objavi na
pozareport.si

forum

Požareport

Četrtek, 7. februar 2019 ob 06:54

Sta dve poti. Drage sodnice in sodniki, na vas pa je, po kateri boste hodili!
Prva je pot vodstvene strukture in enega od vplivnih medijev, druga je pot sodnikov, ki se zavedajo globokega pomena svojega poklica, piše vrhovni sodnik Jan Zobec ...
Forum !

Odpri galerijo

Jan Zobec je vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije in bivši ustavni sodnik. Ta zapis je prvotno objavljen 4. februarja 1019 na spletnem portalu IusInfo, pod naslovom Dve poti.

SODSTVO JE OBLAST, ZATO NE UŽIVA IMUNITETE ...

DELO SODNIKOV MORA BITI PREDMET KRITIKE

(Piše: Jan Zobec)

Stvari so v svojem izhodišču zelo preproste. Vsaka oblast, naj bo zakonodajna, izvršilna ali sodna, je nagnjena k zlorabam. Za nobeno od njih ne velja, da ji je treba slepo verjeti in na lepe oči zaupati. Zato ima še kako prav Vladimir Ilič Lenin, da je zaupanje dobro, nadzor pa še boljši. Nadzor je seveda različen - v avtokratskih in totalitarnih režimih izhaja iz čisto drugih premis kot v liberalnih demokracijah.

V teh ima predvsem dve temeljni obliki - kot nadzor znotraj oblasti same, se pravi kot njena delitev ter posledični medsebojni nadzor po sistemu zavor (nadzorov) in ravnotežij na eni strani ter zunanji, demokratični nadzor, torej nadzor javnosti nad delom oblasti. Na tej točki se pokaže, kako pomembna je svoboda izražanja - ne samo kot vidik posameznikove samouresničitve, kot izraz njegove osebnosti, njegove osebne svobode, ampak tudi kot temeljna podstat za delovanje demokracije, kot kri demokracije. In ker sleherna oblast teži k zlorabam, obstaja že po naravi stvari večna napetost med nadzorovanim in tistim, ki izvaja nadzor - tako med samimi vejami oblasti, še bolj pa med oblastjo in tistimi, ki s svobodo izražanja nadzirajo, torej razkrivajo in kritizirajo oblast. Jedro svobode izražanja, ki presega posameznega uresničevalca te svoboščine, je zato prav v tem, da se javno obelodanijo nepravilnosti, stranpoti in zlorabe oblasti, vse tisto, kar bi oblast rada prikrila, skrila,. zatajila - preostalo je za delovanje demokracije drugotno. Kot se delovanje pravne države prepozna po upoštevanju in uresničevanju za naslovljence neugodnih odločb najvišjih sodišč, se tudi svoboda izražanja prepozna po oblastni strpnosti do neugodnih, neprijetnih in za kritizirano oblast pogubnih informacij, mnenj in stališč. Smisel svobode izražanja je torej v slabih novicah - slabih predvsem za nosilce družbene moči in oblasti.

Sodstvo, ker je oblast, seveda ne uživa imunitete pred svobodo izražanja. Delo sodnikov, ker pač izvajamo oblast, mora biti predmet kritike. Še toliko bolj morajo biti na očeh javnosti in podvrženi kritičnemu nadzoru nosilci notranje moči in oblasti znotraj sodstva, t.i. vodstvena struktura. Normalno je, da javen nadzor opravlja na eni strani strokovna javnost, na drugi strani pa mediji s primerno omikanimi in pravno razgledanimi pisci. Kjer take normalnosti (še) ni, ali ni zadostno razvita, kjer bolj ali manj obstaja le na medijskem obrobju, tam, kjer osrednji (uradni, dominantni, mainstream) mediji bolj kot kritičen nadzor nad delom tistih, ki imajo v sodstvu stvarno moč in oblast, igrajo vlogo propagande te iste oblasti in teh istih oblastnikov, kjer njihovih zlorab ne razkrivajo, ampak jih, nasprotno, prikrivajo in opravičujejo, ali, kjer prihaja celo do personalnega (novinarskega) prelivanja nekega politično strogo profiliranega dominantnega medija, vladajoče strankarske politike in PR službe najvišjega sodišča v državi, tam se v takem nezdravo preletenem domačijskem kontekstu kaj hitro zgodijo anomalije in izkrivljanja, kakršnim smo priča.

Da so med kritiki določenih pojavov v sodstvu, med tistimi, ki razkrivajo in opozarjajo na zlorabe in hude nepravilnosti v notranjem delovanju (administriranju) vodstvene strukture, tudi sodniki, je zato v takih okoliščinah tako rekoč nujno. Kdo, če ne oni, ki naj bi bili močne, avtonomne in s pogumom obdarjene intelektualne persone, so tisti, ki so v teh (še ne zrelo demokratičnih) razmerah poklicani opozoriti na zlorabe, anomalije in disfunkcije. Prav zato smo štirje sodniki in nato še sodniki upravnega oddelka Vrhovnega sodišča tudi javno protestirali zoper škandalozno objavo na spletnih straneh Vrhovnega sodišča o spoštovanju samo tistih sodb ESČP (Evropskega sodišča za človekove pravice), ki so po "našem" okusu. In zato sem se ob tej, ki ni doživela nikakršnega epiloga (zaradi česar sklepam, da se je po uradnem stališču vodstvene strukture objava napisala kar sama), v uvodniku PP (Pravna praksa) decembra lani obregnil še ob nekatere druge nepravilnosti, zlorabe in stranpoti.

Zatem sem bil tarča hudih osebnih diskvalifikacij in brezprizivnega zanikanja kakršnihkoli nepravilnosti ter zlorab - navkljub listinskim dokazom in pisnim ter ustnim izjavam nekaterih prizadetih sodnikov pristojnim uradom predsednikov sodišč. Šlo je za po mojem mnenju skupno akcijo Vrhovnega sodišča, pri čemer se ne ve, kdo to sploh je (predsednik, vodje oddelkov, najvplivnejši med njimi, PR služba, ali kar celoten sodni zbor minus moja malenkost?), in tistega politično visoko profiliranega časnika, s katerega si je Vrhovno sodišče v času mandata predsednika, ki med drugim lahko, in ki tudi je, "s telefonskim klicem" zrihtal kazenski pregon nedolžnega, kot svojega četrtega piarovca pripeljalo prav novinarja, ki se je pred tem izkazal z blatenjem Ustavnega sodišča in nekaterih ustavnih sodnikov ter si s tem prislužil dobro in zanesljivo javno-uslužbensko plačo za nič (koristnega) dela.

CILJ TE AKCIJE

V (po mojem mnenju) skupni akciji so udarili po piscu te kolumne in z žaljivimi diskvalifikacijami ter neresničnimi trditvami tudi po sodnikih, ki so bili žrtve nekaterih od zlorab, omenjenih v tistem uvodniku, in ki so si upali o njih spregovoriti ter jih potrditi. Gre torej za akcijo dveh institucij (vodstvene strukture Vrhovnega sodišča in enega od osrednjih medijev, institucij torej, ki sta med prvimi poklicanimi, da ima kri demokracije dovolj kisika ter da zdravo cirkulira) zoper svobodo izražanja sodnikov - razumljene predvsem kot odziv na notranji klic upreti se zlorabam in krivicam, ki se s strani nekaterih vodilnih v sodstvu dogajajo navadnim, rank-and-file sodnikom.

Cilj te akcije je namreč jasen. Sodnike zastrašiti, jih utišati, narediti pohlevne, trpeče, vdane vodstveni strukturi in kooperativne. Akcija brutalno demonstrira, kaj se – in se tudi bo zgodilo tistim, ki se uprejo zlorabam. Čeprav so vsega spoštovanja vredni predstavniki sodniškega poklica, ki jim je zaupano reševanje najtežjih zadev, čeprav izstopajo po kakovosti in po obsegu opravljenega dela, se bo z njimi ravnalo žaljivo in ponižujoče.

Dve poti sta. Eno ponazarja znana podeželska ponižnost, ki veleva: Tiho bodi, ob strani hodi, glej v tla in boj se Boga. Drugo nakazuje Konfucijeva modrost, da je največja strahopetnost, ko veš, kaj je prav, in tega ne narediš. Prva je pot vodstvene strukture in enega od vplivnih medijev, druga je pot sodnikov, ki se zavedajo globokega pomena svojega poklica. Drage sodnice in sodniki, na vas je, po kateri boste hodili.

(Jan Zobec je vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije in bivši ustavni sodnik. Ta zapis je bil prvotno objavljen 4. februarja 2019 na spletnem portalu IusInfo, pod naslovom Dve poti)

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
jan zobec

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

borut rojc

2019-02-12 13:03:27


Verjamem njej, ne njima. Njiju , če uporabita vsa pravna sredstva banana države, iz zagate lahko izvleče le medijska prepoznavnost oziroma nekdo znotraj policije ali pravosodnega sistema oziroma politični boter. V tem kontekstu nekomu niti zdravniški izvidi, niti izvedensko mnenje specialista, ne pomaga. Obsodijo te pa, kot Milka Noviča, na podlagi gostilniških govoric in mnenja , kakor izvedenskega, nekega šušmarja...Domnevna žrtev nasilja se je, čeprav zadeva ne sodi v medije v tej fazi postopka, precej profesionalno odzvala, glede na to, da so jo režimska trobila, sploh Svet 24, prikazovala kot narazmišljujočo lutko. Tako, s diskreditiranjem, sta se je lotila tudi Potrča, pa res ni pomembno, koga je do zdaj že ovadila in s kom vtem času hodi na kavo. Treba bo izdaviti kaj bolj resnega v svoji obrambi, predvsem , da se dobi vtis, da nasilje ni način reševanja njunih težav v življenju...Sicer pa, če se sesuva brata Potrč, sploh Marka, pričakujem, da se bo v isti meri nadaljevalo z mariborskim kriminalistom Mundo, se mi zdi, ki v prostemm času pijan, predvsem iz rekreativnih vzgibov vozi po mariborskih in okoliških cestah. Če bo butalec v bodoče koga usmrtil v takšnem stanju, se bo spet opravičil in oblljubil, da tega ne bo več počel. Plačal bo kazen, kakopak. Slovenska policija. Že sindikalista imajo dva. Bojda zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati. Vsi trije, s klovnom na vladi, so pa najboljši par. Hitro se zmenijo, ko gre za plače. Delo lahko počaka.
jigezo gonzales

2019-02-12 07:01:55


Spoštovani Bojan Požar, Po koluarji Socilanih demokratov kroži novo ime osebe Ministra za kulturo PRAŠIČEREJA SE NASALJUJE POD KRINKO Ob vseh resursih, ki naj bi jih imeli Socialni demokrati so našli nesposobno pravnico, ki jo domači družinski član kar naprej poriva naprej in se dejansko preseda iz ene funkcije na drugo rezultatov njenega dela pa nikjer nobenih in to naj bi bila pravnica MARTINA VUK trenutna državna sekratarka pri Jerenju Pikalu in mestna svetnica na MOL. Doma ima dva otroka za katera ne skrbi popolnoma nič in je skrbstvo prevzela njena bolna mama, da se lahko MARTINA VUK pozicionira in ta oseba naj bi spravila v red Ministrstvo za kulturo??????? Zanjo še posebno navija njen kolega – sodelavec pri Ministru Jerneju Pikalu , ki ga tudi prekladajo iz ene funkcije na drugo zgloglasni nesposobni t.i.sendvičar, zvodnik, izvajalec, režiser prometnih mezgod neposlušnih članov Socialnih demokratov (npr. en primer žrtve Anton COLARIČ, ki se je izklučil zaradi težav iz srcem skoraj vseh funkcij in o tem ne želi javno spregovoriti) nečednih poslov Klemen Žibert (pivski kolega Jana ŠKOBERNETA) kateri naj bi nato prevzel namesto VUKOVE funkcijo svetnika Mestne občine Ljubljana za nič dela, ker se je praktično sam evidentiral na to mesto, kot tajnik brez podpore članstva. To bi bil Žibertov najvišji domet na njegovi karierni poti, da bo lahko skupaj s svojo babico Julko Žibert sedel v mestni klopi ona sicer na listi Zorana Jankoviča on pa na listi pod lažnim zastopstvom Socialnih demokratov in delal škodo stranki še naprej ter ustrahoval in grozil članicam in članom Socialnih demokratov. Dejana Žida pa stiska za moda, ker naj bi stranki priskrbel denar neznanih virov za obnovo strehe, dogodkov, fasade vile SD...To je semokratos in valdavina prava – sramota.
franc rancigaj

2019-02-07 10:44:42


PO KATERI POTI PA HODI SODNIK JAN ZOBEC? Kar Jan Zobec razmišlja, govori oziroma predvsem piše je ena plat medalje. Kaj pa je počel in storil kot ustavni sodnik v konkretnih primerih uveljavljanja temeljnih človekovih pravic malih ljudi je povsem druga plat. Glede dela ustavnega sodnika Jana Zobca moram ponoviti svojo grenko izkušnjo v realni resnični zgodbi (eno je, kaj govori oziroma piše, drugo pa, kaj je v konkretnih primerih storil): Osebno imam z delom Ustavnega sodišča, ko moje ustavne pritožbe US sploh ni sprejelo v obravnavo brez kakršne koli obrazložitve v povezavi z Janom Zobcem zelo slabe izkušnje. DVOJNA MERILA USTAVNIH SODNIKOV – Članku: »Je ustavno sodišče del tiste demokracije, ki smo jo izgubili?« ob bok Veliko se govori o pomenu izbire kandidatov za ustavne sodnike. Nekaj državljanov še vedno upa, da so to zadnji varuhi pravnega reda v državi. Obravnavana primera zagotovo dokazujeta dvojnost meril tudi pri ustavnih sodnikih. Ali pa ustavni sodniki sploh niso pomembni in pomembne odločitve sprejemajo kar strokovni sodelavci? Moj šolski primer občutka brezpravja in nemoči nepomembnega posameznika v naši državi in po mojem mnenju, eklatantno kršenih državljanskih (z Ustavo zajamčenih) in človekovih pravic je sledeč: Seznaniti vas želim predvsem s postopanjem US RS. S sodnimi mlini se v isti zadevi mučim že od 1. 3. 1997. Imam priznano terjatev do gospodarske družbe (sedaj izbrisane, njen pravni naslednik pa je v stečaju) v znesku glavnice dobrih 100.000,00 EUR (izvor mojega premoženja je odškodnina za hišo, ki je stala na trasi avtoceste). Odškodnino sem solidarno zahteval tudi na podlagi 258/5 oziroma 263/4 ZGD od članov organov vodenja in nadzora, ki so povzročili stečaj mojega dolžnika in mi očitno oziroma namerno povzročili škodo. Sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem RS, so ta moj zahtevek do odgovornih oseb po več kot 18 let trajajočem sodnem postopku zavrnila. Prepričan sem, da neutemeljeno. Naprtili pa so mi še ogromne sodne stroške. Zato sem svojo pravico v dobri veri uveljavljal še na US RS. Postopek na US pa je bil zame »hladen tuš«. Prejel sem sklep z dne 25. 5. 2016 (priloga), ki ni bil niti originalno podpisan od predsednice senata (podpis je zgolj natisnjen), da senat pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, brez kakršne koli obrazložitve. Upam, da ni potrebno posebej utemeljevati, kako življenjsko pomembna je zadeva v vrednosti 100.000,00 EUR za povprečnega državljana RS. Dne 26. 10. 2016 sem želel v glavni pisarni US vpogledati zapisnik zasedanja senata z dne 25. 5. 2016 v zvezi z mojo zadevo. Dobil sem odgovor uslužbenke, da mi ga ne more pokazati. Iz vpogleda v spisovno gradivo sem ugotovil, da je bil v zadevi sodnik poročevalec Jan Zobec, zato sem mu tudi pisal. Odgovora do danes nisem prejel. Od pomočnice generalnega sekretarja US pa sem dobil naslednji prijazen odgovor: »da je zapisnik o posvetovanju in glasovanju po drugem odstavku 24. člena Poslovnika US tajno gradivo« Iz tega izhaja, da so bistvene vsebine o odločanju na US interno gradivo, ki je tajno. Dvojnost meril ustavnih sodnikov pa je po mojem mnenju očitna, če primerjamo izdana sklepa v zadevah Up-39/16-6 z dne 25. 5. 2016 in Up-515/2014-20 z dne 20. 12. 2016. Prvi sklep je bil izdan »ad hoc«, da se zadeva ne sprejme, v manj kot pol leta po vložitvi pritožbe, brez kakršne koli obrazložitve. Drugi sklep, da se zadeva sprejme, je bil izdan (glede na številko) po več kot dveh letih z obširno obrazložitvijo. Senat je bil v obeh zadevah isti, različni pa sta stranki oziroma odvetnika. Razumi kdor more že glede vrstnega reda obravnave zadev, nato kako zavrnilni sklep sploh ni obrazložen, ugoditveni sklep pa je obširno obrazložen…., da sploh ne govorim o pomembnosti vsebin zadev za oba pritožnika.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Sta dve poti. Drage sodnice in sodniki, na vas pa je, po kateri boste hodili!