Če vam IPF ali SAZAS izstavita za 200 evrov previsok mesečni račun, bo na koncu Mojca Mlakar iz SAP zahtevala 15.000 evrov zgolj za stroške postopka, če boste hoteli oporekati

Strošek 15.000 evrov bi sicer čakal vsakega frizerja, gostinca ali pa radijsko postajo, ki bi javno predvajal glasbo in se ne bi strinjal z visokim računom IPF-a ali SAZAS-a. To je cena postopka pri Svetu za avtorsko pravo. Noro pa je, da stroškov v višini 15.000 evrov, ki pri marsikomu predstavlja celo polletni proračun, ne boste dobili povrnjenih, tudi  če zmagate. Zato se nikar ne pritožujte, ker IPF in SAZAS razpolagata z milijoni, ki gredo lahko v ta namen. Strošek 15 tisočakov, ki bi ga vložili v postopek, bi amortizirali šele v 5 do 10 letih, zato se rajši sprijaznite s poslovanjem v Sloveniji in plačujte. Če pa se kdo odloči za postopek, naj se pripravi, da mu bo Mlakarjeva s Sveta za avtorsko pravo izdala sklep, da pravnega interesa za to nima.


Zaskrbljujoče je, da delujočega nadzora nad porabo sredstev SAZAS in IPF ni. Foto: Wikipedia

Princip delovanja je v bistvu preprost: če uporabnik na primer ne bo pristal na neopravičeno povišanje računa s 100 evrov na 300 evrov, mu IPF in SAZAS zagrozita z postopkom pred SAP, ki stane 15.000 evrov. Vložek v takšno pravdo bi opravičili oziroma amortizirali šele po več kot 6 letih pa še to zgolj zato, ker bi na ta način bila izguba najmanjša.

 

Pod sklep SAP podpisana Mojca Mlakar v obrazložitvi zavrnitve za prisostvovanje ugotavlja, da radijske postaje nimajo pravnega interesa za sodelovanje v postopku kjer država določa tarife za uporabo avtorske glasbe na teh istih postajah.

Kdor nima 15.000 evrov za strošek postopka, bo pač plačeval neopravičenih dodatnih 200 evrov mesečno 

 

15.000 evrov stane oporekanje pri svetu za avtorsko pravo (SAP) predsednice Mojce Mlakar, če vam SAZAS ali pa IPF, združenji, ki skrbita za razdeljevanje avtorskih sredstev med avtorje, zaračunata na primer 200 evrov mesečno preveč. Strošek 15.000 evrov sicer čaka vsakega uporabnika, ki se ne bi strinjal z visokim računom IPF ali SAZAS. Noro pa je, da tudi če uporabnik zmaga, tega stroška v višini 15.000 evrov ne dobi povrnjenega.

 

Princip delovanja je v bistvu preprost: če uporabnik na primer ne bo pristal na neopravičeno povišanje računa s 100 evrov na 300 evrov, mu IPF in SAZAS zagrozita z postopkom pred SAP, ki stane 15.000 evrov. Uporabniki avtorskih del, med katerimi so tudi takšni, ki jim plačilo 15.000 evrskega računa odnese tudi polovico vseh celoletnih sredstev, se postopka tako ustrašijo in raje plačujejo za 200 evrov neopravičeno višji račun.

 

Njihova računica je jasna: 15 tisočakov s katerimi bi si znižali za 200 evrov neopravičeno previsok mesečni račun sploh nimajo, in jih tudi v nobenem primeru ne bi dobili nazaj (niti v primeru zmage) po drugi strani pa ta znesek zadošča za 6 let in 3 mesece plačevanja krivičnega računa kar pomeni, da bi vložek v takšno pravdo opravičili oziroma amortizirali šele po več kot 6 letih. 

 

 

Nenadzorovano trošenje za odvetniške stroške služi kot pritisk na uporabnike

 

Zaskrbljujoče je, da delujočega nadzora nad porabo sredstev SAZAS in IPF ni. Tako lahko ti dve organizaciji z nekaj milijonskim letnim proračunom po lastni želji in mili volji zapravljata denar avtorjev za odvetniške pisarne in sodne postopke, tudi pred SAP, ki za postopke zahteva po 15.000 evrov.

 

Tako se pred SAP v postopkih znajde SAZAS ali pa IPF, ki imata na razpolago milijone in nek majhen frizerski salon ali pa radio, ki letno razpolaga tudi z manj kot 50.000 evrov. Tak primer je radio Geoss, ki svoje pravice zaradi ekonomskih razlogov sploh ne more uveljavljat, ker bi uveljavljanje pravice takoj pomenilo bankrot podjetja. 

 

IPF je v letu 2013 tako za razne pravne postopke porabil kar 340.862 evrov (268.968 evrov stroški pravnih postopkov in 71.894 evrov za odvetniške storitve in pravno svetovanje), medtem ko je iz sodnih postopkov iztržil samo 319.196 evrov, kar je za 21.666 evrov manj kot je zanje plačal. To pomeni, da je IPF oškodoval, ne le udeležence v postopkih ampak tudi avtorje same, saj jih pravde stanejo več kot iz njih iztržijo in si posledično razdelijo.

 

Sicer pa neopravičeno trošenje sredstev avtorjev pri IPF ni nič presenetljivega. Sodelavci IPF zaradi sodelovanja s tujino letno za potovanja potrošijo 25.294 evrov, medtem ko iz tujine ustvarijo le za 1.230 evrov prihodkov. Za pohode na tujino (beri : izlete) IPF-ovci porabijo kar 20 – krat več kot na ta račun ustvarijo prihodkov a če to ne moti avtorjev ne moti niti Portal Plus saj gre za sredstva izvajalce, ki bi si jih lahko razdelili če ne bi IPF-ovcem plačevali izlete v tujino.

 

 

Predsednica SAP Mlakarjeva najprej pozove k sodelovanju v postopku določanje tarif, ki naj bi jih plačale radijske postaje. Po plačilu 15.000 evrov stroškov postopka pa jih zavrne z razlago, da nimajo pravnega interesa, čeprav te tarife v veliko primerih ogrožajo celo obstoj manjših radijskih postaj…

 

Ker slovenske radijske postaje niso pristale na skoraj 200 odstotno povišanje tarife IPF v času recesije, je IPF sprožil postopek pred SAP. Zato je predsednica SAP Mojca Mlakar 4. julija letos v uradnem listu objavila povabilo za sodelovanje v tem postopku. »Vsakdo, ki izkaže pravni interes in plača 15.000 EUR, lahko sodeluje piše v pozivu objavljenem v uradne listu«, je zapisala.

 beri dalje s klikom na povezavo ...