Predvolilni Miro Cerar je v vsebinskem smislu, razen zavez k obnovi pravne države, ponujal malo. Morda tudi to ni tako borno, kar vam lahko potrdi vsakdo, ki se je kdaj proti svoji volji znašel v krempljih slovenskega sodnega sistema. Pa lahko zaupamo Miru Cerarju, da bo držal svojo obljubo?

Čeprav ne moremo storiti prav veliko, se vsaj lahko izognemo dobro znani kritiki nedolžnega opazovalca. Foto: FDV

Pravna država je v bistvu sestavljena iz detajlov, malenkosti in ena izmed malenkosti so tudi ljudje, ki bodo ob bodočem mandatarju – morda – v sodno vejo oblasti pripeljali standarde, vrednote, predvsem pa prepotrebni uvid v lastne pomanjkljivosti. Zdaj imajo priložnost, da to storijo na nacionalni ravni, zato je pričakovati, da so z odličnostjo skrbeli za standarde, vrednote že v svojih predpolitičnih življenjih. Pa so res?

 

Plagiatorstvo določajo jasna pravila, ki jih razvite akademske institucije transparentno objavljajo na svojih spletnih straneh. Ne glede na postmodernizem so pravila plagiatorstva univerzalna in tu potreba po lokalni elastičnosti osnovnih zakonov žal ne pomaga.

 

Ko so morali nekaj mesecev kasneje napisati sorazmerno kratko seminarsko nalogo (1250 besed), sta bila od sedmih študentov dva plagiatorja, štirje sicer niso bili plagiatorji, a niso zmogli več kot 600 – 700 besed, le eden si je v prvem krogu prislužil pozitivno oceno.

 

Seveda smo tudi obema plagiatorjema dali še eno priložnost, saj ne verjamemo v metode kaznovanja, hkrati so pa njihovi vedenjski vzorci slovenska realnost, h kateri je prispeval tudi Milan Brglez.

 

Po imenu stranke, ki je po merilih vsake zrele demokracije nedemokratično, imamo zdaj še strankinega podpredsednika, ne le desne roke, dobesedno desnega stebra bodočega mandatarja, ki bi v bližnji preteklosti lahko vpeljal standarde, vrednote vsaj na svojem akademskem področju, pa tega ni storil. 

 

Steber esemcejevcev

 

Milan Brglez je v fizičnem smislu steber esemcejevcev, katerega glava se v zadnjih dneh pojavlja v simbolično pomembnem zgornjem levem kotu ekrana, ko mandatar komentira koalicijska pogajanja. To je tudi človek, ki je odgovoren, da se je lahko premierka v odhajanju na volilnih jumbo plakatih kitila z magistrskim nazivom; pravzaprav je odgovoren, da je premierka pred dobrim letom dni lahko sploh ostala premierka.

 

 

Slovenija in njeni lokalni fizikalni zakoni

 

Plagiatorstvo določajo jasna pravila, ki jih razvite akademske institucije transparentno objavljajo na svojih spletnih straneh. Ne glede na postmodernizem so pravila plagiatorstva univerzalna in tu potreba po lokalni elastičnosti osnovnih zakonov žal ne pomaga. Predstavljajte si, da bi Univerza v Ljubljani oznanila, da je težni pospešek g v Sloveniji recimo 5 m/s2, torej lahko skačemo precej višje ob manjšem naporu kot preostali svet (za vse tiste, ki smo pozabili osnovnošolsko fiziko: g je na površini našega planeta enak približno 9,8 m/s2). 

 

Lansko leto smo pri pogovoru na štiri oči z "levičarskim" političnim analitikom, ki je sicer tudi profesor na Univerzi v Ljubljani, poizvedovali, kaj bo storil, če ga bodo direktno vprašali ali je magisterij Alenke Bratušek plagiat. Odgovoril je, da ne bo mogel trditi, da je zemlja ploščata, ko pa je okrogla, saj je to njegova stroka. Kasneje so bili njegovi komentarji v medijih manj jasni in udobno zaviti v akademsko retoriko.

 

 

beri dalje s klikom na povezavo spodaj:

Vsi možje Mira Cerarja

Predvolilni Miro Cerar je v vsebinskem smislu, razen zavez k obnovi pravne države, ponujal malo. Morda tudi to ni tako borno, kar vam lahko potrdi vsakdo, ki se je kdaj proti svoji volji znašel v krempljih slovenskega sodnega sistema. Pa lahko zaupam...