživljajo kot ukaz, kot argument moči in ne kot moč argumentov. Pravni spor za njih ni spopad argumentov, diskurz, interaktivna izmenjava argumentov. Bližja jim je avtoritarna kultura kot kultura merjenja moči argumentov. Zato je za marsikaterega povprečnega postsocialističnega sodnika, četudi nikoli ni bil socialistični sodnik, značilna kultura poslušnosti, uklonljivosti in podredljivosti – in mu zato tudi birokratska miselnost ni tuja. Hkrati je ponotranjenje takih miselnih vzorcev predpogoj za uspešne vzpone na družbene, oblastne in poklicno-hierarhične vrhove.

Pravzaprav nič bistveno novega – zgodovina se ponavlja: najprej tragedija, nato spet tragedija, morda tudi kot farsa v "demokratičnih" okoliščinah. Gre samo za nadaljevanje zgodbe, ki jo je že davnega leta 1957 genialno zapisal M. Djilas. Da bi novi razred v postkomunizmu uresničil svoje cilje (ali ohranil že dosežene), je njegova prva žrtev pravo. Ločnica med družbeno prav in narobe ne poteka na osi pravno - protipravno, temveč na osi lojalno - nelojalno. B. Magyar zato ugotavlja, da je v postkomunistični mafijski državi edini greh – ali greh vseh grehov – nelojalnost. Seveda nelojalnost "družini". V resnici je to samo posttranzicijska prilagoditev znanega poljskega črnohumornega truizma iz časa komunizma, ki pravi: Daj mi osebo in dal ti bom pravo (ki ga je ta oseba prekršila).

TODA ČASI SE SPREMINJAJO IN SPREMEMBE PRIHAJAJO!

Vendar, časi se spreminjajo in spremembe prihajajo – a ne od zgoraj navzdol, tudi ne prek vodstvene strukture – ta je, kakršna je in zato tudi je, kar je. Ne, te spremembe prihajajo od spodaj, s strani navadnih sodnikov, tistih, ki si služijo kruh s sojenjem, s strani tistih, ki niso, kot bi rekel profesor Letnar Černič, Havlovi prodajalci zelenjave. Vse več jih je.

(Jan Zobec je vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije in nekdanji ustavni sodnik. Ta zapis je bil prvotno objavljen 6. maja 2019 na spletnem portalu IusInfo, pod naslovom Duh avtoritarnosti)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
jan zobec Zvjezdan Radonjič

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Duh avtoritarnosti ali kultura postsocialističnih sodnikov: poslušnost, uklonljivost in podredljivost