Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med narodi, bolj malo pa o zgodovinskih dejstvih, povezanih s plazom, ki se je 8. marca 1916 utrgal s Prisojnika in zasul 110 vojnih ujetnikov carske Rusije in 7 njihovih stražarjev. Objavljamo izčrpno poročilo o dogodkih, ki je v stotih letih dobili konkretne politične posledice.

Fotografije: mediaspeed.net, www.europeana1914-1918.eu/

Leseno kapelico Svetega Vladimirja so postavili leta 1917 ruski vojni ujetniki v spomin mrtvim tovarišem, ki jih je leto poprej zasul snežni plaz. Toda kapelica je posvečena tudi vsem drugim ruskim vojnim ujetnikom, ki so izgubili življenje pri gradnji vršiške ceste. Dela so bila izjemno naporna, med vojaki so razsajale bolezni, vrstile so se nesreče pri delu, pozimi pa mraz in snežni plazovi. Trasiranje te gorske ceste je namreč potekalo nepričakovano hitro (deloma tudi zaradi mile zime 1915-1916), vendar je naglica pomenila tudi vrsto usodnih napak, kar je na koncu pripeljalo do tega, da bila cena za to izjemno visoka. Pri težaških gradbenih delih je namreč sodelovalo okoli 12.000 ruskih vojnih ujetnikov, s katerimi niso ravnali nežno; zaradi bolezni, podhranjenosti in izmučenosti naj bi jih umrlo več tisoč, po nekaterih ocenah celo 10.000, vendar noben vir konkretno ne navaja, kje naj bi jih pokopali (in v gorskem svetu je težko prikriti 10.000 trupel). Vsekakor pa je nesporno dejstvo, da je samo zaradi snežnih plazov umrlo 300 Rusov, pri čemer jih je več kot tretjina izgubila življenje v enem samem plazu, zaradi katerega je bila zgrajena tudi Ruska kapelica. Avstrijske oblasti njeni postavitvi niso nasprotovale. Šele dvajset let kasneje, v letih 1936 in 1937, pa je arhitekt Josip Slavec ob njej zasnoval tudi grobove in kamnito grobnico, s čemer je prvotna kapelica pridobila še pečat pietete do umrlih na tuji zemlji. Čeprav bo kdo dejal, da je slovenska skrb za Rusko kapelico in ruske grobove pod Vršičem nenavadna, ko pa niti svojih vojakov nismo sposobni pokopati (na fronti v Galiciji, denimo, je padlo na tisoče Slovencev, za njihove grobove pa danes skrbi Avstrija), gre pri tej kapelici očitno za nadnacionalen simbol, ki je sicer (šele) lani postal spomenik državnega pomena. V tem smislu je slovenski odnos do vzhodnoslovanskih "bratov" na prvi pogled idiličen, čeprav sta v ozadju ekonomski oportunizem in seveda tudi pragmatizem. Šele v zadnjih letih se je namreč ritual obhajanja spomina na umrle ruske ujetnike okrepil do te mere, da je postal eminentni politični dogodek, medtem ko v obdobju SFRJ o tem ni bilo govora.

Avstrijski princ Evgen na obisku gradbišča vršiške ceste, ki naj bi jo poimenovali po njem.

 

Zgodovina rusko-slovenskega sodelovanja na spominskih slovesnosti pod Vršičem, kjer so med I. svetovno vojno ruski vojni ujetniki (z)gradili gorsko cesto čez prelaz, ki je višji od 1600 metrov, je sama po sebi zanimiva. Če začnemo kar pri izvirnem grehu, torej. I. svetovni vojni, v kateri smo bili kot del Avstro-Ogrske na nasprotni strani kot tedanja carska Rusija, potem je leto 1914 prineslo prvo bližnje srečanje med slovenskimi domorodci in Rusi. Ker so namreč Avstrijci sumili, da jih bodo prislovično stanovitni zavezniki Italijani ob prvi priložnosti izdali, so začeli pripravljati obrambo zahodne meje. Zaradi boljše prometne povezave s Soško dolino so že leta 1914 vojaške oblasti ukazale gradbena dela na težko prehodni poti čez Vršič, ki je povezovala Soško dolino z Gorenjsko in preostalo monarhijo.

 

 

Težavna gradnja vršiške ceste

 

Ko so vojaški strategi ranjke Avstro-Ogrske spoznali, da je treba cesto čez Vršič nemudoma začeti graditi, je bilo v Kranjski Gori 25 ruskih vojnih ujetnikov, ki so sodelovali pri začetnih delih. Kot je leta 1957 v članku Kako se je delala cesta na Vršič v Planinskem vestniku napisal Franc Uran, so bili to sami Sibirci, visoki in dostojanstveni ljudje, ki so bili nastanjeni v salonu pri Pečarju, stražili pa so jih avstrijski vojaki. "Vsak dan zjutraj so šli iz Kranjske gore in nesli vsak eno palico železa, ki so jo potem oddali na Močilu. Te železne palice so potem služile za žične ovire na Vršiču. To je bilo vsakodnevno delo teh Rusov. Zvečer so navadno prepevali razne ruske pesmi, domačini pa so jih radi hodili poslušat in so jim nosili tudi razne priboljške. Avstrijska straža spočetka tega ni branila, pozneje pa je bil vsak stik z Rusi strogo zabranjen in tudi nevaren, ker so vsakogar takoj šteli za izdajalca domovine."

 

Naslednje leto, ko se je Italija odločila, da zamenja stran, je avstrijsko vojaško poveljstvo na Vršič napotilo neprimerno večje število ruskih vojnih ujetnikov. Na vrhuncu naj bi jih bilo kar okoli 12.000, prebivali pa so v lesenih barakah od Kranjske gore do Trente. Hrana je bila obupna, ruski ujetniki, oblečeni v umazane in razcapane uniforme, so bili pri delu razdeljeni v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil en avstrijski vojak in en ruski tolmač, navadno Jud. Zaradi tako slabih pogojev so med Rusi razsajala različne bolezni, med drugim tudi griža, kolera in črne koze.

Beri dalje...

Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici

Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med narodi, bolj malo pa o zgodovinskih dejstvih, povezanih s plazom, ki se je 8. marca 1916 utrgal s Prisojnika in zasul 110 vojni...