Najbolje bi bilo, če svoje morje in priobalna zemljišča podarimo Hrvatom, ker se nam očitno niti slučajno ne sanja, kako naj za njih skrbimo. Vsega skupaj je naše obale za en dober maratonski tek, po raznih podatkih med 43 km in 46 km, pa še s temi nekaj kilometri ne znamo razumno delati.

Piše: Jaka Šoba

Upravljavci ne smejo zaračunavati niti vstopnine na pomole, ki so jih sami zgradili iz lastnih sredstev in jih tudi vzdržujejo. Tudi ti grajeni objekti namreč spadajo v javno dobro in dostopa nanje ni dovoljeno omejiti. Foto: Portal Plus

Morje in priobalna zemljišča smo razglasili za javno dobro in kot velja za vse javno dobro v Sloveniji, se tudi v tem primeru ne ve, kdo pije in kdo plača. Na področju upravljanja in koriščenja priobalnega pasu imamo po stari slovenski navadi popoln kaos. 

 

 

Zakonski tobogan

 

Zakon o vodah določa, da je priobalni pas v območju 25 metrov od morja javno dobro in da mora biti javno dobro prosto dostopno vsem. V tem delu bomo zanemarili, da to ne velja za luko in nekatere krajinske parke, kjer vam dostop oziroma prehod bodisi onemogočijo ali pa zaračunajo. 

 

Območju, ki je vsem prosto dostopno, bomo za sedaj zaradi lažjega razumevanja rekli plaža. Plaže pa so seveda takšne in drugačne. Na nekaterih območjih so divje, kar pomeni brez kakršne koli infrastrukture, na drugih so urejene. Tam, kjer so plaže urejene, nastopi v naši zgodbi drugi zakon, Zakon o varstvu pred utopitvami - ZVU. V tem zakonu je našteto, katerim pogojem morate zadostiti, če želite odpreti urejeno kopališče (ko govorimo o kopališču, mislimo na morsko kopališče). Med drugim morate zagotoviti: reševalce iz vode, zdravstveno pomoč, higieno, varnostno opremo itd. Za tiste, ki jih to podrobneje zanima, naj si pogledajo zakon od 26. člena naprej.

 

Prihajajoča poletna turistična sezona bo zagotovo prinesla kak novinarski prispevek o tem, kako se kršijo pravice ljudi, ker jim ni omogočen dostop do morja. Vprašanje, ki smo si ga zastavili mi, je drugačno - kdaj bodo država, njeni državljani in mediji spregledali, da ni vse v pravicah, temveč da vsaka pravica nosi tudi svojo obveznost. Zelo preprosto je govoriti o lastnih pravicah, težje pa je sprejeti odgovornost, ki iz te pravice izhaja.

 

Tematika odprave nereda na področju kopališč očitno ni visoko na agendi državnih uradnikov, je pa bistveno bolj pomembna za lokalno skupnost in turistično gospodarstvo, ki nosita finančno in razvojno breme tega nereda. Iz tega razloga naj na koncu ponovno predlagamo, da slovensko morje in priobalna zemljišča raje predajmo v upravljanje nekomu drugemu. Morda bi tezo popravili le v toliko, da namesto Hrvatom koncesijo podarimo Avstrijcem. Avstrijci namreč nimajo morja in se zato izjemno dobro zavedajo, kako pomembna je ta redka dobrina.

 

Dvojna težava

 

Prvič. Če naj bo dostop do morja popolnoma neomejen in upravljavec kopališča ne sme nikomur onemogočiti dostopa v območje v razdalji 25 metrov od morja, kot od upravljavca zahteva ZV-1, upravljavec na kopališču ne more zagotoviti varnosti vseh kopalcev, kar od njega zahteva ZVU. V teku raziskav za ta članek smo opravili pogovor z več upravljavci kopališč, ki so vsi povedali približno isto zgodbo.

 

Na kopališču se v poletnih  mesecih rade pojavijo skupine mlajših in malo manj mladih, bolj ali manj opitih kopalcev. V nekaterih primerih imajo s seboj tudi vso potrebno piknik opremo, vključno s prenosnimi ražnji. Slika, ki jo vidi varnostnik, je sledeča. Ekipa "razposajenih" žurerjev, ki sredi kopališča zakuri žar na oglje, medtem ko se v njihovi bližini igrajo otroci. Po nekaj popitih pivih pa sledijo "atraktivni" skoki v vodo z bližnjega pomola. Po zatrjevanju naših sogovornikov ne obstaja realno izvedljiv način, kako preprečiti takšnim skupinam ali posameznikom, da bi ogrožali sebe ali okolico. Upravljavci pa so seveda odgovorni za varnost vseh, tako "veseljakov" kot ostalih kopalcev na kopališču. V takih primerih sta torej zakona v koliziji. Upravljavci so že poizkusili z obrazložitvijo situacij na raznih inšpekcijah in sodiščih, a je prevladalo mnenje, da ljudem pripada pravica do morja.

 

Drugič. Vsa oprema, vzdrževanje in delavci na plažah stanejo. In strošek ni majhen. Na večjih kopališčih se na letni ravni stroški seštevajo v nekaj sto tisoč evrov. Upravljavci pa teh stroškov ne morejo kriti iz vstopnine, saj je ne smejo zaračunavati, ker ljudem pripada pravica do morja. Da je zadeva še bolj zanimiva, upravljavci ne smejo zaračunavati niti vstopnine na pomole, ki so jih sami zgradili iz lastnih sredstev in jih tudi vzdržujejo. Tudi ti grajeni objekti namreč spadajo v javno dobro in dostopa nanje ni dovoljeno omejiti.

 

 

Sklepi

 

Prvi sklep, do katerega lahko že v tem trenutku pridemo, je, da država zelo rada podeljuje ljudem pravice, v tem primeru pravico do neoviranega dostopa do morja. A seveda bi od države pričakovali, da če deli pravice, poskrbi tudi za ustrezno urejenost in varnost posameznikov, ki želijo te pravice koristiti. Tukaj pa se seveda zatakne. 

 

Država je tudi v tem primeru bistveno boljši inkasant kot pa financer. Država je, po besedah naših sogovornikov, izredno slab lastnik in ne zagotavlja ustrezne urejenosti priobalnih zemljišč. Urejenost priobalnih zemljišč je v primerih, kjer je lastnik država, podobna kot tista iz tolikokrat kritiziranih vodotokov, kjer je državna ignoranca tematike rezultirala v poplavah in smrtnih žrtvah. Država iz tega razloga rade volje svojo odgovornost preda naprej na lokalne skupnosti in gospodarstvo, a jim že v naslednjem koraku z neživljenjsko zakonodajo onemogoči spodobno upravljanje in normalno financiranje. 

 

Obstaja seveda alternativa. 

 

Upravljavci bi lahko prekinili pogodbe in kopališča vrnili državi. Glede na dosedanje izkušnje bi država kar na črnokalskem viaduktu obesila tablo, ki bi vas podučila, da se kopate in sončite na lastno odgovornost, in v naslednjih tridesetih letih bi lahko počasi opazovali, kako se urejena kopališča spreminjajo v "naravne" plaže. S tem scenarijem se marsikdo celo strinja, seveda vse dokler se ne zgodi kaj tragičnega. 

 

Ena od takšnih tragičnih zgodb je tudi zgodba Dejana Mijovića, ki je na neurejeni klančini ob vstopu v morje padel in se hudo poškodoval. Ravno ta zgodba je pokazala, kako neurejene so pristojnosti in odgovornosti med državo, lokalno skupnostjo in posameznikom. Zgodba bo svoj zaključek doživela na sodišču, kjer se bo ugotavljala odškodninska in kazenska odgovornost, če in ko bodo sploh ugotovili, kdo je pristojen za urejanje tega dela našega skupnega javnega dobrega. Se pa ob tem lahko vprašamo, kaj pa tisti, ki si kljub temu želijo urejenega, varnega in sodobnega kopališča? Kaj pa turistične perspektive izrabe morja?

 

Tukaj trčimo ob naslednjo oviro. Ista država, ki tako neučinkovito in nejasno določa, kako naj se ravna s priobalnimi zemljišči, je sprejela tudi več zakonov in podzakonskih aktov, v katerih se hvali s tem, kako bo pripomogla k spodbujanju turizma kot ene ključnih gospodarskih prioritet. Sedaj pa si predstavljajte, kakšen medijski pogrom bi se vsul na turistična podjetja in občine na slovenski obali, če bi se odločili, da bodo vsa priobalna zemljišča skupaj s kopališči prepustili v upravljanje državi, ta pa bi jih skladno s svojo doktrino prepustila propadu. Nabijanja s strani ministrov in medijev ne bi bilo nikoli konec. Iz tega razloga so se tako turistična podjetja kot lokalne skupnosti odločili, da bodo kljub vsemu prevzeli v upravljanje vsaj nekatera kopališča in priobalna zemljišča in poizkušali na njih zagotoviti varnost, udobje in sodobne storitve. 

 

V primeru turističnih podjetij se stroški upravljanja in zagotavljanja varnosti in standarda storitev poskrijejo v ceno nočitve in ostalih storitev, ki jih nudijo turistična podjetja. Kam za vraga pa ta strošek skrijejo v javnem podjetju, ki v imenu lokalne skupnosti upravlja s kopališči in vzdržuje priobalna zemljišča? Odgovora nam sicer niso neposredno potrdili, a slutiti je, da se stroški tega upravljanja porazgubijo med ostale dejavnosti, ki jih zagotavlja javno podjetje. 

 

Vsak prebivalec obalnih občin svojemu lokalnemu komunalnemu podjetju plačuje dražjo smetarino, kanalščino in kar je še podobnih stroškov, ki jih imajo lokalni monopolisti, zato da lahko ta podjetja krijejo izgubo, ki nastane z upravljanjem kopališč. Kljub temu da so priobalna zemljišča javno dobro vseh Slovencev in Slovenk in da so vsem na razpolago, za to, da so urejena in varna, plačujejo le nekateri.

 

 

Namesto zaključka - dejstva

 

1.   Lepo je, da se zavzemamo za to, da imamo vsi pravico do morja, zavedati pa se bomo morali, da vsaka pravica s seboj prinese tudi obveznosti. Če torej želimo imeti urejena in varna kopališča, to nekaj stane. 

 

2.   Če želimo imeti razvit turizem, je potrebno vzpostaviti pogoje zanj. Od turističnih podjetij ne moremo pričakovati uspešnosti in vrhunske storitve, če se morajo ubadati s pijančevanjem na kopališčih, za uporabo katerih plačujejo. Gost, ki je najel sobo v hotelu s petimi zvezdicami, si ne želi deliti plaže z "ekipo" roštiljarjev, ki ga je prišla malo srat na obalo. 

 

3.   Od lokalne skupnosti ne moremo in ne smemo pričakovati, da bo plačevala strošek tega, da je kopališče varno za vse. Čeprav je naša obala kratka, je na njej dovolj prostora za vse. Za prvovrstno hotelsko kopališče z omejenim dostopom, javno kopališče z omejenim dostopom in brezplačno plažo. 

Dajmo morje Hrvatom, Slovenija si ga ne zasluži!

Najbolje bi bilo, če svoje morje in priobalna zemljišča podarimo Hrvatom, ker se nam očitno niti slučajno ne sanja, kako naj za njih skrbimo. Vsega skupaj je naše obale za en dober maratonski tek, po raznih podatkih med 43 km in 46 km, pa še s temi n...