Imenovanje prve slovenske predsednice vlade za evro-komisarko je vnelo slovensko politično in javno sceno in ni bilo malo komentarjev, ki so trdili, da je Alenka Bratušek v zameno za prestižno evro-funkcijo “prodala” slovensko državo. Morda je to res, a brez vpogleda v podrobnosti zadolževanja in slovensko visoko politiko v preteklem letu je to lahko seveda zgolj špekulacija. Precej laže lahko ocenimo, kako se izbor in imenovanje slovenske evro-komisarke primerja z vsakodnevno poslovno prakso multinacionalnih podjetjih. Poglejmo si nekaj vinjet.

ideti je, da so se nagoni, ki so tako značilni za slovensko okolje, globalizirali ali vsaj evropeizirali. Foto: Wikipedia, www.mediaspeed.net

Vinjeta prva: intimna razmerja

 

Leta 1999 je na mesto direktorja slovenske in hrvaške podružnice ameriške multinacionalke v Slovenijo prispel poljski državljan: po njegovih besedah sodeč je bil glavni kriterij za izbor ta, da je bila njegovemu šefu – regijskemu direktorju tako imenovane Nove Evrope – všeč njegova zadnjica. Ali je moral ta direktor za svoje delovno mesto storiti kaj več, kot se vsaj enkrat ponoči s svojim šefom z roko v roko sprehajati po obali v Cannesu, ne vemo. Je pa njegova kasnejša karierna pot nakazovala, da ga je mentor nežno varoval tudi v najtežjih trenutkih korporativne bestialnosti. 

 

 

Vinjeta druga: teritorialnost

 

Po letu 2008 se je dinamika zaposlovanja multinacionalnih podjetij spremenila: če so v času organske rasti v veliki meri odločali življenjepisi, znanja, izkušnje, sposobnosti, ki bodo podjetju omogočale dodaten profit, je danes poudarek na varovanju svojih položajev. To pomeni zaposlovanje kadra, ki je preferenčno “underqualified” (nezadostno kvalificiran), a gnetljiv in poslušen. Videti je, da so se nagoni, ki so tako značilni za slovensko okolje, globalizirali ali vsaj evropeizirali.

 

 

Vinjeta tretja: “kemija” in karizmatičnost

 

Kompatibilnost oziroma tako imenovana “kemija” med predpostavljenim in podrejenim je v določeni meri pomembna, vendar se ji danes pripisuje prevelik pomen. Odličen, nadpovprečen kader običajno ni enostaven za vodenje, toda njegova dodana vrednost za poslovanje podjetja je neprecenljiva. Ker pa je danes teritorialnost sprejemljiva in tudi spodbujana, postaja “kemija” primarni kriterij zaposlovanja. 

 

Drug enako nebulozen kriterij je karizma, kjer lahko le upamo, da ni tiste temačne vrste. Če preferenčnemu kandidatu, ki je gnetljiv, poslušen in v “kemičnem” ravnovesju s predpostavljenim, manjka znanj, izkušenj, sposobnosti, ga lahko menedžment okliče za “karizmatičnega”. To je korporativna banalizacija karizme, ki bi ji bolj ustrezal pojem nedotakljivega varovanca, po korporativnem novoreku znanega kot protégé. Delo zanj pa bodo tako ali tako opravili zunanji svetovalci.

 

 

 beri dalje s klikom na povezavo ...