(Piše: Aljuš Pertinač)

DOMovinski LIGI NA POT

Izkušnja na ustanovnem kongresu Doma je povsem podobna izkušnji z divježi iz TV-serije Igra prestolov. Če smo na začetku mislili, da nas bodo žive požrli, zdaj vemo, da gre za povsem normalne ljudi, ki najbolj od vsega ljubijo svoj dom oziroma domovino. Da so dominantni mediji in mediji v interesni sferi največje opozicijske stranke ta Dom postavili onkraj zidu, pa bi moralo skrbeti vse nas.

PROLOG

Oddaja Faktor na TV3, ki jo vodim že več kot leto in pol, pogosto združuje tisto, kar se na prvi oziroma bolj površen pogled zdi nezdružljivo. Ljudi različnih političnih prepričanj, svetovnih nazorov in življenjskih stilov, ki pa jim je skupna zavezanost svobodi govora in verjamejo v dialog kot osnovno sredstvo za doseganje političnih in ostalih družbenih ciljev. V tem času se je med nami spletlo pristno prijateljstvo, ki nam omogoča, da vsakdo zmeraj pove točno to, kar si o določeni zadevi misli, hkrati pa se po najboljših močeh trudimo, da drug drugemu priskočimo na pomoč tudi v zasebnih zadevah.

Ko sem od Bernarda Brščiča in Lucije Šikovec Ušaj dobil vabilo, da se udeležim ustanovnega kongresa stranke Dom oziroma Domovinske lige, zato nisem pomišljal niti za trenutek. Poleg Bernarda in Lucije, ki sta stalna komentatorja že od začetka oddaje, je aktivno vlogo v projektu oziroma podjemu, kot mu pravijo sami, prevzela tudi Norma M. Korošec, ki se nam je kot stalna komentatorka v oddaji pridružila to sezono. Hkrati sem seveda razumel, da bom imel kot praktično edini predstavnik medijev priložnost, da kongres spremljam neposredno in v celoti, česar vključeni novinarji dominantnih medijev niso mogli storiti. Več kot dovolj razlogov torej, da si v nadaljevanju pogledamo, kaj za vraga je Dom in kdo so ljudje, ki ga ustvarjajo.

DOM KOT NEBODIGATREBA

Dom seveda ni od včeraj in ni nastal čez noč. Pozornemu opazovalcu političnega prostora pri nas seveda ni ušlo, da so se določeni vidni podporniki in celo člani Slovenske demokratske stranke (SDS) - tu v prvi vrsti mislim na Bernarda Brščiča in Lucijo Šikovec Ušaj (ustanovna članica SDS) - v zadnjem obdobju, vse od parlamentarnih volitev leta 2018, delno pa tudi že prej, počasi oddaljevali od uradne politike stranke.

Paradoksalno se je skoraj hkrati s tem začela medijska gonja zoper taiste predstavnike, ki so jo, presenetljivo (ali pa tudi ne), sprožili dominantni mediji v tajkunski in/ali državni lasti. Spomnimo se samo obtožbe Bernarda za zanikanje holokavsta, ki jo je sodišče spoznalo za lažno. Ali pa poskusa berufsverbota, ko sta predvsem paradržavni spletni portal Siol.net in mariborski tajkunski časopis Večer želela doseči, da bi ga vrgli iz službe (iz državnega podjetja Eles) preprosto zato, ker njihovim dominantnim novinarjem in politično-kapitalskim botrom ni bilo všeč, kakšna politična stališča ima. In ne nazadnje, spomnimo se samo, da ga je Luka Mesec, poslanec, koordinator Levice in tisti, ki drži 13. mavrično antijanša koalicijo Šarčevega peterčka za jajca oziroma na oblasti, v državnem zboru mirno označil za fašista in kasneje to večkrat ponovil.

Spomnimo se samo, da so taisti dominantni mediji v tajkunski in/ali paradržavni lasti vodili pravo večmesečno gonjo zoper Lucijo zaradi njenih tvitov, ki je na koncu kulminirala v tem, da ji je Odvetniška zbornica Slovenije izrekla opomin, ker se "v javnosti premalo lepo vede". Ni jih torej zmotilo nič pri njenem delu, Lucija je seveda odlična odvetnica, kar najbolje ve bivši premier Miro Cerar (spomnimo: sodni poraz Mira Cerarja na vrhovnem sodišču ob referendumu o 2. tiru, po katerem je Cerar odstopil!), ampak so problematični njeni tviti. Si predstavljate, da bi denimo v nogometu zlato žogo podeljevali tistemu nogometašu, ki se v javnosti najlepše vede? Cristiano Ronaldo je ne bi prejel nikoli. Ali pa se spomnimo, kako je koalicija v ljubljanskem mestnem svetu preprečila, da bi bila Lucija članica mestnega odbora za zdravstvo, čeprav se na državni ravni že vrsto let bori za pravice bolnikov. In ne nazadnje, spomnimo se najbolj svežega primera, ko je koalicija z gnusom zavrnila, da bi Lucija postala varuhinja pacientovih pravic, čeprav je bila edina prijavljena kandidatka in ima, kot že rečeno, dolgoletne izkušnje z delom na tem področju.

Dominantni mediji so vse te poteze pospremili z aplavzom. Blagor državi, kjer na koalicijskih sestankih odločajo o tem, kdo bo varuh pacientovih pravic. Paradoks vseh paradoksov pa je, da to gnusno zavrnitev imenovanja Lucije zgolj zaradi njenega imena in priimka v njeni bivši stranki sedaj izkoriščajo za očitek, da je agentka LMŠ in Marjana Šarca, pač po preverjeni metodi diskreditacije vseh drugače mislečih. In to kljub temu, da je vsakomur, ki gleda Faktor ali bere, kaj Lucija napiše, popolnoma jasno, da je sposobnosti našega Marjana ne navdušujejo nič bolj, kot bi jo lahko nahranila kalorična vrednost lišaja. Ampak v politiki so dovoljena vsa sredstva, Bernard in Lucija pa to na žalost že dlje časa spoznavata tudi na lastni koži.

Sam sem bil 20 let aktivni član politične stranke, zato takšna reakcija tranzicijske levice na politično angažiranost Lucije in Bernarda zame ni nobeno posebno presenečenje. Tisto, kar bega, je reakcija njunih dosedanjih političnih sopotnikov in po vseh kriterijih tudi bodočih političnih zaveznikov.

Reakcija Janeza Janše, SDS, medijev, ki so blizu SDS, in, paradoksalno, medijev, ki se imajo za desne in se distancirajo od SDS ali to vsaj vedno znova poskušajo storiti, kot je recimo tednik Reporter (in spet spomnimo: Bernard Brščič je bil tudi kolumnist Reporterja!), je komaj razložljiva in presenetljivo ubrana. Praktično v celoti me spominja na reakcijo, ko sva imela z Lucijo pred letom dni kreš v oddaji zaradi kredita, ki ga je SDS oziroma Janez Janša v njenem imenu najel pri bosanski državljanki in se je kasneje izkazal za nezakonitega. Gnojnica, ki so jo zgoraj omenjeni takrat zlivali po meni, je povsem primerljiva s to, ki jo sedaj zlivajo po Luciji. Hec je v tem, da Lucija to potezo opravičuje še danes. O čem se torej pogovarjamo, tovariši?

Ali je res tako težko razumeti, da je Janez Janša s svojimi preteklimi potezami pač izgubil del podpore? Da je glede na nizko volilno udeležbo, ki je obratno sorazmerna z dolžino časa, ko so na oblasti stranke tranzicijske levice, težko razložljivo, da se desni volivci množičneje ne udeležujejo volitev. Da je glede na programsko in kadrovsko superiornost SDS in Janše komaj doumljivo, da Janša kljub zmagi na volitvah ne more več sestaviti vlade? In se Nova Slovenija (NSi) kot naravna zaveznica SDS namesto tega raje udinja Šarcu za sedmo kolo, Ljudmila Novak pa kot bivša dolgoletna predsednica NSi celo glasuje za Šarca kot mandatarja!?

V nadaljevanju si torej poglejmo, katere so tiste poteze, ki se zdijo nerazumljive zunanjemu opazovalcu, prav mogoče pa tudi kateremu od zvestih podpornikov oziroma do sedaj zapriseženih članov stranke SDS.

JANŠEV VELIKI GAMBIT

Janeza Janša je ta hip brez dvoma še vedno aktivni politik z največ izkušnjami in največjim političnim kapitalom (z delno izjemo Boruta Pahorja, ki pa zaradi narave svoje funkcije že vse od leta 2012 ni aktiven v strankarski politiki). Kljub zmagi na zadnjih parlamentarnih in lokalnih volitvah pa se v zadnjem času vse bolj porajajo dvomi, ali ta svoj politični kapital, politično moč, če hočete, tudi v polni meri izkorišča. Poglejmo konkretno.

Janez Janša je imel vse možnosti, da bi za te evropske volitve sestavil najmočnejšo, tako rekoč top šit listo. SDS bi na volitvah z lahkoto nastopila z listo v naslednji sestavi: Janez Janša, Romana Tomc, Bernard Brščič, Lucija Šikovec Ušaj, Branko Grims, Eva Irgl, Franc Breznik in Norma M. Korošec. Tega ne govorimo na pamet, ampak, kot rečeno, na podlagi dvajsetletnih izkušenj v slovenski politiki in po več kot leto in pol trajajoči izkušnji vodenja edine komentatorske oddaje na slovenskih televizijah, ki ji gledanost raste. Takšna lista bi komurkoli drugemu na desnici pustila bore malo ali praktično nič manevrskega prostora in bi upravičeno lahko ciljala na štiri evropske poslance oziroma tretjo zaporedno prepričljivo zmago na volitvah. Janša bi kot evropski poslanec stranko lahko mirno vodil naprej iz Bruslja oziroma Strasbourga (Pahor je to v preteklosti že uspešno počel in naslednje parlamentarne volitve celo dobil), hkrati pa bi bil lahko dnevno v stiku z najmočnejšimi evropskimi nacionalnimi in evropskimi voditelji. Njegova mednarodna teža je za Šarca že tako ali tako nedosegljiva prednost. Si predstavljate, kako bi se takšna lista odrezala proti listi LMŠ z Ireno Jovevo na čelu ali proti listi SD s Tanjo Fajon? Ja, prav imate, zradirala bi jih, da o kakšni NSi ali SMC niti ne govorimo. Tudi če Janša iz tega ali onega razloga ne bi želel oditi v Bruselj, bi lahko za nosilko liste preprosto postavil dosedanjo evropsko poslanko Romano Tomc, ki se je zelo dobro odrezala že na zadnjih predsedniških volitvah, na zadnje mesto pa "upokojenega" Vinka Gorenaka. Prepričani smo, da bi tudi takšna lista z lahkoto osvojila tri evropske poslance, kar je tudi Janšev primarni cilj. Spomnimo, na zadnjih evropskih volitvah je desnica dobila pet evroposlancev. Janša tri in združena NSi-SLS dva.

Namesto tega se je Janša odločil za drugačno strategijo. Desni bok stranke (Branko Grims, Franc Breznik in, če hočete, Lucija in Bernard) je pustil popolnoma nezavarovan. Pro life blok ga očitno ne zanima več. Aleš Primc na te volitve ne gre, ker je bojda utrujen (verjetno zaradi nepravilne vložitve liste za zadnje parlamentarne volitve!?), Norma je pri Domu, Žigo Turka pa je, kot sam posmehljivo pravi, raje posodil NSi!? Turk ostaja član SDS, ki kandidira za NSi na osmem mestu. In mediji, ki so blizu stranki SDS, ga pustijo popolnoma pri miru?!

Namesto najmočnejše liste na teh evropskih volitvah pa nam je, česar, priznamo, res nismo pričakovali, Janša ponudil, pomislite, Marjana Podobnika kot evropsko prihodnost Slovenije???! Že res, Franc Kangler bo na Štajerskem dobil nekaj glasov in Franc Bogovič ima v SLS še zmeraj močno terensko mrežo, ampak lepo vas prosim, primerjajte ta imena z zgornjimi, pa vam bo vse jasno.

Zato ni čudno, da je Janša ustanovitev Doma napadel z vsemi topovi, ampak zanj si je, to smo prepričani, kriv predvsem sam ...

Vir: Twitter Vir: Twitter

Vir: Twitter Vir: Twitter

... Manj razumljivo je, zakaj drugi na desnici, na primer tednik Reporter ali mnenjski voditelji, kot je bivši politik Gregor Virant, še vedno verjamejo, da je Dom prišel iz tako imenovanega Janševega laboratorija. Ne, ne, Janša se Doma prekleto boji. To je na Facebooku napisal tudi sam. Da jim Dom lahko odnese tretjega evroposlanca. In prav ima.

DIVJEŽI ONKRAJ ZIDU

Dnevi pred ustanovnim kongresom stranke Dom so tako minili v nepričakovani in presenetljivo ubrani kakofoniji dominantnih medijev v tajkunski ali paradržavni lasti ter esdeesovskih medijev, češ da gre pri Domu bodisi za fašiste, udbovce, satelite SDS, Putinove plačance, Janševe podtaknjence, Kučanove učence oziroma vse našteto. Manjkalo je samo še to, da papež izda bulo, kakšen ajatola pa fatvo zoper Bernarda, Lucijo in somišljenike. Še nikoli do sedaj se ni zgodilo, da bi centri moči na desnici in tranzicijski levici tako usklajeno pričakali na nož ustanovitev neke politične stranke. Kot aktivni udeleženec kongresa vas moram glede vsega tega žal pošteno razočarati. Kar je namreč sledilo na kongresu, ni bilo nič od tega.

V soboto smo lahko neposredno primerjali govor Bernarda na ustanovnem kongresu Doma in našega Marjana na kongresu LMŠ v Trbovljah. Nepoučenemu poslušalcu bi se prav gotovo zdelo, da je predsednik vlade Bernard in ne naš Marjan. Bernard je govoril o Sloveniji v Evropi, naš Marjan pa o hrčkih in nerazumevanju. Kot dan in noč.

Vir: Twitter Vir: Twitter

Ni bilo napovedanih antifa demonstracij pred kongresom. Ni bilo napovedanih obritoglavcev in fašističnih simbolov na kongresu. Ni bilo rasizma, homofobije ali šovinizma. Namesto tega so bili ljudje vseh starosti in družbenih položajev, ki so se zbrali prvenstveno zato, ker imajo radi svoj dom in ga ne dajo. Pošteno.

Na začetku smo slišali slovensko himno in kasneje še nekaj domoljubnih pesmi, ki ne manjkajo na nobeni šolski proslavi ali podeželski šestdesetletnici. Novopečeni predsednik Brščič je imel bleščeč govor, ki ni v ničemer spodbujal k nasilju ali sovraštvu, je pa rekel bobu bob. Če bi želeli, da v enem stavku zapišemo, kaj je razlika med Domom in drugimi desnimi strankami, bi to najlažje storili takole. Ostale desne stranke govorijo o Junckerjevem išiasu in se pri tem privoščljivo oziroma poznavalsko nasmihajo. Dom pa preprosto pove, da je Jean-Claude Juncker pijanec. In pika. Kar je res. Predsednik evropske komisije nima težav z išiasom, ampak z alkoholom. To vsi vemo, zakaj potem tega tudi ne povemo?

V soboto smo lahko neposredno primerjali govor Bernarda na ustanovnem kongresu Doma in našega Marjana na kongresu LMŠ v Trbovljah. Nepoučenemu poslušalcu bi se prav gotovo zdelo, da je predsednik vlade Bernard in ne naš Marjan. Bernard je govoril o Sloveniji v Evropi, naš Marjan pa o hrčkih in nerazumevanju. Kot dan in noč.

Dom ni za izstop Slovenije iz EU. Nasprotno, je za članstvo v EU in ostro proti diktaturi bruseljske birokracije. Ima pa raje Slovenijo kot denimo Bavarsko. Pošteno. Zaveda se nemške moči, ki je praktično celotno Evropo, vključno z Macronovo Francijo, spremenila v evropsko periferijo, niso pa pripravljeni poklekniti pred njo. Vsakomur v Sloveniji dopušča pravico, da ima rad, kogarkoli želi, noče pa, da se v javnih institucijah izvaja ciljna propaganda z zagovarjanjem katerihkoli spolnih preferenc ali osebnostnih stilov. Kdo bi mu to zameril? In ne nazadnje, Brščič je izrecno dejal, da se ne umeščajo levo ali desno, ampak je pri njih dobrodošel vsak, ki ljubi svoj dom oziroma domovino. Tudi tisti, ki je po ekonomskem prepričanju socialni demokrat.

Tega nisem slišal še na nobenem kongresu nobene desne stranke in vi me hočete prepričati, da je Dom skrajna desnica? Je pa Dom seveda proti multikulti politiki Angele Merkel "Migranti Wilkommen", ki se je v praksi že izkazala za popolnoma zgrešeno, in ne podpira dvakrat predlaganih sprememb družinskega zakonika. Tudi prav. Trdno smo prepričani, da je takšnih v Sloveniji več kot 50 odstotkov.

In to je program stranke DOM.pdf

Če povzamemo, izkušnja na ustanovnem kongresu Doma je povsem podobna izkušnji z divjaki iz mega priljubljene televizijske serije Igra prestolov. Če smo na začetku mislili, da gre za polljudi, bavkače in robavse, ki nas bodo žive požrli, zdaj vemo, da gre za povsem normalne, svobodne ljudi, ki najbolj od vsega ljubijo svoj dom oziroma domovino. Da so dominantni mediji in mediji v interesni sferi največje opozicijske stranke ta Dom postavili onkraj zidu, pa bi moralo skrbeti vse nas.

KJE JE DOM?

Koliko zvestih podpornikov in volivcev ima Dom razen tistih, ki so bili prisotni na kongresu, je težko reči. Če jim bo kljub medijski blokadi in umazani antikampanji, ki je brez primere v slovenski poosamosvojitveni zgodovini, uspelo ohraniti enotnost in prepričljivost, ki so ju pokazali to soboto, potem so na evropskih volitvah lahko uspešni. Predvsem pa se morajo zavedati, da je politika tek na dolge proge, maraton in ne šprint ter da ena lastovka še ne prinese pomladi.

Če pa sami še ne veste, koga bi obkrožili na volitvah 26. maja, a si želite v Bruslju imeti nekoga, ki se vam ne bo izneveril in bo na prvo mesto zmeraj postavil naš dom, domovino, torej Slovenijo, ne pa sebe, stranko ali evropsko strankarsko družino, potem pa je Domovinska liga zagotovo varna in zanesljiva izbira za vas.

(Aljuš Pertinač je voditelj oddaje Faktor na TV3)

Sobota popoldne, dvorana Povodni mož (B2-1) na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču: ustanovni kongres nove politične stranke Dom. (foto: STA) Sobota popoldne, dvorana Povodni mož (B2-1) na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču: ustanovni kongres nove politične stranke Dom. (foto: STA)

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3: