Predmetenje. Tempirana bomba današnjega časa
Performer Jan Rozman v najnovejšem performansu opozarja na odnos človek-predmet

Četrtek, 1. november 2018 ob 10:05

Odpri galerijo

360°
Barbra Drnač

Predmetenje/Thinging je naslov novega performansa, novega avtorskega izhoda performerja Jana Rozmana, premierno uprizorjenega 20. oktobra na odru Plesnega Teatra Ljubljana. Premieri so sledile še tri ponovitve, in sicer med 22. in 23. oktobrom. Predstavo sem si ogledala 23.oktobra ob 19. uri. Producent je Emanat, Zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobnih umetnosti v koprodukciji s PTL. Predstava je nastala po konceptu ter v izvedbi Jana Rozmana, v dramaturgiji Julije Keren Turbahn in ob svetovanju k scenografiji ter odrski asistenci Dana Adlešiča, za oblikovanje svetlobe je bila zadolžena Urška Vohar.


				...			...

Avtor projekta Premetenje Jan Rozman (1991) je plesalec, performer in improvizator, ki se je z glede na svoje mladostne uspehe v svoji prvi fazi soočanja s plesnim in odrskim ustvarjanjem ter nagradami, dobljenimi na tekmovanju mladih ustvarjalcev Opus 1, plesna miniatura v organizaciji JSKD RS in pod mentorskim vodstvom Saše Lončar, pedagoginje ter umetniške vodje KD Qulenium, povsem logično odločil za drugo izobraževalno stopnjo na SVŠGL Umetniški gimnaziji za sodobni ples. Tudi v času svojega srednješolskega šolanja je še naprej izkazoval in nadgrajeval svojo nagnjenost k odrski satiri in komediji. Med poklicno študijsko nadgradnjo je na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani pridobil diplomo fizioterapevta leta 2015, letos pa končal svoje magistrske študije na HZT v Berlinu v programu solo, ples, avtorstvo (MA SODA) s predstavo f(being). Danes deluje na neodvisni sceni med Ljubljano in Berlinom, posveča pa se vprašanju človekovega položaja v okolju in času, kar izkazuje tudi stvaritev na odru PTL, ki je nastajala v okvirih njegovega magistrskega študija v Berlinu, tematika pa ga je v tolikšni meri okupirala, da se je na novo ter raziskovalno loteva še v odrskem okviru.


				...			...

V gledališkem listu zapišejo, da se uprizoritev konceptualno in performativno naslanja na filozofsko idejo spekulativnega realizma, objektivno orientirane ontologije (OOO), kot temeljnega pojmovanja ter analiziranja osnovnega obstoja na polju medsebojnih relacij in združevanja, v smislu  biti skupaj v okviru vsega in z vsem. Kako stvarem pustiti, da so, je dramaturginja Julia Keren Turbahn naslovila svoj zapis o poteku ustvarjalnega procesa, medtem ko se ji je v samem procesu nastajanja predstave, kot zapiše, "v misel zajedla pesem skupine Beatles: Let it Be". Ko jo je pritegnila besedica "it", torej "ono" iz pesmi, ki jo je tudi vzela kot izhodišče svojega diskurza o predmetni animaciji. Zastavlja se vprašanje, kaj pravzaprav predstavlja aktivni in kaj pasivni del v odnosu človek-predmet: ali človek animira obstoječi predmet ali pač predmet človeka. Na odrski sceni so aktualna razglabljanja praktično in profesionalno uprizarjali, in še uprizarjajo v okviru lutkarskih gledališč, tudi v didaktičnih metodah, ko imajo otroci povsem neposreden in spontan odnos do predmetov in njihove uporabnosti. 


				...			...

Predstava se začne v dorečeni in vabljivi svetlobni iluziji, ki gledalca fascinira, tudi zmede, ko neposredno vstopa v sam odrski prostor, svoj sedež pa dobi na drugi strani dvorane tik ob steni. Tisto, kar ob vstopu najprej ugleda, je sedeči akt, obris hudomušno naravnanega akterja, ko prva iskriva misel prikliče v spomin Muzej voščenih figur Madame Tussauds. Nato sledi še zvito zakrit ter skoraj neviden Janov odhod, ko se v bliskovitem mimohodu zazna le njegov voščeni telesni lesk. Za trenutek zavlada tema, nato pa se v polnosti svetlobe ugledajo in razpoznajo vsakdanji predmeti, instalirani na prozorni plastiki ali polivinilni zaplati, sicer uporabni ali pač tudi ne, vsekakor pa dobrorazpoznavne vsebine današnjih tehnoloških smetišč. Performer Jan se sooča in skuša komunicirati z razstavljenimi predmeti, ko ob njih besediči ter celo razveje svoj naravni vokal, najbolj pa prepriča v igrivi gibalni strukturi z dolgo plastično cevjo, pozneje tudi z litrsko plastenko, napolnjeno z vodo, ki jo aktivira v vlogi zvestega poslušalca. V tem miniaturnem trenutku pristnega sodelovanja s predmetno obliko pa meni, da je sam optimist, vendar pa kljub temu ugotavlja, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V zaključek njegovih izrečenih misli pa njegov plastični soigralec slišno preizkusi zemeljsko privlačno moč, ali prosti pad z roba animacijske mize na plesna tla.


				...			...

Predmeti so hkrati tudi neposredni zvočni viri in polivinilna zaplata odigra vlogo ogrinjala, ko se ti prosto in slišno premikajo po njeni površini do prve ploske ravnine, kjer na novo obstojijo. Sledi še tehnološki vizualni ter svetlobni obliž hladne modrine prosojnih žarkov, usmerjenih v obstoječe predmete, ki nato pridobijo bleščeči lesk v smislu prazničnih lesketajočih se utripov, kar utrne še misel o elektronski nesnagi.


				...			...

Akter Jan Rozman pa prav ob koncu preseneti in domiselno poseže po odrski sceni, ko se neposredno umesti v prostor, namenjen gledišču, ter začne z odnašati petnajstih sedežev (toliko jih je bilo lahko razvrščenih vzdolž stene), gledalci pa se negotovo umikajo v preostali prostor ter stoje čakajo na končni programski izid. In se zgodi logični zaključek, ko sedeže skupaj z vso kramo na polivinil zaplati nagrmadi na novo odlagališče, odrsko smetišče, ter nato s poklonom in kančkom humorja podčrta konec uprizoritve. 


				...			...

Filozofska tematika, ki se jo je lotil Jan Rozman, ni ravno preprosta, tudi ne prav hvaležna v pomenu scenske impresije, še posebej, če se  v zadostni meri ne obvlada gledališkega medija, v smislu režije, govora in vokalne manipulacije. Dobi se vtis, da se pravzaprav sledi razvojni fazi uprizoritve, ki še ni dovolj dorečena in ne dovolj poglobljena, pač prehitro umeščena na gledališki oder.   
Avtorski koncept Jana Rozmana v naslovu Predmetenje pa dokaj jasno izpostavi perečo temo našega časa, ki žal že kot tempirana bomba tik-taka na današnjih zemeljskih smetiščih in tehnoloških odlagališčih. Je dobrodošel uprizoritveni didaktični pristop k animaciji otrok in mladostnikov, saj jim nazorno razpira nova učna ter miselna obzorja, tudi bogati njihovo ustvarjalnost v možnih igrivih domislicah in pri praktični rabi predmetov. 

Galerija slik

Sorodne vsebine

Teme
Jan Rozman Julija Keren Turbahn Urška Vohar Dan Adlešič

Zadnji komentarji

Tatsiana Lahvinovich Galchun

2018-06-11 13:16:57


Samo par podatkov: -Zoran Miranu vec kot Mesec nazaj sporocil da nazalost nemore biti spremlevalec tisti vikend -Nato bil dodelen oficialjni spremlevalec Niko Basaric, in smo vsi bili zelo zadovoljni z tem -Nato 17 maja je bil odgovor: “Pozdravljen. Prvi par ima prednost pri izbiri spremljevalca. Odločil sem se dokončno za Nika Basariča iz razlogov kot sem ti jih navedel in pri tem bo ostalo. Alineje niso navedene po pomembnosti in so vse enakovredne. Strokovno je odločitev ustrezna. Za naslednje tekme se bomo lahko dogovarjali drugače. Če se bo Niko peljal s teboj boš dobil denar za potne stroške od Nikota. Lep dan želim Miran” -Nato po par napadaljnih emailah g. Arko, kjer tudi pise: “Kar zadeva Nika Basariča je pri meni vedno dobrodošel, žal pa za pot v Temišvar ne bom imel prostora v avtu. Glede na to, da sem samo v lanskem letu v letalu preživel 21 dni in sem našel vse načrtovane cilje od sončnega vzhoda do sončnega zahoda in tudi poti nazaj domov, bom našel tudi pot v Temišvar in nazaj, zato jaz spremljevalca ne potrebujem. Spremljevalec se bo zato moral peljati s tistim, ki si ga je izbral.” (g. Niko odlocil da se ne bo vmeseval) - 4 junija g. Miran napisal: “Moje mnenje je po vsem skupaj sledeče. Glede na to, da je g. Arko plesni učitelj, trener plesnega para, svetovni popotnik in nekdanji vrhunski plesalec, kateri pozna plesno dogajanje do obisti menim, da bi lahko ustrezno in odgovorno poskrbel za oba plesna para. Če se starši strinjate, bi na sestanku potrdili g. Arkota za uradnega spremljevalca in se potni stroški za prevoz razdelijo na dva avtomobila s katerima bi se odšlo na pot. To je moj predlog s katerim bi uredili nastalo situacijo in bi bilo najbolj racionalno za vse.” - 5 junija je g. Miran od starsih Jana & Pine dobil odgovor : “Videl sem vašo komunikacijo z g. Arkom. V prvih dveh mailih ste napisali, da se dokončno odločate za g. Basariča z vašimi argumenti, kar smo prejeli tudi na predizpolnjeni nominaciji s strani PZS (spremljevalca so dopisali na PZS). Včeraj se v zadnjem mailu negirate in g. Arka povzdigujete, hvalite in ga predlagate kot dobrega spremljevalca – pa še več – svetovnega popotnika, kar ni ravno ustrezen arguent za dobrega spremljevalca tekmovalcem na tekmi (sam sem po svetu 100dni na leto pa se ne hvalim). Še več – spremljevalca ste tudi že spremenili uradno pri organizatorju mimo naše volje in brez naše vednosti. Ga. Arka ne poznam osebno in si ne dovolim imeti mnenja o njem na podlagi mailov in drugih informacij, tako da osebno proti njemu nimam nič negativnega. Verjemite – po vseh kolobocijah, zatiranju, »napakah« pri vpisovanju točk in nizkih udarcih v zadnjih letih s strani določenih oseb in PZS, kot krovne organizacije na amaterskem nivoju, nimamo ne energije, niti volje se boriti z ljudmi, ki na svoje pozicije in delovna mesta ne sodijo. Neetično in nelogično pa nam je, da popuščate pred pritiski in da bo spremljevalec starš plesalca drugega para, za to bo dobil potne stroške, namestitev in dnevnice, se mi zdi popolnoma narobe in sem prepričan, da se to na PZS še nikoli v zgodovini ni zgodilo in da se tudi ne bi, če bi bil prvo določen par iz pravega kluba s podporo v PZS.” - in NATO ni bilo vec nobenega odgovora in oficialjnim spremlevalcem je sel g. Arko. Lep pozdrav, Tatsiana Lahvinovich Galchun
Daliborka

2018-05-28 16:21:52


To je pa lepo.