Analize izida škotskega referenduma so v najbolj pričakovanem izsledku opevale veliko zmago prvega ministra Združenega kraljestva Davida Camerona. Ostali izsledki so bili v spektru od bolj romantičnih in ne ravno logičnih o velikem uspehu škotskih patriotov, ki naj bi sicer za mišji brk izgubili bitko, a dobili vojno, do najbolj bizarnih, ki so trdili, da je največji poraženec referenduma – “I kid you not” (“se ne hecam”) – ruski predsednik Vladimir Putin.


Škoti so imeli na referendumu priložnost, da prizemljijo pompoznost in samozadovoljnost Združenega kraljestva, ki ne ustreza več dejstvom današnjega časa. S škotsko neodvisnostjo bi pridobili Angleži sami. Foto: Wikipedia, Montaža: Por

Zdaj bodo Škoti tudi turistom težko prodajali legende svojih herojev: “Alba gu brath” (“Škotska za vedno”), mogoče res, a z okovom trdno okrog samorogovega vratu. Vsaj za generacijo ali dve.

 

Amputirano Kraljestvo bi se lahko otreslo militaristične zgodovinske navlake in s tem postalo bolj civilizirano: morda bi lahko sledilo modelu Avstrije, ki je bila nekoč tudi eden največjih evropskih imperijev. 

 

Emma Goldman: “Če bi volitve lahko spremenile karkoli, bi jih zakonsko prepovedali.”

Takole iz balkanskega zornega kota je izsledek analize izida enostavnejši: Škoti so v enem dnevu dokončno uspeli izdati sami sebe in se s tem etablirali kot “pitiful cowards” (pomilovanja vredni strahopetci).

 

 

Še enkrat se je izkazal pomen politične blagovne znamke

 

Očitno ima vsaka država svojo politično blagovno znamko – svojega “milana kučana”: v škotski predreferendumski kampanji je to vlogo prevzel prvi finančnik v Blairovi vladi, kasneje prvi minister Združenega kraljestva, laburist Gordon Brown.

 

Kampanji proti neodvisnosti se je z vsem žarom priključil šele v finišu, menda zaradi osebnih sporov, v maniri Ahila, s svojim bivšim finančnikom Alistairom Darlingom. Sprva je v podpori unionistom še iskal svoj slog, ko je na primer v angleškem dnevniku Guardiankvazi-intelektualistično brez repa in glave napletal o veličini škotstva in povezanosti škotskega duha z – ni bilo čisto jasno – ali vsem svetom ali zgolj z “Velikim” kraljestvom. 

 

Govor, dan pred referendumom, pa je bil tour de force: enostavne ideje, predvsem pa pathos, veliko pathosa, ki ga od finančnika nikoli ne bi pričakovali. S tem, brez ironije, govorom za učbenike Brown verjetno ni odločil zmagovalca, je pa gotovo prispeval k udobni zmagovalni margini desetih odstotnih točk. 

 

Link 1Link 2Link 3

 

Brown se je iz naftalina privlekel podobno, kot se je leta 1995 bivši kanadski prvi minister in velikan kanadske politike Pierre Trudeau, ki je prepričal vzhodni, sicer delavski Montreal ter porazil sanje o neodvisnem Quebecu z margino vsega dobrih 50.000 glasov. 

 

 

Srhljiv kartelni dogovor opozicijskih laburistov in koalicije konservativcev in liberalcev

 

Za zmago unionistov je bila ključna podpora laburistov, ki so v kampanji dajali vtis, da gre njim in ne Cameronu za biti in ne biti. Oziroma: prekalkulirali so, da brez Škotske ne bodo nikoli več na oblasti v amputiranem Združenem kraljestvu in se v srhljivem kartelnem dogovoru s koalicijo konservativcev in liberalcev podali na predreferendumsko škotsko turnejo.

 

Skupna slika voditeljev vseh treh strank z laburistom Milibandom v sredini med konservativcem Cameronom ter liberalcem Cleggom na naslovnici škotskega dnevnika Daily Record dva dni pred referendumom je kronski dokaz o zgolj navideznih razlikah med posameznimi političnimi strankami in splošno futilnostjo demokratičnih volitev. Kako gre že tista izjava Emme Goldman: “Če bi volitve lahko spremenile karkoli, bi jih zakonsko prepovedali.” (“If voting changed anything, they’d make it illegal”). 

 

 

beri dalje s klikom na povezavo ...

Škoti: pomilovanja vredni strahopetci?

Analize izida škotskega referenduma so v najbolj pričakovanem izsledku opevale veliko zmago prvega ministra Združenega kraljestva Davida Camerona. Ostali izsledki so bili v spektru od bolj romantičnih in ne ravno logičnih o velikem uspehu škotskih pa...