Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim scenarijem, v katerem bi politični radikalci prevladali nad zmerneži. Spregovorili smo tudi o slovenski notranji politiki, še posebej negotovi usodi Slovenske ljudske stranke, kjer se je Gaiser po odhodu Radovana Žerjava neuspešno potegoval za predsedniško mesto.

Dejan Steinbuch

Foto: osebni arhiv

Dr. Gaiser je tudi član mednarodnega predsedstva Mednarodne Panevropske Unije v Strasbourgu, vodil je Evro-sredozemsko univerzo (EMUNI) in sedel v Strateškem sveta ministra za zunanje zadeve. Kot strokovnjak za mednarodne odnose in geopolitično ekonomijo predava na univerzi v Georgiji (ZDA), Firencah in Benetkah ter na avstrijski Diplomatski akademiji. Od lanskega leta je stalni član skupine za varnostna in teroristična vprašanja ter upravljanje kriz ITSTIME, ki ima sedež na Katoliški univerzi v Milanu. Letos pa je bil imenovan za direktorja sektorja  ekonomsko-obveščevalne dejavnosti na Centru za Strateške študije De Cristoforis (CESTUDEC).

 Kvaliteta in kvantiteta morata v politiki vedno najti najboljšo točko ravnovesja. V nasprotju z desnico je v Sloveniji levica precej bolj profilirana. Desnica tvega radikalizacijo zaradi nesposobnosti pozitivnega definiranja lastne vloge.

 

Pred kratkim mi je neki starejši avstrijski politik povedal, da na Dunaju zelo dobro razumejo slovensko razklanost in politično obračunavanje, ker so sami po koncu druge svetovne vojne preživeli enake razmere. Njihovo družbo so takrat sestavljali tako neoporečni socialisti, krščanski demokrati in liberalci, kot stari kolaboranti, nacisti, razni skrajneži in prepričani komunisti. Mešanica je bila eksplozivna, a čas in dobra doza realnosti sta omogočila, da je Avstrija postala stabilna država.

 

Gospod Gaiser, koliko bi nas morale skrbeti zaostrene geopolitične razmere v neposredni bližini, takorekoč na obrobju Evrope?

 

Izredno. Nestabilnost evro-sredozemskega območja je posledica zgrešenega mednarodnega pristopa zahodnih držav v zadnjih dvajsetih letih. Celotna zgodovina mednarodnih odnosov je intimno vezana na ravnovesja, ki se ustvarjajo v bazenu stičišča treh celin, najpomembnejših ver in neštetega števila kultur. Od faraonov naprej sta mir in blaginja človeštva vezana na ravnovesje moči, ki se ustvarja prav na tem območju. Medtem ko ZDA svojo pozornost in večino lastnih vojaških sil premikajo proti Kitajski, pa prav kitajska elita, sicer dobra poznavalka zgodovine, strateško gleda proti nam in se čudi našim potezam.

Pomanjkanje nadzora in strategije je v zadnjih letih pripeljalo do t. i. arabskih pomladi, ki so pokazale, kako krhka in razklana je civilna družba na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Mednarodni voditelji brez vizije in znanja so krizo upravljali gasilsko, namesto da bi jih usmerili, vodili in pripeljali do nove stabilnosti.

 

 

Po koncu hladne vojne svet še ni našel novega mednarodnega reda?

Ne, je pa na poti do tja. Ta pot bo polna konfliktov, a v dobi jedrskega orožja si ne moremo več privoščiti oblikovanja novega svetovnega reda na podlagi vsesplošnega vojaškega spopada. Bolj kot kadarkoli prej v zgodovini potrebujemo razgledane politike, ki bodo znali voditi razvoj držav.

 

 

Pravite "razgledane politike". V Evropi jih nimamo prav veliko. Ali Evropska unija sploh lahko preživi?

 

Evropsko unijo so naredili birokrati. Po drugi svetovni vojni, potem ko je politika ves svet dvakrat zapored pahnila v popolni pekel, politikom ni nihče več zaupal. Elitni birokrati so prevzeli vodilno vlogo in skušali oblikovati varnostno mrežo gospodarskega sodelovanja. Projekt je bil do določene mere zelo uspešen, vendar je prav zadnja velika finančna kriza pokazala, kako res je, da skupna valuta potrebuje enotno vlado. Istočasno smo se naučili, da skupna valuta še zdaleč ne pomeni, da bomo samoumevno prišli do skupne vlade.

Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma. Unija ni razpadla. Kot vedno je prišla do določene kompromisne rešitve in naredila korak naprej. EU ni najboljša inštitucija na svetu, je pa tista, ki na stari celini zagotavlja drugo najdaljše obdobje miru v zgodovini naše civilizacije. Do zdaj je najdaljše obdobje rasti in stabilnosti predstavljal čas po Dunajskem kongresu leta 1815. Takrat so voditelji celega sveta za nekaj let sedli okoli ene same mize in oblikovali mednarodno ravnovesje moči oz. svetovni red. Bili so razgledani, pametni in državotvorni. Razumeli so "duh zgodovine" in postavili temelje stoletnemu razvoju. Danes potrebujemo prav to.

Beri dalje...