Kaj doživi umetnik po ukinitvi svojega civilizacijskega napora, po prepovedi, po anatemizaciji, izključitvi iz skupnosti, za katero je mislil, da je to njegova skupnost, po izrinitvi, po razbitju obraza in diskvalifikaciji?

Piše: Dragan Živadinov

Foto: www.bauhaus-online.de

Pred tremi dnevi sem v Moderni galeriji srečal izvrstno gospo Elzo Budau, besedilopisko popevk ter se z njo zapletel v kratek pogovor. Najbrž je bila dolžina pogovora in množica ljudi kriva, da sem ji pozabil povedati tisto, kar sem ji imel namen povedati, če bi jo slučajno srečal.

 

Sredi poletja smo v Muzeju suvremene umjetnosti(MSU) v Zagrebu manifestirali gledališki informans z naslovom BIO::logika-BIO::grafika-BIO::mehanikaInformans je bil odigran v kontekstu muzejskega projekta arhiviranja zgodovine umetniške šole Bauhaus in njenih učencev na ozemlju jugosfere. Naslov "razstave-dokumentacije" je bil Baunet - mreženje idej in praks. Seveda sem si po prihodu v muzej razstavo kustodinje Vesne Meštrič nemudoma ogledal in doživel neizmereno radost, ki jo vedno, ampak vedno, doživim ob umetniški koordinati Bauhaus.

Govno in Gnoj sta dva obraza istega, izoblikovala in razvila sta do popolnosti arhitekturno anomalijo "koncentracijsko taborišče".

 

Informans smo z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem postavili v razstavnem volumnu, namenjenemu tržaškemu konstruktivistu Avgustu Černigoju. V času gradnje scenografije-mehatrona sem si v premorih še bolj pozorno ogledal razstavljeno dokumentacijo, zapiske in fotografije, še posebno pa tiste dokumente, ki so bili javnosti prvič predstavljeni.

 

Za prehod v temo komentarja je bila ključna majhna fotografija, ki sem jo opazil v zadnjem razstavnem prostoru, pod njo pa podnapis: študentje ljubljanske arhitekturne šole FAGG in našteta imena, med njimi umetnica Meta Hočevar in Elza Budau, čas nastanka fotografije rana šestdeseta leta. Dejstva, da je Elza Budau študirala arhitekturo, nisem poznal. Skozi nenavdno lep obraz mlade Mete Hočevar, ki je bil skladen z modernistično lepoto, sem začel padati v čas Bauhausa!

 

Tri desetletja preden je nastala ta fotografija, je bila umetniška šola Bauhaus že prepovedana. Adolf Govno je čutil do Bauhausa iz danes znanih pobud in vzgibov najglobji prezir. Izhodiščna drža njegovega prezira je bila: prišel sem med vas umetnike kot mesija odrešitve, odrešil vas bom od degenerirane, t.i. avantgarde! Naj živi ljudska umetnost in dirndle!

 

I. opozorilo: bodite pozorni na enciklopedično geslo - Ivana Tomljenovič Meller. V vseh časih vsak čas bruha dogodke, kozlanje najraje ližejo psi krize (bruhanje in kozlanje je tukaj uporabljeno kot stilna tavtologija). Takoj, ko je prišlo Govno do moči in oblasti, je nemudoma ukinilo najprej umetniško šolo in takoj zatem pripravilo načrt za kulturne reforme ter organiziralo razstavo degenerirane umetnosti -Entartete KunstTako je to, če so tretjerazredni umetniki politiki.

 

Umetnik ne more in ne sme biti politik!

 

V tem trenutku sem v najmanj osmih možnih žariščih komentarja. Odločil sem se, da bom sledil genijuHannesu Meyerju, ljubkovalno imenovanem Mussolini. Odlično je oponašal Mussolinija. Bil je drugi in istočasno zadnji direktor Bauhausa, direktor je postal takoj za ustanoviteljem, čudežnim Walterjem Gropiusom, ljubkovalno imenovanim Gropi.

 

Kaj je doživljal Hannes Meyer po ukinitvi Bauhausa? Kaj doživi umetnik po ukinitvi svojega civilizacijskega napora, po prepovedi, po anatemizaciji, izključitvi iz skupnosti, za katero je mislil, da je to njegova skupnost, po izrinitvi, po razbitju obraza in diskvalifikaciji. Hannes Meyer je bil švicarski arhitekt, marksist in modernist, ki je vse svoje življenje zastopal preprosto umetniško izjavo: Socialna pravičnost je lepa!

 

Po njegovem lepota nastaja iz funkcije in ekonomičnosti izraza. Gradil je  generalni načrt imenovan masovna demokratična arhitektura. Tri leta pred ukinitvijo umetniške šole, avgusta, leta 1930, je napisal svojemu moskovskemu prijatelju, avantgardnemu arhitektu El Lisickemu, da je pripravljen združiti vse najboljše moči Bauhausa v želji, da skupaj s Sovjeti zgradijo najboljši možni svet. Planet človeškega dostojanstva!

 

Kje se v bivalni enoti najbolj vidi človekovo dostojanstvo? Pred ogledalom v predsobi ali v spalnici? V spalnici se vidi želja po prehajanju v smrt, tudi zato imamo ogledala v spalnici. V spalnici se generiramo, vidi se človeška natura in animaličnost, z distance pogledano se vidi človekova komičnost. V dnevnem prostoru se najbolj vidi skupno. Najbolj se človekovo dostojanstvo vidi v kuhinji. Pomisli bralec na črno kuhinjo ali belo kuhinjo. Čutiš razliko!

 

 

II. opozorilo: bodite pozorni na enciklopedični gesli - Margarete Schütte-Lihotzky in Frankfurt kitchenSem fan Margarete Schütte-Lihotzky. Leta 1990 sem jo srečal na kratko v muzeju MAK naDunajutakrat je imela 93 let. Tistega davnega leta je bila v Maku postavljena njena Frankfurtska kuhinja in še vedno tam stoji. Njena Frankfurtska kuhinja iz leta 1926 je remek delo, ki ima moč, modrost in silo Črnega kvadrata!

 

Frankfurtska kuhinja, črni kavdrat.

Beri dalje...

Bauhaus, Adolf Govno in Stalin Gnoj

Kaj doživi umetnik po ukinitvi svojega civilizacijskega napora, po prepovedi, po anatemizaciji, izključitvi iz skupnosti, za katero je mislil, da je to njegova skupnost, po izrinitvi, po razbitju obraza in diskvalifikaciji?