Cerarjeva koalicijska pogodba se bere tako, kot se pač berejo koalicijske pogodbe. Veliko lepih namenov, želja in besed, pa bolj malo konkretnosti, sploh z roki. Tako je pri branju potrebno leporečništvo prezreti in se posvetiti vsebinskim zadevam, ki se jim nekako vseeno uspe vriniti v samo pogodbo.

Telekom brez žic pač nikogar ne zanima. Foto: www.mediaspeed.net

Veliko prahu je dvignila Cerarjeva napoved bolj projektnega pristopa, kar naj bi v praksi pomenilo predvsem dvoje. Projektni proračun in vladno projektno pisarno. Projektni pristop je vsekakor pravilen in ustrezen, vendar štejejo dejanja in manj besede. Vladna projektna pisarna bo tako že v sami koalicijski pogodbi naletela na prvo čer, namreč pomanjkanje zapisanih rokov in prioritet.

 

Da rokov ni zapisanih, je morda do neke mere še razumljivo, da so se pa za navedbo ukrepov odločili glede na abecedni vrstni red in ne prioriteto, pa malce manj. Z drugimi besedami: očitno se glede pomembnosti posameznih področij koalicijski partnerji ne strinjajo in so kompromisno uporabili abecedni vrstni red.

 

Informacijski družbi koalicijska pogodba odmerja svoje poglavje, kar je vsekakor pozitivno. In kot ključni ukrep je navedena vzpostavitev centralnega urada za upravljanje celostnega sistema IKT javne uprave. Sama ideja je dobra. IKT rešitve v javni upravi so izjemno razdrobljene, razvoj pa je razpršen in nekoordiniran. Vendar smo nekaj podobnega že imeli. Reklo se mu je CVI – Center Vlade RS za informatiko.

 

Ali so snovalci Slovenije za naslednja 4 leta preverili, kaj je šlo narobe pri tistem projektu in zakaj je bil ukinjen? Da ne bomo z najboljšimi nameni končali tako kot takrat. Z napačnim pristopom se bo zgodilo predvsem zaviranje vseh projektov do točke, ko se več ne bo dalo zavirati, nato pa bo treba na hitro "spacati" skupaj rešitve, ki bodo zaradi tega še dodatno dražje, slabe in še manj povezane. Seveda pa lahko centralni urad, namesto da bi postal osrednji snovalec informacijskih rešitev, postane zgolj osrednja točka izvedbe IKT naročil, neke vrste centralna tajnica za prepošiljanje dokumentov. Formalno bo projekt izpolnjen, vsebinsko pač ne.

 

Kaj konkretno so pisci koalicijske pogodbe mislili z izjavo "Te storitve bodo ustvarjale novo vrednost in doprinašale v verigi dodane vrednosti z javno upravo povezanih panog, ki neposredno ustvarjajo tudi neopredmeteno premoženje javnega sektorja (t.j. patenti, licence,") mi ni jasno. Ali se bo država po novem ukvarjala tudi s patentiranjem lastnih rešitev in nato služila z licenciranjem teh rešitev drugim?

 

Je pa toliko bolj jasno, kaj mislijo z ločitvijo informacijsko-komunikacijske infrastrukture in storitev. Ideja je v tesni povezavi s privatizacijo Telekoma, kjer je želja SD-ja že nekaj časa, da se infrastruktura Telekoma izloči iz lasti Telekoma pred privatizacijo le-tega. Glavni namen pa seveda ni ločitev, ampak zaviranje privatizacije. Telekom brez žic pač nikogar ne zanima.

 

Res pa je tudi, da je omenjena ločitev v Sloveniji uzakonjena že dolgo časa. Sam sedaj že skoraj desetletje koristim T-2 storitve  preko Telekomovih žic. Pa kaj bi oni še radi ločili? Telekomunikacijsko področje je eno redkih v Sloveniji, kjer se je izvedla liberalizacija in smo to občutili tudi uporabniki.

 

Spomnite se časov pred pojavom prave konkurence, ko je Telekom pogojeval ADSL z ISDN priključkom in to utemeljeval s tehničnimi zahtevami. Po prihodu T-2 pa se je stanje tehnike nenadoma spremenilo in ta pogoj ni bil več potreben. Morda pa vseeno niso bile tehnične zahteve, morda je bila le želja (državnega) monopolista po čim večjem profitu, ki ga je nato "skanaliziral" k svojim (političnim) botrom.

 

Podobno centralizacijo kot pri IKT naj bi uvedli pri javnem naročanju, za kar naj bi bila zadolžena ponovno ustanovljena Agencija za javno naročanje. Ponovno. Ja, tudi to smo nekoč že imeli, in tudi tukaj upam, da so si pisci koalicijske pogodbe natančno pogledali, kaj je šlo narobe in kaj bodo naredili, da ne bodo ponovili istih napak. Pa naj zapišem tukaj, kar sem v prejšnjem poglavju izpustil.

 

Centralizacija javnih naročil lahko pomeni tudi centralizacijo korupcije. Plus, da bo v interesu vseh deležnikov, ki so do sedaj delovali na tem področju, pokazati, kako Agencija ni dobra. In tega ne bo težko pokazati. Dovolj bo, da pri nekaj naročilih neka bolnica pomaha s ponudbami, ki bi jih sami dobili ceneje, kot so dobili preko Agencije, pa bo seme dvoma zasajeno. Nato se pomaga par razpisov upočasniti, da se končni uporabnik znajde "v stiski" in Agencija bo že na poti v odstrel. Znova gre za idejo, dobro idejo, kjer pa se lahko močno zakomplicira pri implementaciji. Toliko bolj, ker je ta ideja enkrat že bila implementirana, pa se očitno ni obnesla.

 

Ampak bolj kot ti dve področji, ki naj bi sicer pripomogli tudi k nižjim stroškom države, je pomembno področje javnih financ. Hiter pregled koalicijske pogodbe nam da vtis, da si to področje pri pripravljavcih ne zasluži nekega posebnega mesta. Kot bi bili vzvišeni nad umazanim denarjem. Češ, važno je, da dobro in pošteno mislimo, denar bo pa že nekako.  Morda je temu res tako. Morda smo se v Sloveniji v zadnjem času res vse preveč ubadali s težkim finančnim stanjem, ki nas je zamorilo in smo se pozabili veseliti življenja. Številke temu žal ne pritrjujejo. Evropska komisija ravno tako ne. Pravijo, da imamo previsoke stroške in prenizke prihodke. To je dejstvo.

 

Koalicijska pogodba hladno navaja, da moramo nominalni primanjkljaj države naslednje leto spraviti pod 3 odstotke. In nato, da bo to doseženo s podaljšanjem veljavnosti že sprejetih ukrepov za omejevanje plač in stroškov dela v javnem sektorju. Skratka z ukrepom, ki ga je pred dobrim mesecem predlagal Virant, dogovor s sindikati pa potem ravno zaradi Cerarja ni bil sklenjen. Sedaj pa se v koalicijski pogodbi gladko navaja, kot bi to bilo že dano dejstvo.

 

Ampak sindikati niso odstopili od  sporazuma, ker bi pričakovali, da bodo iztržili manj, ampak zato, ker pričakujejo, da bodo iztržili več. Več za sebe. In v časovni stiski za dogovor bo vlada in ne sindikati. Seveda pa sindikati pri svojih pogajanjih ne bodo pozabili uporabiti Erjavčevega dosežka za upokojence. Povrnitev regresa, če ne za vse, pa vsaj za del njih. In pa še eno mahanje z rdečo zastavo pred sindikalnim bikom so si pisci privoščili v koalicijski pogodbi. Ukinitev najvišjega dohodninskega razreda. Proračunskega efekta tega ukrepa sicer ne poznam, verjetno je dokaj zanemarljiv, psihološki efekt pa je bistveno večji na strani sindikatov kot recimo na strani delodajalcev, ki so jim s tem ukrepom verjetno želeli popihati na dušo. In to bo močno otežilo vsakršna pogajanja s sindikati. Če je denar za nižjo obdavčitev najbogatejših, bo pa tudi za plače učiteljic, medicinskih sester in vzgojiteljic, se bo drl Štrukelj. 

 

K stabilnosti javnih financ prav gotovo ne pripomore niti jasen zapis usklajevanja minimalne plače z inflacijo, koliko bodo pripomogle davčne blagajne in ostali represivni ukrepi, pa je težko napovedati. Vendar se moramo zavedati, da se je na tem področju v minulih letih že aktivno delalo, in nekega kvantnega preskoka ne bo. Sploh ne v 100 milijonskih zneskih, ki bi jih naš proračun potreboval. Del bremena bi sicer lahko pokrila napovedana oživitev obdavčitve nepremičnin, vendar je že v prejšnjem poskusu to zneslo do 200 milijonov, kar pa bo težko ponoviti. Realno je pričakovati zgolj uvedbo takšnega davka, ki večini ne predstavlja povečanja dosedanjega NUSZ-ja, plus pa se naredi predvsem tam, kjer do sedaj ni bil pobran. Če upoštevamo še stroške uvajanja, ta davek ne bo prav kmalu predstavljal pomembnejšega prihodka za proračun. Uvedba pred letom 2016 pa je tako ali tako utopija.

 

In če je to vse na področju prihodkov proračuna in nižanja odhodkov le tega, najdemo na področju povečanja odhodkov proračuna precej več novih idej. Subvencioniranje obrestne mere za nakup/obnovo starejših hiš na podeželju, subvencije za nove zaposlitve, energetska sanacija stavb, povečanje Slovenskega podjetniškega sklada in inštrumentov SID banke, nov vir za železniško infrastrukturo, stalno usposabljanje javnih uslužbencev, financiranje pripravništva, nova ministrstva …

 

Dovolim si oceno, da je že to, milo rečeno, neuravnoteženo. Če pa temu dodamo še težave, s katerimi se sooča že trenutna vlada, ko zmanjkuje denarja za ceste, subvencioniranje vozovnic in odpravo plačnih nesorazmerij ter bodo počasi začeli prihajati še računi za izbrisane, tiste v Sloveniji pa tudi varčevalce iz Hrvaške, izgleda stanje javnih financ, milo rečeno, žalostno. Vsekakor tako žalostno, da bi si zaslužilo precej pomembnejše mesto v koalicijski pogodbi.

 

 

beri dalje s klikom na povezavo

Cerarjeva koalicijska pogodba

Cerarjeva koalicijska pogodba se bere tako, kot se pač berejo koalicijske pogodbe. Veliko lepih namenov, želja in besed, pa bolj malo konkretnosti, sploh z roki. Tako je pri branju potrebno leporečništvo prezreti in se posvetiti vsebinskim zadevam, k...