objavi na
pozareport.si

forum

Požareport

Sreda, 4. julij 2018 ob 07:49

Za karavanke gre! Tam, kjer pravimo, da se konča globoka država.
... A naj se torej vsaj tokrat ali pa prav tokrat globoka država ne konča na Karavankah, ampak že pred njimi
Forum !

Odpri galerijo

Predor Karavanake. Graditi morajo Slovenci?!

Piše: Aljuš Pertinač

Običajno pravimo, da se tako imenovana "globoka država" konča na Karavankah. Za javna naročila na področju gradbeništva v prihodnje, davkoplačevalce in stanje duha pri nas nasploh, bi bilo zelo dobro, če bi se v primeru Darsovega natečaja za gradnjo druge cevi avtocestnega predora Karavanke končala že prej.

Televizija Slovenija je preedprejšnji ponedeljek, na državni praznik, v svoji osrednji informativni oddaji objavila prispevek o Darsovem javnem naročilu za gradnjo druge cevi predora Karavanke na slovenski strani. Kljub temu, da končne odločitve naročnika o izbranem izvajalcu še ni, je nacionalka pripravila izrazito pristranski in zavajajoč prispevek o tem, kako pomembno naj bi bilo za nacionalno gospodarstvo, da posel dobi slovenski izvajalec, ne pa podjetje iz tujine, ki je oddalo najugodnejšo ponudbo. Tu bomo branili stališče, da je oddaja posla pri predoru Karavanke, tudi sicer drugem največjem infrastrukturnem projektu pri nas, preizkusni kamen za gradnjo 2. tira in si zato, še posebej, ker gre za naša, davkoplačevalska sredstva, zasluži posebno pozornost, predvsem pa enakopravno in pošteno obravnavo vseh ponudnikov.

 

O PONUDBENI CENI

Na razpis za izvajalca del je do izteka roka prispelo devet ponudb. Po podatkih Darsa o podanih ponudbah za izgradnjo vzhodne cevi karavanškega predora in ponudbenih cenah, je najnižjo ponudbo oddalo turško podjetje Cengiz Insaat Sanayi Ve Ticaret v višini 89,3 milijona evrov, najvišja pa je ponudba Pomgrada v konzorciju z Marti Avstrija in Marti Švica v višini 140,3 milijona evrov. Ker je Dars vrednost gradbenih del ocenil na 121,5 milijona evrov brez DDV, se ponudba konzorcija, ki ga vodi Pomgrad, skladno z razpisnimi pogoji, avtomatsko izloči iz ocenjevanja, ker je presegla ocenjeno vrednost del. Povprečna vrednost ostalih osmih ponudb je 109 milijonov evrov. Ponudba Cengiz Insaat je 14 odstotkov cenejša od druge najcenejše skupne ponudbe Gorenjske gradbene družbe in Metrostava Češka in 18 odstotkov cenejša od povprečja ponudb, ki niso presegle vrednost 121, 5 milijona evrov. To je pomembno iz dveh razlogov. Najprej zato, ker so slovenski gradbinci zagnali vik in krik, da gre pri turški ponudbi za dampinško ceno in da se projekta za to vsoto "po slovenskih gradbenih standardih" ne da izpeljati. Drugič pa zato, ker zakon o javnih naročilih določa, da mora naročnik preveriti, ali je ponudba neobičajno nizka tudi, če je "vrednost ponudbe za več kot 50 odstotkov nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb in za več kot 20 odstotkov nižja od naslednje uvrščene ponudbe". Kot lahko vidimo, ponudba Turkov izpolnjuje oba gornja pogoja, torej po slovenski zakonodaji, ki je usklajena z EU predpisi, ne gre za neobičajno nizko oziroma dampinško ponudbo.

 

O REFERENCAH
Na tem mestu je prav, da se vprašamo, kakšne reference imajo posamezni ponudniki za gradnjo druge predorske cevi. Od slovenskih gradbenih podjetij nobeno nima zahtevanih referenc, zato so se vsi domači gradbinci morali prijaviti v konzorciju s tujimi podjetji. Po drugi strani je turško podjetje Cengiz Insaat, ki je eno od zgolj dveh podjetij, ki sta se na natečaj Dars prijavili sami, po javno dostopnih podatkih do sedaj zgradilo 120 kilometrov cestnih in 80 kilometrov železniških predorov, skupaj torej kar 200 kilometrov predorov. Trenutno gradijo Turki 80 kilometrov cestnih in 30 kilometrov železniških predorov, skupaj torej 110 kilometrov. Mirno lahko ugotovimo, da je podjetje s takimi referencami bistveno bolj kompetentno za ocenitev stroškov gradnje predora, kot slovenska gradbena podjetja, ki nimajo zahtevanih referenc in so se zato morala vsa brez izjeme prijaviti skupaj s tujimi podjetji.

 

KO SE PRIMERJAMO Z AVSTRIJCI

Eden izmed argumentov zagovornikov nacionalnega, beri kapitalskega interesa gradbenega lobija pri nas, je tudi, da v Avstriji in Nemčiji "najnižjo ponudbo avtomatsko izločijo iz ocenjevanja". Ker se hkrati gradi tudi druga predorska cev na avstrijski strani predora, imamo idealno priložnost, da pogledamo, kako je s tem pri njih. Asfinag, ki upravlja omrežje avtocest v Avstriji, je dobil sedem ponudb gradbincev. Ponudbene cene so se razlikovale za več kot 50 milijonov evrov. Daleč najcenejšo ponudbo je oddal konzorcij Swietelsky, ki bi gradil za nekaj manj kot 90 milijonov evrov, najdražja pa je bila Implenia Östereich, ki bi gradila za 140,2 milijona evrov. Pri tem ni nepomembno, da Avstrijci vrednost celotne naložbe ocenjuje na 190 milijonov evrov, slovenski Dars pa na 151,6 milijona evrov brez DDV (kot že rečeno, Dars vrednost gradbenih del ocenjuje na 121,5 milijona evrov). Iz tega lahko sklepamo, da vrednost gradbenih del na avstrijski strani prav gotovo ne bo nižja od vrednosti na slovenski strani (glede na občutno razliko v skupni vrednosti investicije, ki je pri Avstrijcih bistveno višja) pa se jim vendar najnižja ponudba, ki so jo prejeli, ne zdi prav nič dampinška. Od skupno 7,9 kilometra dolgega predora je 4.402 metra na avstrijski strani, 3.546 metra pa na slovenski strani. Čeprav naj bi bil slovenski del predora zaradi dolžine dovoza zahtevnejši za gradnjo, lahko ugotovimo, da je najcenejši ponudnik v Avstriji za slab kilometer daljšo predorsko cev oddal za več kot pol milijona evrov dražjo ponudbo od najcenejšega ponudnika v Sloveniji.

 

TUJEC V SLOVENIJI NE SME GRADITI

TV Slovenija je v svojem prispevku objavila tudi napoved Turkov, da bodo za potrebe gradnje pripeljali v Slovenijo 100 delavcev, zamolčala pa, da bodo pri gradnji sodelovali s slovenskimi podjetji in uporabljali slovenske materiale. Na drugi strani naj bi Gorenjska gradbena družba (GGD), ki je v konzorciju s Čehi oddala drugo najcenejšo pa vendar za 15 milijonov! dražjo ponudbo od Turkov, v petih letih izvajanja projekta zaposlila 150 delavcev. To naj bi bil dodaten argument, da mora gradnjo predora dobiti slovensko podjetje. Ta argument stoji seveda na šibkih temeljih, razloga pa sta predvsem dva. Prvič, ne glede na to, kdo bo izbran, bo predor gradilo tuje podjetje, ker pač slovenska gradbena podjetja za to nimajo ustreznih referenc. In drugič, če bo GGD za potrebe gradnje zaposlila 150 novih gradbenih delavcev, to pomeni, da ne razpolagajo z dovolj kadra za izvedbo projekta in bodo morali ljudi zaposliti na novo. Da bi bili med njimi Slovenci, je seveda utopija. Torej bi tudi v tem primeru predor gradili tuji delavci, s to razliko, da bi bili zaposleni za čas trajanja projekta in tako seveda zelo motivirani, da bi projekt trajal čim dlje. Ali ta dejstva kakorkoli "odtehtajo" 15 milijonov razlike v ponudbeni ceni, presodite sami.

 

GRADITI MORA SLOVENEC

Kljub temu, da smo zgoraj pokazali, da je to praktično nemogoče, je TV Slovenija v svojem prispevku vztrajala, da mora gradnjo dobiti slovensko podjetje. V ta namen so objavili izjavo prof. dr. Jožeta Damjana iz Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, da se vsak plačani evro slovenskemu podjetju v dobršnem delu vrne v slovenski proračun. Če je temu tako, je prav, da pogledamo, kako torej stoji favorit slovenskega gradbenega lobija za pridobitev posla, GGD. Dobro obveščeni viri iz gradbeništva, ki niso želeli biti imenovani, pravijo, da ima GGD po Sloveniji trenutno odprtih in nedokončanih vsaj 57 gradbišč, kjer povsod zamujajo z izvedbo del. Več kot 70 odstotkov strojev in tovornih vozil naj bi imeli najetih od dampinško plačanih podizvajalcev iz bivših republik nekdanje Jugoslavije. Če je človek pozoren na glavnih odsekih rekonstrukcije cest, ki jih trenutno izvaja GGD, lahko opazi zgolj po 10 delavcev in 2 stroja. Strojnika na gradbenem stroju (bager), tako so nam povedali kooperanti, ki želijo ostati anonimni, naj bi plačevali zgolj 4,5 evra na uro, dvajset tonske bagre pa najemali po 27 evrov na uro. Očitno za tako majhen denar res nihče noče delati.

Po javno dostopnih podatkih ima GGD trenutno odprtih za več kot 2 milijona in 600 tisoč evrov tožbenih zahtevkov. Do nedavna direktor in pomemben solastnik, Branko Žiberna, ki se je pred kratkim upokojil, je bil v začetku leta obsojen zaradi zlorabe položaja na leto in štiri mesece zaporne kazni (sodba še ni pravnomočna), ker naj bi družbo oškodoval za 80.000 evrov. Novi direktor podjetja je Stane Remic. Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da sta bila omenjena Žiberna in Remic, v družbi Igorja Tavčarja, ki v podjetju skrbi za področje komerciale, pred približno letom dni na sestanku v podjetju Cengiz Insaat zaradi projekta gradnje Karavanškega predora. Na sestanku naj bi na vsak način zahtevali, da so sami vodilni konzorcijski partner pri izvedbi projekta. Turki naj bi jih nato vprašali, kaj lahko ponudijo oziroma na čem temelji njihova zahteva, da so vodilni partner. Reference? Odgovor je bil nikalen. Opremo za predorsko gradnjo? Ne. Delavce? Tudi ne. Mobilno betonarno? Prav tako ne. Bodo zagotovili denar in financiranje projekta? Na to vprašanje si lahko zaradi zgoraj zapisanega odgovorite sami, seveda ne. Edini argument GGD je bil, da imajo gradbeni material približno 40 kilometrov od gradbišča. Tako ni čudno, da so se jim Turki prijazno zahvalili za ponujeno sodelovanje in se na natečaj Dars raje prijavili sami.

 

SKLEP
V Sloveniji imamo z gradbenimi projekti izrazito slabe izkušnje. Avtor sem v različnih vlogah sodeloval pri projektu izgradnje Nordijskega centra Planica. Šlo je za projekt z investicijsko vrednostjo pod 50 milijoni evrov. Gradili so ga "naši", kot se seveda spodobi. Gradnja je trajala 7 let, v tem času sta šla 2 izvajalca v stečaj. Investitor se na sodišču še vedno pravda z izvajalci zaradi nepriznanih oziroma previsoko ocenjenih del. Na podlagi lastnih izkušenj in navedenega sem trdno prepričan, da je v interesu slovenskih davkoplačevalcev, da Dars kot investitor zagotovi vsem ponudnikov enakopravno in pošteno obravnavo ter da posel gradnje druge cevi karavanškega predora dobi najugodnejši ponudnik, ki ima največ referenc in ki lahko garantira čas ter ceno gradnje. Naj se torej vsaj tokrat ali pa prav tokrat globoka država ne konča na Karavankah, ampak že pred njimi.


				Tako sta Stojan Petrič in njegov Kolektor začela pohod na Karavanke, s člankom na naslovnici Dela o turškem dumpingu. No, Kolektor je kasneje izpadel iz igre.			Tako sta Stojan Petrič in njegov Kolektor začela pohod na Karavanke, s člankom na naslovnici Dela o turškem dumpingu. No, Kolektor je kasneje izpadel iz igre.

 

Preberite tudi:

Milijoni evrov za Karavanke sprli Kolektor in Euro-Asfalt. Bećirović pa na sceni namaka Petriča, kjer le more.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
dars predor karavanke aljuš pertinač Cengiz Insaat Sanayi Ve Ticaret SGP Pomgrad Marti Avstrija Marti Švica Gorenjska gradbena družba Metrostava Češka Asfinag Swietelsky Implenia stereich Branko Žiberna Stane Remic Igor Tavčar

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

lola titi

2018-09-18 12:08:16


Zanimivo je tudi, da so se celjski tožilci iz postopka izločili in zadevo odstopili mariborskim kolegom. Ti so, poleg Korošca, spisali obtožnico še proti trem osebam, ki so odvetniku pomagali pri izvršitvi kaznivih dejanj, saj so izdajali fiktivne račune za različne storitve,(TA RECEPT ZELO USPEVA NA CELJSKEM MED VELIKIMI najbogatejšimi nedotakljivimi mogotci ), ki nikoli niso bile opravljene. Skesani in obsojeni odvetnik Dušan Korošec v humanitarne namene nakazal kar 45.000 evrov.ALI ZA TA DENAR PLAČAL DAJATVE ALI NAKAZAL IZ BANČNIH OAZ. Zgolj v navzočnosti mariborske okrožne državne tožilke Katje Arnuš in nekaj pripravnikov je v največji sodni dvorani celjskega okrožnega sodišča sodnica Cvetka Posilovič izrekla kazensko sankcijo znanemu celjskemu odvetniku Dušanu Korošcu. Kakšna bo kazen za zatajitev finančnih obveznosti davkariji, ki mu jo je očitala obtožnica, je Korošec že vedel, ko je s tožilstvom podpisal sporazum o priznanju krivde, zato je bil izrek kazenske sankcije zgolj formalnost. Čeprav je v kazenskem zakoniku za tovrstno kaznivo dejanje zagrožena celo do osemletna zaporna kazen, je sodnica poudarila, da je izrečena enotna kazenska sankcija leto dni in 11 mesecev zapora z najvišjo možno. Za dokaj milostno kazensko sankcijo se je tožilstvo odločilo, ker naj bi Korošec, kot smo izvedeli, dejansko vse v letih 2006 in 2007 zatajene finančne obveznosti Fursu poravnal. A je trajalo nekaj let, da je policija zbrala trdne dokaze, obtožnica pa je bila spisana šele pred dvema letoma. na celjskem sodiscu mu jejo iz roke, ze to je cudez da do mu uspeli kaj dokazat in da je sploh obsojen. Celjsko podjetje Alea Inženiring bi prevzelo Terme Dobrna. Alea d.o.o., katere direktor je znani celjski odvetnik Dušan Korošec. Terme Dobrna v roke najbogatejšega Celjana - Gospodarstvo drugi največji lastnik najstarejšega slovenskega zdravilišča, za še enim celjskim podjetjem, Sanatus d.o.o., s 33,33 odstotnim deležem. Slednjega vodi Tomaž Krajnc, bivši direktor Casinoja Portorož, ki je poslovno tesno povezan še z enim Celjanom, nepremičninskim mogotcem Aleksandrom Jančarjem. Časnik Finance je zanimalo ali Korošec in Jančar delujeta usklajeno. Alea d.o.o. imela dobrih 400 tisoč evrov prometa in slabih 7 tisočakov čistega dobička. Celjski odvetnik Dušan Korošec vsekakor spada med najbolj razvpite slovenske odvetnike. Zaradi njegovih spornih poslov z družbo SCT, Medklic. Dušan Korošec in Maša Potkonjak sta se poročila junija 2008 v obnovljenem Mlinarjevem hramu na Teharjih, ki je v lasti bogatega celjskega nepremičninskega mogotca Aleksandra Aca Jančarja. Poročil pa ju je, kako pomenljivo, zloglasni celjski sodnik Milko Škoberne, ki so ga pozneje aretirali zaradi suma korupcije. Gre za skupno šest fotografij, ki so med drugim postavile na laž nekdanjo predsednico LDS in bivšo ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal, ki je do objave teh fotografij nesramno lagala slovenski javnosti in zatrjevala, da ne pozna poslovneža Igorja Jurija Pogačarja, lastnika poslovne stavbe na Dimičevi 16, kjer je Pogačar donedavnega "gostil" Nacionalni preiskovalni urad. Objavljene fotografije pa so "črno na belem" dokazale, da so Kresalova, njen spremljevalec in odvetnik Miro Senica ter poslovnež Igor Jurij Pogačar odlični (družinski) prijatelji in poslovni sodelavci. Dušana Korošca sprva sploh ni (z)motila objava fotografij Kresalove in Pogačarja, ampak šele objava fotografij iste poroke, na katerih je bil viden nekdanji predsednik uprave Petrola Aleksander Svetelšek. Spomnimo, nekaj dni po objavi teh fotografij je bil namreč Svetelšek prisiljen odstopiti z mesta prvega človeka Petrola zaradi spornih poslov med Petrolom, SCT-jem in Dušanom Korošcem, Dušan Korošec novi lastnik gostiln in restavracij v BTC. Medtem ko se poslovneža Patrik Ceglar in Rasto Tomažič borita s hudimi finančnimi težavami, so njune donosne restavracije in gostinski lokali v BTC končali v rokah njunega odvetnika Dušana Korošca. Družba Dulcis Gourmet, ki upravlja več restavracij in gostinskih lokalov v ljubljanskem BTC (San Martino, Al Capone, Pri Oljki, diVino, Dulcis Caffe...), je v teh dneh prešla v roke znanega celjskega odvetnika Dušana Korošca. Koroščevo podjetje Pretor za nakup družbe Dulcis Gourmet plačati le dobrih 100.000 evrov HA,HA,HA, 100.000 evrov . »Gre za naložbo,« je bil kratek. Korošec, ki ima med svojimi strankami tudi (nekdanje) vplivne gospodarstvenike,HA,HA,HA,GOSPODARSVENIK,nedotakljivi nepremičninski mogotec Aleksander Jančar, vztraja, da ne gre za skrivanje premoženja. Odprto je tudi vprašanje, kje je Korošec dobil potrebna sredstva za nakup. Kot že rečeno, naj bi za družbo Dulcis Gourmet moral plačati čez 100.000 evrov, ki jih njegovo podjetje Pretor po dostopnih podatkih nima. To podjetje je leta 2012 soustanovil z Rokom Snežičem, obsojenim davčnim utajevalcem. Konec leta 2013 je imel Pretor 6266 evrov premoženja. Precej več ga ima podjetje Arbitum, ki se ukvarja s trgovanjem z nepremičninami. Teh naj bi imelo za več kot pet milijonov evrov, vendar je večina tega podprta z dolgovi. Zadnjih 50 dni ima blokirane račune. Šibko je tudi finančno stanje drugih Koroščevih podjetij. Eno od njih, podjetje Zelena Hiša, je uporabil za nakup hiše nekdanjega šega Merkurja Bineta Kordeža v Lescah. Kdo je odvetnik, ki služi z zemljišči za največjo investicijo v Ljubljani. Mercator, znan kot najboljši sosed, je vrsto let oviral Spar pri načrtih za gradnjo največjega nakupovalnega središča v Ljubljani, vrednega 150 milijonov evrov. Kako je Spar preskočil največjo oviro in kdo vse se je vpletel v zgodbo? Je bil znani odvetnik, ki je prvotno kupil zemljišče, na katerem bo stal trgovski center, Kupec – odvetnik, vpleten v privatizacijske zgodbe.Mercator je pred meseci zemljišča, ki jih očitno ne potrebuje več, prodal – in to Dušanu Korošcu, enemu od bolj znanih slovenskih odvetnikov. Korošca so zapleti s prepisom lastništva očitno ovirali pri preprodaji zemljišča. Le slaba dva meseca po podpisu pogodbe med Mercatorjem in Korošcem je podjetje Nepra najprej začelo postopek vpisa hipoteke na zemljiščih. Šlo je za 3,5 milijona evrov vredno kratkoročno posojilo Koroščevemu podjetju po 0,7-odstotni obrestni meri. Zakaj Mercator zemljišč ni prodajal neposredno? Pred manj kot tednom dni pa se je Nepra uradno vpisala kot lastnica teh zemljišč. V lasti Dušana Korošca so bila le nekaj mesece. Prevzemniku Livarja Ivančni Gorici svetuje Dušan Korošec Iz sodnega registra je razvidno, da je Lutolli v zadnjih nekaj mesecih na Stanetovi ulici 27 v Celju ustanovil več podjetij. Nepremičnina na tem naslovu je po podjetju Hansa invest v lasti matere celjskega odvetnika Dušana Korošca. Skrbno pripravljen teren za zakamufliran prevzem Livarja. Zanimiva je še ena podrobnost. Le nekaj dni po ustanovitvi podjetja Pro eterija novembra lani je Lutollijevo podjetje Register 5000 preprodalo Pro eterijo podjetju Ekoplan A v lasti Predraga Šinika (po nakupu je Šinik podjetje preimenoval v Ekoplan A inženiring). Širši javnosti je Šinik postal znan kot uradni lastnik Bužekijanove turistične kmetije, medtem ko naj bi bil dejanski lastnik kmetije odvetnik Miro Senica,

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Za karavanke gre! Tam, kjer pravimo, da se konča globoka država.