Argumentacija je ta hip le še eden izmed paradoksov demokracije. Vsi so zanjo, a nobenemu ni všeč, če ne teče vse po njegovih željah. Zato jo, če se le da hitro, ignorira, opusti, ali pa se dela nevednega.

Vsakemu bralcu je zagotovo poznana fraza, ki jo posebej politiki zelo radi uporabljajo: Sem proti argumentu moči, sem za moč argumenta. A najprej bi vam postavil vprašanje: ste za to, da bi bila dosežena določena zaveza, da bi  odgovorni v Sloveniji bolj jasno, bolj zavezujoče odgovarjali na vprašanje, ki vas muči? Se vam je kdaj zazdelo, da je pomembno, in bi radi slišali od odgovornih v državnih institucijah, jasen in zadovoljiv odgovor?

 

Koliko vas je, ki ste odgovorili z da, rad bi to videl, sem za to? Nič ne bom preverjal z anketo ali raziskavo javnega mnenja. Verjamem, da velika večina. Zato poskušam oblikovati različne oblike aktivnosti argumentacije, ki odgovorne bolj "prisiljujejo" k odgovornejšemu odgovarjanju. Včasih mi celo uspe dobiti odgovornega v kakšni državni instituciji in ga nagovoriti za kakšen poskus. Vendar je veselje do argumentacije pri vsakem vedno kratkega daha. Argumentacija mu v določenem trenutku odgovarja, naslednji hip pa ne. Vedno jo veže na svojo potrebo ali interes, namesto da bi jo vzel kot zavezo, kot polje argumentacije, kjer bo moral pustiti določeno energijo ne glede na to, ali bo na koncu prevladal njegov ali drugačen argument! Argumentacije ne vzame kot nujnega demokratičen princip. Kot so denimo že sprejeti demokratičen princip volitve enkrat na štiri leta. Volilec sprejme rezultat tudi, če niso zmagali "njegovi".

 

Zato je argumentacija ta hip v Sloveniji le še eden izmed paradoksov demokracije. Vsi so zanjo, a nobenemu ni všeč, če ne teče po njegovih željah in jo, če se le da hitro, ignorira, opusti, ali pa se dela nevednega. Blagohotno bi to lahko poimenovali tudi nerazumevanje. Nerazumevanje, ki temelji predvsem na eni izjemno ukoreninjeni značilnosti posameznika, posebej takšnega, ki je strokovnjak na določenem področju. Zaradi te značilnosti uspeva večina čarovniških trikov. To je značilnost, ko človek sledi predvsem tistemu, kar vidi, sliši, dojema s čutili in kar je najvažneje, se je navadil, usposobil, tudi strokovno usposobil označevati oz. dojemati kot prav, dobro, in na podzavestni ravni predvsem dobro zase, za svojo kariero. Temu sledi. Hkrati ne vidi, česar noče videti. Pri čarovniških trikih gre pač za čutila, ki sprožijo nekakšen prainstinkt obrambe svojega videnja in razumevanja. Nismo sposobni videti preko tega.

...berite dalje...

Še en paradoks: argumentacija med argumentom moči in močjo argumenta

Argumentacija je ta hip le še eden izmed paradoksov demokracije. Vsi so zanjo, a nobenemu ni všeč, če ne teče vse po njegovih željah. Zato jo, če se le da hitro,ignorira, opusti, ali pa se dela nevednega.