objavi na
pozareport.si

forum

Požareport

Četrtek, 7. februar 2019 ob 06:54

Sta dve poti. Drage sodnice in sodniki, na vas pa je, po kateri boste hodili!
Prva je pot vodstvene strukture in enega od vplivnih medijev, druga je pot sodnikov, ki se zavedajo globokega pomena svojega poklica, piše vrhovni sodnik Jan Zobec ...
Forum !

Odpri galerijo

Jan Zobec je vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije in bivši ustavni sodnik. Ta zapis je prvotno objavljen 4. februarja 1019 na spletnem portalu IusInfo, pod naslovom Dve poti.

SODSTVO JE OBLAST, ZATO NE UŽIVA IMUNITETE ...

DELO SODNIKOV MORA BITI PREDMET KRITIKE

(Piše: Jan Zobec)

Stvari so v svojem izhodišču zelo preproste. Vsaka oblast, naj bo zakonodajna, izvršilna ali sodna, je nagnjena k zlorabam. Za nobeno od njih ne velja, da ji je treba slepo verjeti in na lepe oči zaupati. Zato ima še kako prav Vladimir Ilič Lenin, da je zaupanje dobro, nadzor pa še boljši. Nadzor je seveda različen - v avtokratskih in totalitarnih režimih izhaja iz čisto drugih premis kot v liberalnih demokracijah.

V teh ima predvsem dve temeljni obliki - kot nadzor znotraj oblasti same, se pravi kot njena delitev ter posledični medsebojni nadzor po sistemu zavor (nadzorov) in ravnotežij na eni strani ter zunanji, demokratični nadzor, torej nadzor javnosti nad delom oblasti. Na tej točki se pokaže, kako pomembna je svoboda izražanja - ne samo kot vidik posameznikove samouresničitve, kot izraz njegove osebnosti, njegove osebne svobode, ampak tudi kot temeljna podstat za delovanje demokracije, kot kri demokracije. In ker sleherna oblast teži k zlorabam, obstaja že po naravi stvari večna napetost med nadzorovanim in tistim, ki izvaja nadzor - tako med samimi vejami oblasti, še bolj pa med oblastjo in tistimi, ki s svobodo izražanja nadzirajo, torej razkrivajo in kritizirajo oblast. Jedro svobode izražanja, ki presega posameznega uresničevalca te svoboščine, je zato prav v tem, da se javno obelodanijo nepravilnosti, stranpoti in zlorabe oblasti, vse tisto, kar bi oblast rada prikrila, skrila,. zatajila - preostalo je za delovanje demokracije drugotno. Kot se delovanje pravne države prepozna po upoštevanju in uresničevanju za naslovljence neugodnih odločb najvišjih sodišč, se tudi svoboda izražanja prepozna po oblastni strpnosti do neugodnih, neprijetnih in za kritizirano oblast pogubnih informacij, mnenj in stališč. Smisel svobode izražanja je torej v slabih novicah - slabih predvsem za nosilce družbene moči in oblasti.

Sodstvo, ker je oblast, seveda ne uživa imunitete pred svobodo izražanja. Delo sodnikov, ker pač izvajamo oblast, mora biti predmet kritike. Še toliko bolj morajo biti na očeh javnosti in podvrženi kritičnemu nadzoru nosilci notranje moči in oblasti znotraj sodstva, t.i. vodstvena struktura. Normalno je, da javen nadzor opravlja na eni strani strokovna javnost, na drugi strani pa mediji s primerno omikanimi in pravno razgledanimi pisci. Kjer take normalnosti (še) ni, ali ni zadostno razvita, kjer bolj ali manj obstaja le na medijskem obrobju, tam, kjer osrednji (uradni, dominantni, mainstream) mediji bolj kot kritičen nadzor nad delom tistih, ki imajo v sodstvu stvarno moč in oblast, igrajo vlogo propagande te iste oblasti in teh istih oblastnikov, kjer njihovih zlorab ne razkrivajo, ampak jih, nasprotno, prikrivajo in opravičujejo, ali, kjer prihaja celo do personalnega (novinarskega) prelivanja nekega politično strogo profiliranega dominantnega medija, vladajoče strankarske politike in PR službe najvišjega sodišča v državi, tam se v takem nezdravo preletenem domačijskem kontekstu kaj hitro zgodijo anomalije in izkrivljanja, kakršnim smo priča.

Da so med kritiki določenih pojavov v sodstvu, med tistimi, ki razkrivajo in opozarjajo na zlorabe in hude nepravilnosti v notranjem delovanju (administriranju) vodstvene strukture, tudi sodniki, je zato v takih okoliščinah tako rekoč nujno. Kdo, če ne oni, ki naj bi bili močne, avtonomne in s pogumom obdarjene intelektualne persone, so tisti, ki so v teh (še ne zrelo demokratičnih) razmerah poklicani opozoriti na zlorabe, anomalije in disfunkcije. Prav zato smo štirje sodniki in nato še sodniki upravnega oddelka Vrhovnega sodišča tudi javno protestirali zoper škandalozno objavo na spletnih straneh Vrhovnega sodišča o spoštovanju samo tistih sodb ESČP (Evropskega sodišča za človekove pravice), ki so po "našem" okusu. In zato sem se ob tej, ki ni doživela nikakršnega epiloga (zaradi česar sklepam, da se je po uradnem stališču vodstvene strukture objava napisala kar sama), v uvodniku PP (Pravna praksa) decembra lani obregnil še ob nekatere druge nepravilnosti, zlorabe in stranpoti.

Zatem sem bil tarča hudih osebnih diskvalifikacij in brezprizivnega zanikanja kakršnihkoli nepravilnosti ter zlorab - navkljub listinskim dokazom in pisnim ter ustnim izjavam nekaterih prizadetih sodnikov pristojnim uradom predsednikov sodišč. Šlo je za po mojem mnenju skupno akcijo Vrhovnega sodišča, pri čemer se ne ve, kdo to sploh je (predsednik, vodje oddelkov, najvplivnejši med njimi, PR služba, ali kar celoten sodni zbor minus moja malenkost?), in tistega politično visoko profiliranega časnika, s katerega si je Vrhovno sodišče v času mandata predsednika, ki med drugim lahko, in ki tudi je, "s telefonskim klicem" zrihtal kazenski pregon nedolžnega, kot svojega četrtega piarovca pripeljalo prav novinarja, ki se je pred tem izkazal z blatenjem Ustavnega sodišča in nekaterih ustavnih sodnikov ter si s tem prislužil dobro in zanesljivo javno-uslužbensko plačo za nič (koristnega) dela.

CILJ TE AKCIJE

V (po mojem mnenju) skupni akciji so udarili po piscu te kolumne in z žaljivimi diskvalifikacijami ter neresničnimi trditvami tudi po sodnikih, ki so bili žrtve nekaterih od zlorab, omenjenih v tistem uvodniku, in ki so si upali o njih spregovoriti ter jih potrditi. Gre torej za akcijo dveh institucij (vodstvene strukture Vrhovnega sodišča in enega od osrednjih medijev, institucij torej, ki sta med prvimi poklicanimi, da ima kri demokracije dovolj kisika ter da zdravo cirkulira) zoper svobodo izražanja sodnikov - razumljene predvsem kot odziv na notranji klic upreti se zlorabam in krivicam, ki se s strani nekaterih vodilnih v sodstvu dogajajo navadnim, rank-and-file sodnikom.

Cilj te akcije je namreč jasen. Sodnike zastrašiti, jih utišati, narediti pohlevne, trpeče, vdane vodstveni strukturi in kooperativne. Akcija brutalno demonstrira, kaj se – in se tudi bo zgodilo tistim, ki se uprejo zlorabam. Čeprav so vsega spoštovanja vredni predstavniki sodniškega poklica, ki jim je zaupano reševanje najtežjih zadev, čeprav izstopajo po kakovosti in po obsegu opravljenega dela, se bo z njimi ravnalo žaljivo in ponižujoče.

Dve poti sta. Eno ponazarja znana podeželska ponižnost, ki veleva: Tiho bodi, ob strani hodi, glej v tla in boj se Boga. Drugo nakazuje Konfucijeva modrost, da je največja strahopetnost, ko veš, kaj je prav, in tega ne narediš. Prva je pot vodstvene strukture in enega od vplivnih medijev, druga je pot sodnikov, ki se zavedajo globokega pomena svojega poklica. Drage sodnice in sodniki, na vas je, po kateri boste hodili.

(Jan Zobec je vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije in bivši ustavni sodnik. Ta zapis je bil prvotno objavljen 4. februarja 2019 na spletnem portalu IusInfo, pod naslovom Dve poti)

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
jan zobec

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Radolf Mitler

2019-10-19 09:21:50


Gnoji!
borut rojc

2019-10-18 11:44:07


Cigan se bo pritožil in višje sodišče zadevo z lahkoto obrne njemu v prid glede zadeve ,, Lekarna Bitenc,, Dvomim sicer, v Šiški se gradi nov trgovski center, katerega je ta isti cigan nekoč onemogočal pri gradnji in bo tam pač zdaj postavil eno od izpostav svojih lekarn...Pravo, kar sem spoznal na lastni koži in vse pišem na podlagi osebnih izkušenj, je v Sloveniji hudo raztegljiva zadeva, ki se od posameznika do posameznika tretira drugače. V tem pogledu se moramo nekateri sodno boriti proti izvedensko dokazanim dementnim tožnikom,piscem oporok in celo pokojnikom. Tudi ti imajo po mnenju višjega sodišča, lahko svetle trenutke in operirajo na polno. Norö! ...Uničenega zdravja in življenja v desetletju sodnih bojev s kriminalci in prevaranti, ne bo nihče povrnil. Tega slovenski pravosodni sistem, ne bo zaznal še naslednjih sto let. Morda bom, vsaj jaz, do konca življenja dočakal, da bo kdo od tzv. sodnikov globoke države,ki načrtno uničujejo življenja in krojijo usode ljudi, kazensko odgovarjal. Čeprav, glede na komike, luzerje in bleferje, ki jih globoka država nastavlja na oblast, nimam upanja na to. Preveč so zjebani v glavo, da bi razni Kordiši, Korčetke, Mesci in podobni jebivetri, sploh vedeli, za kaj gre...Dokler bo tako in s takšnimi ljudmi v sodstvu, imajo kriminalci avtocesto po vsej poti svojih hudodelstev. Izgubljena človeška življenja, pa toliko pomebna v luči zasledovanja njihovih bolnih interesov, kot povožena divjad ob cesti.
Igor Hauptman

2019-10-18 09:18:38


Se pridružujem čestitkam komentatorja Bitenčevim za sodno zmago proti ljubljanskemu županu ter desetletno maltretiranje, ki ga je prenašala cela družina Bitenc. Vsi člani družine so namreč po poklicu farmacevti, njegova mama je tudi vodila lekarno. Zakaj pišem o tem. Pri tej družini vključno z Borom Bitencem, bivšim odličnjakom bežigrajske gimnazije ter diplomantom Fakultete za farmacijo v nasprotju prepričanji povprečnega Slovenca, da je prodaja farmacevtskih izdelkov nekaj, kar samo po sebi prinaša kupe denarja, tega ne boste niti približno opazili, vsaj kar se njihovega življenjskega sloga tiče ne. Nobenih bogataških vil. razkošnih vikendov z jahtami, nobenih belih mercedesov in BMW-jev, nič od tega pri njih ne boste videli za razliko od sinčkov župana, katerih poslovni in siceršnji potenciali so sicer znani daleč preko mej glavnega mesta, kjer kraljuje njun ata. Pa pri tej zadevi to niti ni poglavitno. Zame nepojmljivo je dejstvo, da je naše sodstvo potrebovalo deset (10) let za to, da je ugotovilo (Vrhovno sodišče), da je lekarniška dejavnost javna služba in zato pri presoji koncesijske pogodbe ni mogoče odločati le na podlagi Zakona o gospodarskih družbah ter pri tem upravičeno nisem brez dvomov o tem, kaj je gnalo vrhovne sodnike, da so se po desetih letih sploh tako odločili, kot so na koncu se. Kaj se sploh gremo v tej državi. V kolikšnem času mislite, bi takšno vprašanje razrešila britanska sodišča, t.j. sodišča tiste države za katero berem v komentarjih na družbenih omrežjih, naj se čimprej pobere iz EU ker, da ji ni prostora v družbi držav med katere sodi tudi Slovenija.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Sta dve poti. Drage sodnice in sodniki, na vas pa je, po kateri boste hodili!