Britanska, islamska in turška država, da o Vladimirju Putinu ne govorimo, imajo slabo mnenje o Evropski uniji, ki se jim zdi slabotna, neodporna, sprta, neučinkovita, kot bi bila iz Venere! Spomnimo se lanskih slovenskih dilem v zvezi z ohranjanjem schengenskega sistema, z ograjami in begunci. Skupnost, ki ni pripravljena varovati svojih zunanjih meja, utegne biti nekega lepega dne presenečena.

Piše: Dimitrij Rupel

Ko začenjam to pisanje, CNN poroča, da je v današnjem streljanju v münchenskem nakupovalnem središču umrlo šest ljudi, napadalci pa naj bi bili trije. Ko to pišem, poročila še omahujejo, ali naj dogodek imenujejo teroristični napad. V preteklih dneh so bili mediji natrpani z državnim udarom v Turčiji, z morilskim tovornjakom v Nici, s policijskimi vdori in preplahi v več evropskih državah, z obračuni na nogometnih igriščih, z utapljanjem afriških izseljencev pred italijansko obalo, pred tem pa z izstopom Velike Britanije iz Evropske unije. Slovenski mediji so poročali o srebrni medalji zaTürka in o obisku Vladimirja Putina pri ruski kapelici, ki pred rusko-ukrajinsko krizo pravzaprav ni zbujala prevelikega ruskega zanimanja. Dramatični dogodki so si tako rekoč segali v besedo.

 Francoski ministrski predsednik pravi, da se bodo Francozi morali privaditi na versko in etnično obračunavanje, ki je nadomestilo razredni boj. Pokol v Nici je bil že tretji po vrsti, začelo pa se je bolj nedolžno kot prva svetovna vojna, s karikaturami.

Tem dogodkom je skupno predvsem to, da so se zgodili približno istočasno. Ali je samo to? Na neki način so vsi ti dogodki povezani z državnimi voditelji: Merklovo,HollandomErdoganomCameronom oziroma Mayevoin Putinom. Da o Türku sploh ne govorimo. Merklova, ki je leto ali več z grozo prebirala obveščevalna poročila o Islamski državi in Alkajdi, se je odločila, da bo muslimanskemu svetu pokazala kar najbolj prijazen obraz, sprejela milijon migrantov/beguncev in s tem morda odvrnila islamistični gnev od blišča nemške blaginje, predvsem pa prehitela levičarje, ki imajo migrante/begunce res radi. Seveda je bila prijazna tudi do turškega Erdogana. Münchenski dogodki kažejo, da ni bila dovolj prepričljiva. Hollande, čigar stranka spada med ljubiteljice beguncev, vendar bi rada vzela veter iz jader Le Penove, je bil še manj prepričljiv. Zdaj pravi, da je Francija v vojni, njegov ministrski predsednik pa, da se bodo Francozi morali privaditi na versko in etnično obračunavanje, ki je nadomestilo razredni boj. Pokol v Nici je bil že tretji po vrsti, začelo pa se je bolj nedolžno kot prva svetovna vojna, s karikaturami.

 

Nekateri komentatorji domnevajo, da je k Brexitu prispevalo t.i. begunsko vprašanje. Sicer sta britanski izstop in turški državni udar najbrž važnejša dogodka od terorističnih napadov v Nici in v Münchnu. Angleži so po vsej verjetnosti ravnali narobe, vendar so - po vsej verjetnosti! - imeli težave z bruseljskimi voditelji in še posebej z voditeljem (Evropske komisije) iz Luksemburga. Britaniji in njeni kraljici, za katero sonce nikoli ne zaide, najbrž ni jasno, zakaj naj bi jima vladal funkcionar iz polmilijonske kneževine, ki se ni preskusil na splošnih volitvah; poleg tega pa Evropska unija ni bila britanska domislica. V začetku, ko je šlo za nemško-francosko spravo, Britancev ni bilo zraven. Morda so ustanovitev EU razumeli kot vzgojni ukrep zoper sprte narode. De Gaulle je leta 1963 preprečil včlanitev Britancev, češ da niso več tako pomembni kot nekoč, nakar so na članstvo čakali deset let. Britanske dvome o EU je leta 1989 nemara razpršil preboj Berlinskega zidu oziroma Churchilloveželezne zavese (britanski pojem), ko je začela nastajati celovita in svobodna Evropa. Britanci - gotovo pa tudi novi vzhodnoevropski voditelji - so si širitev EU predstavljali kot razširitev Zahoda proti Vzhodu. Britanci so potrdili zmagovalno tradicijo: poleg tega, da so prevladali v dveh svetovnih vojnah, so se - tokrat v družbi z nekdanjimi poraženci - odlikovali tudi v hladni vojni. Konec hladne vojne je prinesel tudi združitev Zahodne in Vzhodne Nemčije, na neki način tudi povezovanje kapitalističnega in socialističnega sistema. Kaplja čez rob, ki sta jo namesto Britancev leta 2005 prestregli Nizozemska in Francija, je bila Pogodba o ustavi za Evropo. Bistvena pomanjkljivost te pogodbe je bil nenavaden postopek izbiranja evropskih voditeljev. EU izbira voditelje glede na politično oportunost.

 

In tu smo pri jedru problema. Britanska, islamska in turška država, da o Vladimirju Putinu ne govorimo, imajo slabo mnenje o Evropski uniji. Evropska unija se jim zdi slabotna, neodporna, sprta, neučinkovita, kot bi bila iz Venere! Spomnimo se lanskih slovenskih dilem v zvezi z ohranjanjem schengenskega sistema, z ograjami in begunci. Skupnost, ki ni pripravljena varovati svojih zunanjih meja, utegne biti nekega lepega dne presenečena.

 

Ta trenutek je CNN objavil nov podatek: v Münchnu je že osem mrtvih!

Beri dalje...

V krizi, ki jo doživlja Evropska unija, sta Putin in Erdogan - carja!

Britanska, islamska in turška država, da o Vladimirju Putinu ne govorimo, imajo slabo mnenje o Evropski uniji, ki se jim zdi slabotna, neodporna, sprta, neučinkovita, kot bi bila iz Venere! Spomnimo se lanskih slovenskih dilem v zvezi z ohranjanjem s...

V krizi, ki jo doživlja Evropska unija, sta Putin in Erdogan - carja!

Britanska, islamska in turška država, da o Vladimirju Putinu ne govorimo, imajo slabo mnenje o Evropski uniji, ki se jim zdi slabotna, neodporna, sprta, neučinkovita, kot bi bila iz Venere! Spomnimo se lanskih slovenskih dilem v zvezi z ohranjanjem s...