Piše: Dragan Živadinov

Foto: Mediaspeed

Smrti ni! Priroda ubija. Priroda je morilka. Umetnost je boj proti prirodi. Umetnina je nenehen spomin na življenje v umetnosti. Ravno koncepti spomina so tisti, ki so nas pred nekaj tisočletji učlovečili. Ni preteklosti, ni bodočnosti, je samo absolutni zdaj.

Bogata kontekstualnost proizvaja lebdeče vesolje, ta pa proizvaja filozofsko vesolje, Tomažu veselje.

 

Dve veliki umetnini sta, ki sestavljajta našo telesnost, iz obeh smo sestavljeni. Ne bom ju imenoval, ne bom imenoval avtorjev, ne naslovov, ne časa nastanka umetnin, ne muzejev kjer sta postavljeni, ne mest v katerih stojita muzeja. Obe umetnini bom samo opisoval. Vse to zaradi besede, ki ji nočem dati nobenega smisla. To besedo bi rad zaničeval, se ji divje posmehoval, jo poniževal.

 

Ti dve umetnini nas določata v vsem njunem nasprotju. Da, popolnoma različni sta, lahko bi rekel izključujoči. Navkljub vsemu pa imata nekaj skupnega, sta numerični in kinetični, predvsem pa sta misleči in lepi. Števila so tista, ki določajo razdaljo med našo telesnostjo in našim izginjanjem s sveta.

 

Zapustil nas je tovariš v borbi za lepoto sveta, Tomaž Pandur!

 

Priroda, koliko jih moraš ubiti, da se ti zdi še smiselno biti?

 

Dve umetnini v enem in eno v vsem!

 

 

I. Umetnina/skeleton:

 

Gledam vrtljivo ravnino pripravljeno za svetlobo in konstrukcijo. Z njima je zgrajeno vse. Lepota konstrukcije in svetlobe, ki pada na konstrukcijo, se sešteva v lepih sencah. Ni svetlobe - ni konstrukcije, ni konstrukcije - ni sence.

Tja, kamor si šel, ni senc.

Beri dalje...

Tomaž, tja, kamor si šel, ni senc

Zapustil nas je moj prijatelj iz najranejše mladosti, tovariš v bitki za lepoto sveta, ki ga je morilka tako brez sramu ubila. Tomaž, odlično si govoril zvezdni jezik. Vem, da ti bo njegovo znanje koristilo.