Migrantsko-humanitarna kriza, s kakršno se zdaj soočata Bližnji Vzhod in Evropa, postavlja na preizkušnjo vse, ki živijo na tem koncu sveta. Pogrošne analize v medijih krčijo to dogajanje v zadnji instanci na spopad islama in krščanstva.

Piše: Drago K. Ocvirk

Foto: arhiv Portala PLUS

Toda ta religijska sistema, krščanstvo in islam, sta lahko kvečjemu navdihovalca takšnih ali drugačnih dejanj v tej krizi, igralci in odločevalci v njej pa so ljudje, in med njimi tudi muslimani in kristjani. Religije, ki so nastale v obdobju med 7. stoletjem pred Kristusom in 7. stoletjem po njem, so univerzalistične, kar pomeni, da nagovarjajo slehernega človeka, ne glede na njegove siceršnje pripadnosti. V tem tisočletnem obdobju, ki ga nemški filozof Karl Jaspers označuje kot "osno", ker se je človeštvo zasukalo od nabiralsko-lovskega preživljanja in plemenske družbene ureditve v poljedelsko-živinorejsko in v državno ureditev. Sonaraven temu zasuku je zasuk religije od domorodske k univerzalistični.

Moški musliman je namreč Alahov podrejenec – islam pomeni podrejenost –, zato je nad vsem, kar je na zemlji; najprej nad žensko, četudi je muslimanka, potem pa nad vsemi, ki se ne podrejajo Alahu. Ta zavest večvrednosti je še posebej neomajna med širokimi ljudskimi množicami, ki tudi na ta način lažje prenašajo revščino, stiske in mnogokrat brezpravnost, v kateri živijo.

 

No, danes smo verjetno v novem "osnem" obdobju, ko se svet dokončno globalizira in se zato dosedanje oblike preživljanja in družbene urejenosti vidno spreminjajo. In zopet, sonaravno, so v to dogajanje vpete tudi religije hkrati kot nosilke in kot nošenke. Ob vseh teh spremembah – in tudi migracije so del teh procesov – se počasi izrisuje nova podoba religije oziroma nova interpretacija religije. Glede na to, kako v njej delujejo muslimani in kristjani, se verjetno že nakazujejo tudi smeri razvoja religije.

 

Ko tukaj govorimo o delovanju muslimanov in kristjanov v sedanji migrantski krizi, imamo v mislih ljudi in njihovo skupnost, se pravi Cerkev in Ummo*. Le tako se je namreč mogoče izogniti nejasnostim in zmešnjavi, ki nastanejo, ko kar povprek govorimo bodisi o krščanskem in islamskem svetu bodisi o krščanskih in islamskih državah, civilizaciji, umetnosti ipd. Toda tudi ko se omejujemo na verski skupnosti, Cerkev inUmmo, nimamo pred seboj enotnega pojava. Načelno sta namreč Umma in Cerkev vesoljni, univerzalni, nad vsemi drugimi pripadnostmi, sta krovni skupnosti nad plemenskimi, narodnimi, državnimi in drugimi pripadnostmi. V realnosti pa sta to galaksiji večjih in manjših skupnosti, ki vsaka po svoje deluje v procesih globalizacije.

 

Če je nekoč enotnost Umme predstavljal (če ne že zagotavljal) kalif – za ene Mohamedov namestnik, za druge Alahov – danes Umma nima več takšnega simbolnega povezovalca, kar v precejšnji meri ovira njeno delovanje in ukrepanje v zvezi z globalnimi pojavi. Če že ni skupnega vodstva in avtoritete Umme, pa je skupna, in to neomajna, zavest njenih članov o svoji večvrednosti v primerjavi z "neverniki", "pridruževalc"« in drugimi ne-podrejenci, ne-muslimani.

 

Moški musliman je namreč Alahov podrejenec – islam pomeni podrejenost – zato je nad vsem, kar je na zemlji, najprej nad žensko, četudi je muslimanka, potem pa nad vsemi, ki se ne podrejajo Alahu. Ta zavest večvrednosti je še posebej neomajna med širokimi ljudskimi množicami, ki tudi na ta način lažje prenašajo revščino, stiske in mnogokrat brezpravnost, v kateri živijo. Podobno psihološko kompenzacijo množic razčlenjuje nobelovec Solženicin v stalinizmu, ki so ga ljudje dokaj voljno prenašali, ker je vsakomur omogočal, da je bil "mali Stalin", ki je bil vedno nad kom drugim in, če nič drugega, ga je lahko prijavil tajni policiji kot subverziven element. Muslimanski mislec Abdelwahab Meddeb pokaže v delu Bolezen islama (La Maladie de l'Islam, 2002), kako je prav ta miselnost vzrok za neprilagodljivost muslimanov sodobnemu svetu in njegovim humanističnim vrednotam, vzrok za odsotnost kritičnega mišljenja in raziskovalne strasti. Kot pove že naslov njegovega dela, je to "bolezen islama" in dokler muslimani od nje ne ozdravijo, bo težko njim samim in nič manj težko tudi drugim z njimi.

 

O splošni razširjenosti takšne mentalitete med muslimani kaže tudi odnos do šerijatskega prava. Ko je bil Osman Đogić mufti v Sloveniji, je v pogovoru za časnik Dnevnik (18. januarja2003) v nebo povzdignil šerijatsko pravo, kritičnost do njega pa pripisal "evropocentričnosti". Takratni vodja Islamske skupnosti v Sloveniji je tako dejal:

 

"Šeriatsko ali islamsko pravo je le ena od razsežnosti islama; na državni ravni je bilo, kot sem že rekel, uveljavljeno le tam, kjer so bili muslimani večina. V Iranu so se denimo študentje hoteli znebiti vladavine prosekulamega šaha in uvesti teokracijo. Spet drugje, denimo v Bosni in Hercegovini, je bil namesto šeriatskega prava uveden sekularni sistem. (…) Bistvo islamskega prava je v tem, da obsega vse življenje, vsa njegova področja, in sicer od trgovanja do odnosov med zakonci, in da ne dela razlik med duhovnim in sekularnim. To je kakovost šeriatskega prava."

 

Na vprašanje ali je pravično kamenjati žensko, ki je zanosila zunaj zakona, pa razloži:

 

"Na to vprašanje vam ne bom odgovoril, kajti ne živim v sistemu, kjer je uzakonjena takšna kazen, denimo v Alžiriji, kjer so se ljudje za uvedbo šeriatskega prava odločili na referendumu. To je stvar tamkajšnjega sodnika in sistema. Ni pomembno, ali je to zame grozno ali ne. Tako kot ni pomembno, ali je glasba Beatlesov zame umetnost ali ničvreden hrup. Brez zamere, ampak vaše vprašanje izžareva evropocentričnost."

 

Ameriško zgodovinar Richard W. Bulliet je v delu Za islamo-krščansko civilizacijo (2004) dokazoval, da se bo spreminjanje te miselnosti začelo na obrobju Umme, torej na Zahodu, ker je v njenem jedru – v arabskem svetu – pretrda in preveč izolirana od zunanjih vplivov. Z drugimi besedami povedano, kolikor bo te množice, ki zdaj prihajajo tja, uspelo uspešno integrirati, se bo ta miselnost, ki je eden redkih veznih tkiv Umme omehčala in muslimani bodo dopuščali, da drugi niso manj(vredni) od njih, da je enako(pravnost) zagotovilo mirnega sožitja in blaginje, solidarnosti in sodelovanja.

 

Raziskave trendov Pew Research Centra napovedujejo, da se bo do leta 2050 muslimansko prebivalstvo v Evropi dvignilo na 15%, Francija in Nizozemska bosta večinsko ateistični in agnostični, drugod pa bosta ta nazora krepko nazadovala. Število kristjanov se ne bo bistveno spremenilo. Razlog za hitro rast muslimanske populacije v svetu je rodnost. Medtem ko ima muslimanka 3,1 otroka, ima kristjanka 2,7 otroka na svetovni ravni, povprečje vseh ne-muslimanov pa je 2,3 otroka. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali se bo potrdila Bulliettova teza in se bo miselnost muslimanov spremenila, ali pa se bo nasprotno še okrepila, ker bodo hitro rast in visoko rodnost razlagali kot znamenje Alahove naklonjenosti njegovim podrejencem. Tudi od dobrega reguliranja in prebavljanja migrantske krize je odvisno, kam se bo miselnost muslimanov nagibala v 21. stoletju.

 

Kar zadeva Cerkev v tej krizi, je treba tudi tu najprej poudariti, da jih je v stvarnosti več kot ena sama. Tu so najprej starodavne vzhodne Cerkve, ki pod pritiskom večinskih muslimanov in njihove politike zapuščajo svoje domovine in odhajajo na Zahod. Te so zelo kritične do množičnega sprejemanja muslimanov v Evropi. Do njega so zadržane tudi pravoslavne Cerkve, ki mejijo z islamskimi deželami in nemočno opazujejo, kako turška država stiska in zatira carigrajsko Cerkev in patriarha. Protestantske Cerkve podobno kot katoliška zagovarjajo pomoč migrantom, ne glede na njihov izvor in vero. V ospredju je pomoč človeku, druge zadeve naj rešujejo za to pristojne (državne) oblasti.

 

Naj ponazorimo katoliško stališče z Izjavo o begunski krizi, ki jo je 24.10. podal predsednik Slovenske škofovske konference Msgr. Andrej Glavan: 

 

Beri dalje...

Kaj prinaša ali odnaša migrantska kriza muslimanom in kristjanom?

Migrantsko-humanitarna kriza, s kakršno se zdaj soočata Bližnji Vzhod in Evropa, postavlja na preizkušnjo vse, ki živijo na tem koncu sveta. Pogrošne analize v medijih krčijo to dogajanje v zadnji instanci na spopad islama in krščanstva.