Verjetno med vami ni takšnega naivneža, ki bi po vsem povedanem in dokumentiranem še dvomil v to, da je obrambni minister Janko Veber za svojo stranko vohunil glede privatizacije Telekoma. Kristalno jasen je tudi motiv: še naprej blokirati omenjeno privatizacijo, da bi stranka ohranila kanale vpliva, finančne tokove in kadrovski nadzor. 

Piše: Milan Balažic

Dejstvo je, da je SD znova strankarsko zlorabila ključne državne institucije – tokrat vojaško obveščevalno službo. Foto: www.mediaspeed.net

Tu ni šlo zgolj za to, kar pravi predsednik vlade dr. Cerar: ne le, da je bila ministrova pot netransparentna, njen namen je bil do skrajnosti nelegitimen. Če bi obveljal za upravičenega, potem bi lahko vojaška obveščevalna služba OVS na ustno navodilo obrambnega ministra, ki si je prilastil ekskluzivno diskrecijsko pravico, tako rekoč brez omejitev delovala v civilni družbi. Doživeli bi množična kršenja človekovih pravic. Vrnili bi se v "zlate čase" delovanja proti-obveščevalne službe Jugoslovanske ljudske armade (KOS), ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sistematično izvajala strategijo s ciljem preprečiti demokratične procese in osamosvajanje Slovenije. Tako kot je tokrat minister Veber za vrh Socialnih demokratov (SD) nameraval sistematično izvajati strategijo s ciljem preprečiti procese liberalizacije gospodarstva in osamosvajanja civilne družbe.

 

Dokaz za to, da je vrh SD mimo Cerarjeve vlade pučistično vodil svojo lastno politiko, je v tem, da bi lahko Veber ubral povsem legalno pot prek Sveta za nacionalno varnost – pa je ni. O vsem bi lahko obvestil predsednika vlade in vlado samo – pa jih ni. Glede na izkušnje ne bi bilo čudno, če bi bila o proti-privatizacijski dejavnosti OVS namesto Cerarja obveščena Pahor in Kučan. Kakorkoli že, dejstvo je, da je SD znova strankarsko zlorabila ključne državne institucije – tokrat vojaško obveščevalno službo. Zgodovina se namreč ponavlja: pred dobrim letom je taista stranka, ki jo je vodil še Igor Lukšič, na enak način zlorabila neko drugo državno institucijo – diplomacijo. Lukšič je ob vednosti Kučana in Pahorja v poziciji dejanskega nad-predsednika vlade uporabil neizkušeno naivnost takratne predsednice vlade Bratuškove, da sta izrabila slovenskega veleposlanika v Avstraliji (vašega kolumnista) s ciljem začeti posle z Omanom. Za ta primer doslej še ni nihče odgovarjal, Komisija za boj proti korupciji pa relativno enostavno zadevo melje že devet mesecev. V primeru ministra Vebra bo pravici očitno zadoščeno takoj, ker je takšna volja politike.

 

Noben razumen človek ne bo odrekel pravice vladi, da razpravlja tudi o varnostnih vidikih privatizacije Telekoma, saj ima ta za majhno obrobno državico določene posledice. Toda takšna razprava je daleč od populizma SD, ki ima svoje politične, finančne in poslovne vidike. Predvsem pa gre za neizmerljivo velike neposredne posledice: po tej zadnji aferi bodo cene delnic Telekoma še padle. In dodatno bodo padle na podlagi že videnih padcev, ki so posledica proti-privatizacijske politike SD. Kdo bo tej stranki izstavil račun za trikrat nižjo prodajno vrednost Telekoma v primerjavi z izhodiščno izpred nekaj let? Prištejmo k temu še kolosalno škodo, ki jo je Sloveniji naredila Pahorjeva vlada in za več kot deset milijard povečala državni dolg. Ko seštejete vse skupaj, vas razumem, če vas v sveti jezi prešine ideja, da bi morali tako skrajno škodljivo stranko postaviti izven zakona in jo prepovedati. A žal rdeča tajkunska mafija še ni rekla zadnje besede proti slovenskemu delavstvu in Židanov kmečki lobi še ni čisto do kraja uničil slovenskega kmeta.

Lukšič je ob vednosti Kučana in Pahorja v poziciji dejanskega nad-predsednika vlade uporabil neizkušeno naivnost takratne predsednice vlade Bratuškove, da sta izrabila slovenskega veleposlanika v Avstraliji (vašega kolumnista) s ciljem začeti posle z Omanom. Za ta primer doslej še ni nihče odgovarjal, Komisija za boj proti korupciji pa relativno enostavno zadevo melje že devet mesecev.

Prav zato bi morali zdaj vodstvo te stranke spodbuditi za odhod iz vladajoče koalicije: ker za prepoved SD ob slovenski "pravni" državi ni veliko možnosti, ker so volitve nekje v negotovi prihodnosti, da bi volivci SD dokončno zabrisali iz parlamenta, je na vodstvu SD, da namesto koristolovskega cincanja pokaže pogum in sama odkoraka iz Cerarjeve vlade. To je za tako politično in etično propadlo stranko morda zadnja možnost, da si pridobi nazaj vsaj del volivcev, ki so ji ubežali k bolj noro levioletni Združeni levici. Vladno trobilo "Delo" je objavilo, kako si volivci ne želijo razpada obstoječe koalicije (bojda 64 % proti in 15 % za razpad). Če že, bi te podatke – tudi če jih je objavil pregovorno pristranski medij – morali brati tako, da si volivci ne želijo novih volitev zato, ker ne vidijo odločne alternative. Kar vidijo njihove mazohistične oči, je Cerarjeva vladna koalicija, ki je v permanentni politični krizi od svojega nastanka naprej. Še ena vlada, ki ne dela, ki ne sprejema nujnih reform, ki se nenehno ukvarja sama s seboj in izgublja dragoceni čas. 

 

Najboljši scenarij bi v tem trenutku seveda bil padec celotne vlade in predčasne volitve, ki bi na oblast pripeljale reformno delovno vlado z liberalnim programom poceni vitke države. Ta scenarij ima eno samcato napako – da je v obstoječih razmerah utopičen, ker desna sredina nima voditelja, okrog katerega bi se zbrala in prerodila. Roko na srce, Janša ni Sarkozy, da bi še enkrat za sabo potegnil večino volivcev. Ob sicer malo verjetnem odhodu SD iz vlade bi sledila rekonstrukcija vladne koalicije, kjer se Cerarju neljubo za vsakim vogalom ponuja ZaAB – toda če je v vlado vzel proslulega Erjavca, ena Bratuškova ne bo veliko škodila. Po kuloarjih se natolcuje tudi o morebitnem vstopu Nove Slovenije: če bi to pomenilo nova koalicijska pogajanja in pogodbo z liberalno reformno usmeritvijo, bi to bila za novo Slovenijo zgodovinska poteza. NSi bi v vladi predstavljala protiutež veliki potratni državi in brezperspektivni vladni proti-reformni lenobi. Toda za to bi morali SMC in NSi še enkrat skozi trda pogajanja, kjer se je že lani pokazala nekompatibilnost, zdaj pa je tu jabolko spora še sprejem zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. 

 

Torej, je, kar je: Veber bo z nekaj pompa odšel, SD bo po rožljanju z orožjem po vsej verjetnosti ostala v koaliciji (beri: treba je biti zraven tretjega vala privatizacije in ga zaračunati) in predlagala novo ministrico. Cerar bo hitel javno prodajati Telekom, da bo ostalo lažje ohranil v rokah države. NSi bo ostala v nelagodni opoziciji skupaj s SDS, kjer ostaja v risu svojega klasičnega in ne ravno velikega volilnega bazena. Vse pa le ne bo več isto – nekaj se je vendarle zgodilo: da je slovenska javnost spoznala, kako je minister Veber zavajal parlamentarno komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, je s svojo neutrudno energijo zaslužen poslanec NSi Matej Tonin. Če kdo, je Tonin pozitivno politično presenečenje zadnjih perturbacij slovenske politike. S svojim odločnim in zmernim nastopom hkrati, pretehtanostjo in prodornostjo predstavlja pravšen material za bodočega predsednika vlade. Po mojem tako rekoč edinega resnega desno od sredine.

Primer Veber, parlamentarna vladna kriza in novi voditelji desne sredine

Verjetno med vami ni takšnega naivneža, ki bi po vsem povedanem in dokumentiranem še dvomil v to, da je obrambni minister Janko Veber za svojo stranko vohunil glede privatizacije Telekoma. Kristalno jasen je tudi motiv: še naprej blokirati omenjeno p...