Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na "kšeftu", trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in oderuštvu, z likom Juda Shylocka nastavil ogledalo. Mesto, ki se je rodilo iz lagune, se širilo s pomorsko trgovino in bogatelo z mogočno trgovsko mornarico je svojo slavo utemeljevalo na svetlobi zlatih dukatov. V svoji samovšečnosti zato so meščani svoje Benetke poimenovali Serenissima, najsvetlejša.

Stoletne vode se dvigajo iz oceanov in morij, prestopajo obrežja rek in se razlivajo po ozemlju, ki je bilo nekoč rezervirano za spomenike človeške civilizacije. Nevidno oko, skozi katerega pripovedovalec ustvarja svojo sliko arhipelaga v laguni, se spušča s sivega neba, predre kopreno deževnih oblakov, dokler pod seboj ne ugleda tlakovanih, od nešteto človeških nog povsem obrušenih ulic mesta, ki z višine spominja na silhueto orjaške kamnite ribe. Benetke so tokrat bolj poplavljene kot običajno. Kalne vode Jadranskega morja pljuskajo po uličicah, ulicah, prehodih, skritih vrtovih in malih trgih, vajenih vsakoletnih poplav. Peščica turistov iz Azije se počasi prebija proti osrednjemu beneškemu trgu in se čudi morski površini, ki se je samozavestno razširila in ugrabila velik del mesta. Burja in jugo, ki ga v beneški laguni imenujejo sirocco, sta ustvarila pojav, ki se mu reče acqua alta, visoka voda. O vetrovih in vrtovih, o flori in favni Benetk najbolje piše Predrag Matvejević. Njegove Drugačne Benetke so lirična kronika mesta, o katerem si domišljamo, da nekaj vemo, a v resnici poznamo samo nekaj drobcev mozaika. Matvejevićeve podobe mesta na lesenih pilotih so magične. Bralca potopijo v zgodovino, spomine in melanholijo samotnih, napol zapuščenih predelov Benetk, kamor hodijo umirat galebi.

 Kriza kapitalizma, ki jo Beneški trgovec metaforično nakazuje na nekaj mestih, je v prvi vrsti vprašanje, kaj je tisto, kar je na lestvici naših vrednot postavljeno višje: zakon (spoštovanje pravne države) ali krščansko usmiljenje (odpuščanje)? Pravo ali socialna pravičnost?

 

***

 

Na to mesto me veže spomin iz otroštva. To je velika, ilustrirana knjiga Marco Polo, ki je, odkar se zavedam sveta okoli sebe, kot nekakšna trofeja počivala na očetovi knjižni omari. Ko sem bil še otrok, sem jo večkrat s težavo vzel s police in listal po njej, kajti njene platnice so me privlačile. Knjiga je bila opremljena s fotografijami daljnih krajev in dežel, ki jih je na svojih potovanjih na Vzhod obiskal Marco Polo. Še vedno imam pred očmi veliko fotografijo praznega sidrišča gondol z lesenim pomolom, na koncu katerega je kapelica z večno lučjo. Slika je otožna, na njej razen lučke, ki gori v leseni kapelici, ni nobenega življenja; megličasto ozadje, iz katerega se v večernem mraku dviguje cerkev San Giorgo Maggiore, prikazuje Benetke, kot sem jih spoznal mnogo let pozneje, nekega deževnega, vlažnega nedeljskega popoldneva, ko sem blodil po četrti, imenovani Canneregio, po nabrežju, ki mu Benečani pravijo Fundamenta Pescaria. Od obrežja kanala, kjer ob sobotah dopoldne ribiči prodajajo svoj nočni ulov, je le nekaj korakov do judovskega geta; treba je skoraj skloniti glavo, da ne udariš v lesene tramove ozkega, zanikrnega prehoda, ki vodi v tisti del Benetk, kjer so nekoč živeli Judje. Zaradi svojih poslovnih dejavnosti so bili v glavnem na slabem glasu pri svojih krščanskih someščanih; ker so posojali denar in pri tem zaračunavali visoke obresti, so jih ti odkrito sovražili, kajti Rimskokatoliška cerkev je obresti v tistih časih strogo prepovedovala in posojevalcem denarja grozila celo z izobčenjem.

Beri dalje...

Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke

Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in oderuštvu, z likom Juda Shylocka nastavil ogledalo. Mesto, ki se je rodilo iz lagune, se širilo s pomorsko trgovino in bogatelo z m...