Intervju z Bojanom Požarjem: Borut Jamnik bo v politiko vstopil tistih hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese

ne glede na to, koliko abotnih razlagalcev slovenske ekonomije in politike je doslej že dobilo svojih pet minut v javnosti, Bojana Požarja niste mogli zaslediti v nobenem slovenskem mainstream mediju. Ne glede na to, koliko zgodb je že razkril, in ne glede na to, da v sebi nosi skorajda arhiv povezav med interesnimi skupinami, ki so ugrabile našo državo, se zdi, da Bojan Požar kot politični analitik sploh ne obstaja. Na Portalu Plus menimo, da Požarja enostavno morate brati, zato smo tudi z njim opravili intervju, ki je pred vami. 

Piše: Uredništvo

Ko sem bil urednik Direkta, mi je Petan eksplicitno prepovedal vsakršno poročanje o tedanji državni sekretarki in visoki funkcionarki SDS Andrijani Starina Kosem, celo o njenem bratu, obsojenem morilcu, ki je takrat ždel v zaporu. Foto: Bojan Požar

Bojan Požar je novinar, za katerega menimo, da ga ni potrebno predstavljati slovenski javnosti. Je pa nekaj reči vseeno pomembno povedati. Prvič, Požar je novinar s precej dolgo novinarsko kariero, za katero je značilno, da je, ne glede na politično ali rentniško pripadnost akterjev, neusmiljeno razkrival stranpoti slovenske tranzicije. Pa naj gre za poslovne, politične ali estradne afere in zgodbe iz ozadja. Drugič, Požar ni ravno priljubljen priimek v novinarski srenji, nekateri ga sovražijo, ker razkriva instrumentalizacijo medijev za potrebe interesnih skupin, ali pa mu enostavno zavidajo, da je preživel na trgu. Slednje nas pripelje na tretjo točko, ki jo velja omeniti: ne glede na to, koliko abotnih razlagalcev slovenske ekonomije in politike je doslej že dobilo svojih pet minut v javnosti, Požarja niste mogli zaslediti v nobenem slovenskem mainstream mediju. Ne glede na to, koliko zgodb je že razkril, in ne glede na to, da v sebi nosi skorajda arhiv povezav med interesnimi skupinami, ki so ugrabile našo državo, se zdi, da Bojan Požar kot politični analitik sploh ne obstaja. Na Portalu Plus menimo, da Požarja enostavno morate brati, zato smo tudi z njim opravili intervju, ki je pred vami.

 Urednica Dnevnika Suzana Rankov celo sama govori, da padanje naklade ni njen problem. Kar je nenormalna pozicija. Če naklade pade, lastniki časopisa najprej zamenjajo odgovornega urednika. Tako kot nogometnega selektorja.

 

Na tistem "seznamu" je bil tudi Ivan Zidar. Srečanje z njim pa me je čakalo pri Žabarju, kjer je za najino kosilo rezerviral eno celo sobo, z natakarji vred. Tone Fornezzi - Tof pa je od njega dobil nalogo, da me je pripeljal tja. Toliko o dvornem humoristu Tofu.

 

Janez Markeš je sicer tipičen slovenski novinar, ki se je v nekem trenutku – milo rečeno prodal. Prehodil je pot od ekstremnega desničarja do radikalnega levičarja, in ker sodi po sebi, drugim novinarjem očita političnost. Markeša se ne moremo spomniti po nobeni novinarski zgodbi, pa naj se še tako potrudimo, najbolj znana zgodba o njem pa je ta, da je v času tajkuna Boška Šrota postal odgovorni urednik Šrotovega Dela. Pa še tam so ga potem zamenjali zaradi nesposobnosti.

 

Kaj danes po vašem mnenju še vedno drži pokonci vlado Mira Cerarja? Zdi se da kljubuje prav vsemu.

 

Pokonci jih drži predvsem preživetveni nagon. Nekje sem slišal sintagmo, da je Cerarjeva vlada preživetvena vlada, zato je preživetveni nagon verjetno res pravi termin za opis tega, kar se odvija. 

 

Ali je govora o preživetvenem nagonu politike ali interesnih skupin?

 

Politiki imajo sami po sebi močan preživetveni nagon. V nasprotju z nekaterimi novinarskimi kolegi, ki Mira Cerarja še vedno ne razumejo kot politika, sam nanj gledam prav kot na politika. Cerar je v resnici že zelo dolgo v politiki in tudi za končni korak, to je aktivni vstop v politiko, ki se je zgodil nedavno, se je dolgo in načrtno pripravljal. Dokazov za njegov skrbno načrtovani vstop v aktivno politiko je več.

 

Pred časom sem govoril z enim od najvidnejših slovenskih politikov, ki mi je povedal, da mu je Cerar ob neki priložnosti zaupal, da bo izkoristil prvo priložnost za vstop v politiko, potem ko je Borut Pahor postal predsednik republike. To so bile namreč politične ambicije Mira Cerarja. Toda Pahor je na predsedniških volitvah premagal Danila Türka in Cerar se je uštel. Bil je namreč prepričan, bo Türk dobil še en predsedniški mandat, po koncu drugega mandata pa bi se odprl prostor zanj oziroma za njegovo kandidaturo. Ko pa je na volitvah zmagal Pahor, je Cerar uvidel, da bo moral na predsedniško kandidaturo počakati vsaj še dva predsedniška mandata Boruta Pahorja. Zato se je Cerar odločil, da naslednje velike priložnosti ne bo izpustil. 

 

Njegov prvi naslednji resni premislek o vstopu v aktivno politiko se je zgodil s padcem druge Janševe vlade, ko mu je Alenka Bratušek ponudila mandatarstvo vlade s Pozitivno Slovenijo na čelu. Cerar bi to vzel, da postane premier, vendar mu je to odsvetoval Peter Jamnikar. Cerar je sprejel Jamnikarjevo obrazložitev, da nima smisla prevzeti funkcije predsednika vlade, če nimaš svoje politične stranke, ki bi stala za teboj. Cerar je ta argument sprejel, Petra Jamnikarja pa se je, kot vemo, kasneje odkrižal.

 

Vse to potrjuje, da je Cerar politik že dlje časa in je bil tudi predestiniran za vstop v politiko, poleg tega pa tudi ni tako naiven, kot morda deluje. Posamezne njegove poteze kažejo, da je celo zelo brutalen in brezkompromisen, ko je treba z nekom obračunati ali se koga znebiti. Zato je tudi pri Cerarju močno prisotna lastnost preživetvenega nagona.

 

Hkrati se mi zdi, da Cerar zaradi svojih karakternih lastnosti tudi zelo ustreza nekaterim lobijem. Posebno zdaj, po številnih zadnjih vladnih aferah, je še zlasti ranljiv in dovzeten za interese lobijev, prek katerih tudi ohranja svojo pozicijo. Vse to spet pomeni, da imamo opravka z vlado, ki ima močen preživetveni nagon.

 

Poleg tega ne pozabimo, da ima ta vlada izjemno močno zaledje v državnem zboru. Primer sprememb družinske zakonodaje je dovolj nazorno pokazal, da Cerarjeva vlada lahko pri odločilnih ideoloških vprašanjih znotraj parlamenta računa na bistveno večje število poslanskih glasov, kot sicer znaša tehnična sestava vladne koalicije.

 

Videl sem kako zadeve funkcionirajo na Delu, Slovenskih novicah, Dnevniku, in zato lahko mirno rečem, da na tak način ne želim nikoli več delati. To so prava legla in gnezda za novinarske povprečneže.  Vrnitev v Delovo ali Dnevnikovo hišo bi bil zame tako rekoč karierni in poslovni korak nazaj.

 

Golobič je znan po tem, da neposredno komunicira z izjemno malo ljudmi. Zaradi tega se dostikrat celo zgodi, da nekateri ljudje sploh ne vedo, da so njegovi kadri, ker z njim niso nikoli govorili neposredno, kadrovali pa so jih direktni Golobičevi vojščaki. 

 

Preigravalo se je več možnosti, zelo resno tudi ta, da predsednik Zaresa postane Danilo Türk. Ki pa je to zavrnil, zato je na koncu, hočeš nočeš, predsednik Zaresa postal Golobič. 

 

Če že, bo Borut Jamnik v politiko vstopil tistih hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način, prek politične moči in vzvodov, zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese.

 

Istim ljudem, delegatom, ki so bili zraven že na ustanovitvenem kongresu v Ljubljani, klika petih ali desetih vodilnih SMC-jevcev v Sežani ni dovolila niti spregovoriti.

 

Lahko vam tudi povem, in to iz lastnih izkušenj, da je Jamnik neizčrpen vir informacij, pa četudi gre za dogodke, pri katerih ni nikoli sodeloval. Vsaj formalno ne.

 

Preiskovalna komisija pod vodstvom Matjaža Hanžka, ki preiskuje projekt Teš6, je nastala na Golobičevo iniciativo. Teš6 je namreč velika bolečina Golobiča in stranke Zares, ker jih tisti, ki so ta projekt politično obvladovali, predvsem stranki SD in SDS, niso spustili zraven.

 

Kaj vas je, kot političnega analitika, najbolj presenetilo pri SMC? To, da stranka na zunaj deluje kot kult? Morda to, da je SMC planirana politična akcija, ki pa jo izvajajo tretjerazredneži?

 

Glede na to, da že zelo dolgo spremljam politiko, moram reči, da zame nekih strahovitih presenečenj v zvezi s SMC niti ni. Je pa seveda nekaj malih presenečenj. Bil sem, denimo, na ustanovnem kongresu SMC, maja 2014 na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. Tedaj se je celotna zadeva šele vzpostavljala, glavni organizator vsega skupaj pa je bil Peter Jamnikar.

 

Takrat smo med prisotnimi lahko zaznali navdušenje in celo vznesenost.

 

Potem so se zgodile predčasne parlamentarne volitve in je kopica ljudi, ki so določili začetke SMC, enostavno odpadla. Tudi na silo, z brutalnim političnim obračunom znotraj SMC, takoj naslednji dan po volitvah. To se ni zgodilo niti v Zaresu niti v Pozitivni Sloveniji. Enostavno odpadle. Jamnikar in še nekateri so bili po volilni zmagi Cerarja in SMC dobesedno nagnani.

 

Sledil je kongres SMC v Sežani, kjer pa je bilo vzdušje že popolnoma drugačno. Niso spremenili samo imena stranke. Istim ljudem, delegatom, ki so bili zraven že na ustanovitvenem kongresu v Ljubljani, klika petih ali desetih vodilnih SMC-jevcev v Sežani ni dovolila niti spregovoriti. Pa vem, da bi bili nekateri delegati, predvsem Primorci, dobro pripravljeni in motivirani za kongresne diskusije o drugem tiru in ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču. Kljub temu niso mogli in smeli govoriti. To, kako si je eni skupini uspelo prilastiti celo stranko, me je presenetilo. Člani te strankarske vrhuške so na sežanskem kongresu hvalili drug drugega, delegati pa so morali biti tiho...

Beri dalje...