Piše: Marko Pavlišič

Socialni demokrati so na področju privatizacije ves čas igrali netransparentno, umazano in nepošteno. Foto: www.mediaspeed.net

Če bi šlo res le za preverjanje, ali so vse službe njegovega ministrstva pripravljene na morebitno menjavo lastnika Telekoma, bi zadoščalo generalno navodilo vsem službam, da pripravijo ustrezna poročila. Ne bi bile potrebne nobene posebne naloge varnostno-obveščevalne službe glede privatizacije.

 

Prav bi bilo, da bi se v okviru morebitne interpelacije vsi poslanci na zaprti seji seznanili s konkretnimi spornimi zapisi ter ocenili, ali je bila meja poseganja vojaške obveščevalne službe v civilno sfero presežena ali ne. Pri odločanju se enostavno ne bi smeli zanesti na poročila ene in druge strani, ker gre za preveč pomembne in občutljive zadeve. Seznanjanje vseh poslancev s tajnimi poročili varnostno-obveščevalnih služb ni nič posebnega in poteka dokaj rutinirano. Tako da glede tega ni nobenih posebnih zadržkov. Razen seveda političnih.

 

Da Socialni demokrati privatizaciji niso naklonjeni, je jasno, kot je tudi jasno, da imajo očitno nek poseben interes točno do Telekoma. Zloraba vojaške varnostno-obveščevalne službe ni prvi primer posebnega zavzemanja SD za Telekom. Že pred tem so lansirali idejo o ločevanju žic od podjetja in celo izvedli menjavo pristojnosti ministrstev, tako da je Telekom padel pod takratnega ministra Pikala. Sprememba zakona je bila spretno prikrita med ostale spremembe brez potrebne obrazložitve in je bila tako spregledana in potrjena.

Tudi če odmislimo vpletanje vojaške obveščevalne službe v civilno sfero, obstaja dovolj razlogov, da se ministra Vebra odslovi.

 

Glede privatizacije je predsednik vlade jasno predstavil usmeritev vlade in Vebrovo ravnanje je najmanj, kar je, aktivno delovanje v nasprotju z usmeritvijo vlade.

 

S tem, da ima neka politična stranka svoj interes, ni nič narobe. Zato pa imamo demokracijo. V spopadu idej naj bi zmagale najboljše. Žal pa pri tem eni igrajo bolj, drugi pa manj pošteno. In Socialni demokrati so na področju privatizacije ves čas igrali netransparentno, umazano in nepošteno.

 

Socialni demokrati so imeli v Državnem zboru možnost glasovati o spisku 15 podjetij za privatizacijo, med njimi tudi o Telekomu Slovenije, in so vsi, razen g. Vebra, glasovali ZA. Že pred tem je šel spisek čez vlado in tam so ga ministri SD potrdili. Ali so to naredili zavestno ali s figo v žepu, kakor sedaj razlaga njihov poslanec Križanič, je težko presojati.

 

Če bi Telekom res lahko predstavljal kritično strateško infrastrukturo, ki mora ostati v državnih rokah, bi takratni predsednik Državnega zbora Veber lahko oziroma bi moral poskrbeti, da smo s to informacijo ustrezno seznanjeni vsi poslanci. Vendar takrat teh pomislekov enostavno ni imel.

 

Nadalje so imeli Socialni demokrati možnost postavljati svoje pogoje ob vstopu v Cerarjevo vlado. Lahko bi kot stranka, ali pa minister Veber sam, korekcijo spiska 15 podjetij postavili kot pogoj za sodelovanje v vladi. Vendar ko se človeku obeta mehak ministrski stolček, je pač pripravljen požreti svoja načela, mar ne, g. Veber? Namesto da bi jasno povedal svoje stališče, se je odločil za molk in delovanje v ozadju. Prikrito. Kot pač obveščevalci in protiobveščevalci delujejo.

 

Da so to njegove metode delovanja, sem spoznal že v Državnem zboru. Na obravnavi proračuna na vrhu koalicije, se pravi vsi koalicijski poslanci in vsi ministri, smo se namreč dogovorili, da amandmajev na proračun ne bomo vlagali, ker so ga že tako komaj sestavili. In glej ga, zlomka. Še isti teden je Veber vložil amandma, s katerim bi nevemvečkoliko milijonov zagotovil za kočevsko železniško progo. Kot izkušen politik se je jasno zavedal, da je potrebno glasove dobiti na domačem terenu. Da ob tem krši sprejet dogovor, pa je seveda drugotnega pomena.

 

Ko je to povedal na koalicijskem usklajevanju, mi je seveda padla megla na oči in sem ga po domače povedano nazijal. Že res, da je bil predsednik Državnega zbora, ampak to le pomeni, da se mora sam še najbolj držati dogovorov in zavez. Ne vem več točno, kaj vse sem mu povedal, se pa točno spomnim, da sem mu obljubil, da jih bom za vsak njegov amandma jaz vložil 50. In seveda je potem svoj kočevski amandma umaknil.

 

Da ne bo pomote. Seveda je imel pravico amandma vložiti. Ampak bi to lahko mirno povedal na koalicijskem vrhu in bi se pač zmenili drugače. Da recimo vsak pripravi do 10 amandmajev ali kaj podobnega. Ne pa, da se zmeniš eno in delaš nato drugo.

 

In ravno to, da se zmeniš eno, delaš pa drugo, je točka, pri kateri bi moral najbolj razmisliti predsednik vlade Cerar. Nenazadnje je glede privatizacije predsednik vlade jasno predstavil usmeritev vlade in Vebrovo ravnanje je najmanj, kar je, aktivno delovanje v nasprotju z usmeritvijo vlade.

 

Pa ne le v nasprotju z usmeritvijo vlade. Spisek podjetij za privatizacijo je sprejel Državni zbor. In vlada ter posamezni ministri nimajo tukaj kaj razpravljati, ali bi to spoštovali ali ne. To je za njih zakon. Vsako delovanje v drugi smeri je protizakonito. Kazen za protizakonito delo ministra je najmanj razrešitev.

 

Seveda pa sprejeta odločitev Državnega zbora ne pomeni, da se le-ta ne more spremeniti. V Državni zbor je potrebno vložiti predlog ustreznega sklepa, kar bi lahko storil že sam Veber, preden je postal minister ali pa kasneje prek kakšnega poslanskega kolega ali prek vlade, v kateri deluje. Vendar ničesar od tega ni storil. Le v ozadju je rovaril proti privatizaciji Telekoma.

 

Nenazadnje lahko ta spisek spremeni tudi sprejetje strategije upravljanja državnega premoženja. Vendar tudi s tem dokumentom čakajo. Glede na izkušnje iz prejšnjega poskusa sprejetja tega dokumenta, ne zaradi transparentnega in vsebinsko utemeljenega nasprotovanja, temveč zaradi pritlehnega politikanstva v ozadju.

 

Skratka, tudi če odmislimo vpletanje vojaške obveščevalne službe v civilno sfero, obstaja dovolj razlogov, da se ministra Vebra odslovi. Če je seveda Cerar s svojimi etičnimi merili mislil resno. Ali pa tudi on eno govori, dela pa drugače. In je tako lahko razumevajoč do ministrov, ki delujejo po enakih (ne)etičnih principih.

Kočevske rabote

Ali je minister Veber zlorabil vojaško varnostno-obveščevalno službo ali ne, bomo težko ocenili, ker je pač večina s tem povezanih dokumentov tajna, in prav je tako. Vendar se ob tem ne morem znebiti občutka, da Veber pri tem ni tako nedolžen, kot že...