Ob zaključku leta se še enkrat oziramo v tisti javni zavod, okoli katerega se je v iztekajočem letu dvigovalo največ prahu in zaradi katerega smo na Portalu PLUS napisali serijo kritičnih prispevkov: v Klinični center Ljubljana.

Piše: Uredništvo

Foto: arhiv Portala PLUS

V UKC je Tito še živ, potrebne so spremembe, je naslov, ki smo si ga sposodili iz časnika Delo. Od novinarske kolegice, ki pokriva zdravstvo. Sposodili smo si ga predvsem zato, ker je glede na vse afere, burleske in razkritja v UKC Ljubljana, ki so prišla na dan v letu 2015, še kako aktualen. Toda inteligenten naslov si je pravzaprav "sposodila" že kolegica sama, in sicer od intervjuvanca Matjaža Tavčarja, poslovnega direktorja Kirurške klinike UKC Ljubljana. To je tisti gospod, za katerega nikomur ni jasno, zakaj je iz ugledne mednarodne svetovalne firme Deloitte & Touche presedlal v vedno bolj neugledni UKCL.

 

Je normalno, da človek iz represivnega aparata policijske države nenadoma presoči na mesto direktorja velike klinike in tam ravna v dobro vseh bolnikov, stroke in predvsem kot dober gospodar? V policijski državi je to normalno. Ampak samo v policijski državi.

Stavek, ki ga je izrekel in ki smo ga uporabili za naslov pričujočega prispevka, prikaže vso globino njegovega razočaranja nad ustanovo. Ker se Tavčarja omenja tudi kot možnega naslednjega generalnega direktorja UKCL, ki bo zamenjal upokojensko babico Brigito Čokl, bo epilog njegovih izjav morda aktualen že čez dobra dva meseca, ko naj bi se na Svetu UKC Ljubljana ponovno iskalo junaka za položaj generalnega direktorja te nesrečne institucije.

 

A če smo natančni, si stavka v resnici nismo sposodili od nikogar, saj Klinični center dejansko deluje tako, kot da bi bil Josip Broz še živ in z obema nogama. V UKC Ljubljana je Tito še kako prisoten v različnih pogledih. Drži tudi to, da so potrebne spremembe. Že najmanj 25 let.

 

 

Janez Novak, prispodoba Hlapca Jerneja

 

Morda se še spomnite enega naših prvih poglobljenih zapisov o okostnjakih v UKCL; tam je nastopil fiktivni lik slovenskega pacienta Janeza Novaka. Letos poleti je ta preprosti, a pošteni lik stopil v Klinični center, kamor so ga poklicali na diagnostiko. Če se spomnite, je imel Janez tudi tremo; ko je zagledal silhueto najbolj znane bolnišnice na balkanski strani Alp od znotraj, pa se mu je začela po glavi poditi ista misel. Pred očmi so se mu zavrteli posnetki hodnikov še iz časov, ko je bil v tej ustanovi hospitaliziran sam Maršal. Opazil je veliko podobnosti. Isti, vendar nekoliko bolj obrabljeni marmor. Isti, vendar nekoliko manj zloščeni, srebrni, plehnati krožniki na stropu glavne avle. Iste, vendar nekoliko bolj zguljene klopi ob stenah. Po tleh isti, vendar po kotih vidno zdelani linolej. Isti strop, le da omet odpada bolj kot nekoč.

 

In medtem ko je Janez Novak takole potoval do osmega nadstropja, je imel dovolj časa za razmislek. Seveda je kot preprost, a pameten Slovenec prišel do pravilnega zaključka. Kako pa naj bo drugače kot takrat, ko je v UKC Ljubljana ležal Maršal, če pa so ustanovo vse do danes vodili njegovi ljudje. In to z istimi imeni in nameni. Prvi direktor bolnišnice, v kateri so kasneje oskrbeli tovariša Tita, je bil nihče drug kot Janez Zemljarič. Ta tovariš je bil sicer v svoji karieri tudi direktor SDV, Službe državne varnosti, neke vrste jugoslovanske Stasi, če hočete. Kakšen psihopatološki profil človeka gre v policijski državi službo, katere osnovni namen je opazovanje in zasledovanje sodržavljanov, zbiranje informacij o njih, ugrabljanje "sovražnikov ljudstva" in "sovražne emigracije" v tujini, po potrebi tudi njihovo likvidiranje, pa organiziranje kraje davkoplačevalskega denarja in njegovo kanaliziranje na skrite račune v tujini?

Beri dalje...

2015, leto Kliničnega centra: institucija, v kateri Tito še ni umrl (1. del)

Ob zaključku leta se še enkrat oziramo v tisti javni zavod, okoli katerega se je v iztekajočem letu dvigovalo največ prahu in zaradi katerega smo na Portalu PLUS napisali serijo kritičnih prispevkov: v Klinični center Ljubljana.