Če te ni v Blackpoolu, te ni! Midva s Fredijem pa zapuščava plesno zvezo WDSF!
Mnogo 'Blackpoolov' sva preživela s svojimi varovanci; letošnji je bil poseben tudi zaradi hčerke Tjaše

Ponedeljek, 4. junij 2018 ob 15:26

Odpri galerijo

Na špici
Barbra Drnač

Kar nekaj generacij slovenskih plesalk in plesalcev standardnih ter latinskoameriških plesov se je med mojo in Fredijevo (Novak, op. u.) trenersko kariero odpravilo v Blackpool, tisto plesno Meko, ki velja za vrhunec plesne sezone tako za profesionalne kot amaterske plesne pare v obeh disciplinah. Majski festival, ki poleg Odprtega prvenstva Velike Britanije postreže še z nekaterimi posebnimi plesnimi dogodki na povabilo, se je letos odvijal že 93. leto.



Kot trenerja sva s Fredijem preživela mnogo 'Blackpoolov' s svojimi varovanci. Nekateri so šli tja samo trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. To pa zato, ker jim je to tekmovanje odprlo oči in so se prvič zavedli, v kaj so se spustili, ko so si izbrali športni ples za svojo tekmovalno disciplino. Marsikdo je, po tem ko je videl plesalce zbrane z vsega sveta v tako velikem številu ter doživel njihovo ambiciozno zagrizenost in profesionalnost, ugotovil, da bo treba vložiti mnogo več časa, truda in sredstev za boljši rezultat, kot si je prej predstavljal, in je zato  tekmovalni ples kot svojo izbrano življenjsko pot opustil. Vedno pa se je kdo od njih odločil, da bo šel do konca in da bo naredil vse, kar je možno, da bo nekega dne stal v t. i. 'line-upu' finalistov oziroma postal blackpoolski zmagovalec. Kar nekaj takih je šlo skozi najine roke in si štejeva v čast, da sva jih z delom doma pripeljala tako daleč, da so se lahko s pomočjo nekaterih najboljših specialistov za standardne in/ali latinskoameriške plese v svetu razcveteli in razvili v super uspešne ter svetovno priznane plesalce.


Tudi letošnji Blackpool je tako postregel z izjemnim uspehom štirih najinih nekdanjih varovancev, ki so dandanes primorani skakati po vsem svetu, da ohranjajo stik s svetovno elito, se pojavljajo na najprestižnejših tekmovanjih in trenirajo z najboljšimi trenerji na svetu. Zmagovalca januarskega UK Championshipa, Aleksandra Averkijeva in Klemen Prašnikar, sta v konkurenci amateur latin postala vice prvaka, in sicer s prvim mestom v rumbi ter drugim mestom v čačačaju, sambi, paso doblu in džajvu, za predstavnikoma ZDA, Ferdinandom Iannaccone in Yulio Musikhino, ki sta ju januarja uspela premagati. Tretje mesto sta znova zasedla Anna Mashchyts in Damir Halužan, ki sta bila tretja v vseh petih plesih. Govorimo o konkurenci 300 plesnih parov, kjer sta bila ta dva para edina predstavnika Slovenije! Žal sta po tem, ko so končali svojo tekmovalno kariero Andrej Škufca z Melindo, Jurij in Jagoda Batagelj, Peter Majzelj in Maja Geršak, ter po spremembi partnerstva in države zastopanja Domna Krapeža, ki zdaj tekmuje za Nemčijo, ta dva para edina zastopala Slovenijo na celotnem blackpoolskem festivalu, ki po novem traja kar celih 13 dni in na katerem se pojavijo pari iz več kot 60 držav. Njihovi uspehi so zato še toliko bolj spektakularni, saj se bodejo s pari iz ZDA (1. in 6. mesto), Anglije (4.mesto) in Italije (5.mesto) in seveda vsemi preostalimi, ki prihajajo iz mnogo številčnejših držav, kot je naša miniaturna Slovenija.


ZDA postaja vse močnejša plesna velesila, saj se je v zadnjih nekaj letih tja preselilo tudi precej vrhunskih trenerjev iz Evrope. Tam sta poleg WDC-plesne zveze zelo močni tudi dve verigi plesnih šol, Arthur Murray in Fred Astaire, ki gojita t. i. 'Pro Am' kulturo, kjer profesionalni plesalci plešejo s svojimi varovanci, podobno kot lahko vidimo v Zvezdah plešejo. Ravno zaradi teh 'Pro Am' parov se je blackpoolski plesni festival raztegnil z enega tedna na dva, Američani pa so postali najštevilčnejši in tudi najuspešnejši v skoraj vseh disciplinah. Tradicionalno britansko tekmovanje so popestrili s svojimi različicami standardnih plesov (American Smooth) in latinskoameriških plesov (American Rhythm). Ameriška ekipa je znova zmagala tudi na tradicionalnem mednarodnem moštvenem tekmovanju International Team Match, kjer so premagali ekipe Evrope, Avstral-Azije ter Velike Britanije. Ta prestižni dogodek je imela letos čast soditi Jagoda Batagelj, ki je morala nato hitro prileteti nazaj v Ljubljano, da je lahko sodelovala v finalni oddaji Zvezde plešejo, potem se je vrnila v Blackpool, da je lahko spremljala tekmovanja do konca.


Ena od tradicij blacpoolskega festivala je banket dan po moštvenem tekmovanju, na katerem vsaka ekipa pripravi zabaven šov program, ki je bil nekoč del predstavitve moštev pred začetkom tekmovanja. Zmagovalni tim je pripravil plesne nastope članov svojega moštva, in sicer so plesali z mnogimi, že davno 'upokojenimi' legendarnimi plesalci in učitelji. Da je bilo še bolj posebno, so mnogi nastopili v nasprotni disciplini od svoje tekmovalne. Tako smo videli na primer fenomenalni paso doble plesalke drugega ameriškega standardnega para Anastasie Muravyove z legendarnim Slavikom Kryklyvyjem, medtem ko je njen partner Victor Fung zaplesal eksibicijski šov s Hanno Karttunen. Yulia Zagoruychenko je zaplesala rumbo s Sammyjem Stopfordom, ki je zadnje tekmovanje odplesal skoraj pred dvajsetimi leti, Riccardo Cocchi pa paso doble z Denise Weavers, ki je približno mojih let in je bila večkratna svetovna prvakinja v kombinaciji med profesionalci.Tudi evropski tim je pripravil točke, s katerimi so se na zabaven in humoren način poklonili nekaterim nekdanjim šampionom. Fenomenalna sta bila Kirill Belorukov s plesalko Polino Teleshovo, ki sta uprizorila šov točko Cabaret Hansa Galkeja in Bianke Schreiber iz osemdesetih let. Spominjam se prvenstva, na katerem sta Hans in Bianka zmagala s to točko na t. i. Segue Championship, kjer plesalci lahko uporabijo več ritmov v eni točki. Zaplesati sta jo morala v prvem kolu, v polfinalu, v finalu, kot častni ples po zmagi, pa gledalci še vedno nismo imeli dovolj. Ker kar nismo nehali skandirati, sta se vdala in napovedala, da jo bosta odplesala še enkrat, ampak tokrat v zamenjanih vlogah. No, Kiril in Polina tega sicer nista naredila, sta me pa lepo popeljala v preteklost in predvsem on je zelo dobro posnemal svojega vzornika.
Zame osebno so še vedno eden od vrhuncev dogajanja v Blackpoolu lekcije najuspešnejših profesionalnih plesnih parov ter nekaterih legendarnih plesalcev in učiteljev iz preteklosti. V svojih mlajših trenerskih letih sem se veliko naučila na teh kongresih, zdaj sem tam bolj zaradi užitka ob vrhunskih demonstracijah in poslušanju karizmatičnih predavateljev, svojih nekdanjih trenerjev, dolgoletnih prijateljev in kolegov ter možnosti druženja in izmenjave mnenj po koncu. Letošnji kongres je obeležil štirideseto obletnico organizacije BDF Ballroom Dancers Federation in je bil še posebno dober, saj so vključili maksimalno število še aktivnih top finalistov, ki so morali izbrati vsak po eno stvar, za katero menijo, da jim je največja prioriteta pri plesu, njim pa so dali za protiutež nekdanje šampione in vrhunske plesne strokovnjake, ki so nas malo popeljali v zgodovino. Interakcija med starejšo in mlajšo generacijo je bila polna medsebojnega spoštovanja. Dva polna dneva sta minila kot za šalo, in večkrat sem pomislila, kako lepo bi bilo, če bi znali tako povezati različne generacije plesalcev in trenerjev tudi pri nas.



Letos sva imela s Fredijem še dodaten razlog, da sva se podala v Blackpool. Prvič je nastopila z novim plesalcem tudi najina Tjaša, in sicer v kategoriji profesionalcev latin. Tjaša zdaj živi, dela in trenira v ZDA, in ker je trenerka v plesnem studiu v Arizoni, se je odločila, da je prav, da tekmuje med profesionalci, saj dejansko to tudi je. Z Američanom, 22-letnim Jordanom Seawrightom sta nastopila na tekmovanju Rising Stars in Open Professional Latin. Med vzhajajočimi zvezdami sta se uspela uvrstiti dve koli naprej (83. mesto od 190 parov), na odprtem prvenstvu profesionalcev pa sta bila na koncu 106. od 236 parov, kar ocenjujemo kot vzpodbuden rezultat na začetku njune skupne tekmovalne poti. V kategoriji profesionalcev sta v obeh disciplinah zmagala ameriška plesna para.

V latinskoameriških plesih sta spet slavila Riccardo Cocchi in Yulia Zagoruychenko, ki sta pobrala prav vsa prva mesta vseh sodnikov v vseh petih plesih. Tudi drugo in četrto mesto je šlo v ZDA, v finalu pa so bili še zastopniki Moldavije, Rusije in Italije. V disciplini standardnih plesov sta zmagala Arunas Bizokas in Katusha Demidova iz ZDA, druga sta bila prav tako Američana Victor Fung in Anastasia Muravyova, v finalu pa so se jim pridružili še pari iz Anglije, Italije, Nemčije (Domen Krapež in Natasha Karabey), Rusije in Poljske.



Zakaj je 'Blackpool' tako poseben dogodek, je kar težko opisati z besedami. Angleži pač znajo skrbeti za neke tradicionalne vrednote in zelo pazijo, da se pomembnost tega festivala ne razblini in pokvari zaradi prevelikega vpliva moderne dobe. Prava plesna dvorana, plesni orkester, vrhunski sodniki, gledalci v večernih toaletah, plesne legende v prvih vrstah, poseben vrstni red plesov, ocenjevanje in razvrščanje parov po posameznih plesih ... Cela vrsta stvari je, ki so na tem festivalu posebne, drugačne. Množica dogodkov v dvorani, poleg teh pa kongresi, sestanki, 'showroomi', modne revije, prodajne razstave in stojnice s plesnimi oblekami, čevlji, CD-ji, DVD-ji, knjigami, materiali ... Tam se srečamo s svojimi kolegi sodniki, trenerji; plesalci, ki vse leto tekmujejo na različnih delih sveta, se zberejo vsi v Blackpoolu in si nalijejo čistega vina v smislu svoje pozicije v svetu. Tu ni nobenih rejting lestvic. Plesalce se pozna in vrednoti po tem, v katero rundo pridejo v Blackpoolu. Četrtfinale v Blackpoolu je že razlog za praznovanje, saj pomeni, da te od zdaj naprej poznajo vsi. Skratka, če te ni v Blackpoolu, te ni.


Zdaj se sicer zgražajo vsi naši funkcionarji, ki tole berejo, saj je v WDSF-plesni zvezi, katere članica je tudi Plesna zveza Slovenije, ta festival eden tistih, ki so jih svojim članom prepovedovali. To pa seveda ni ustavilo vseh tistih, ki redno prihajajo v Blackpool zaradi dobrega plesa in vsega preostalega, kar ta plesni festival ponuja, tudi tekmovalci ali funkcionarji zavezani WDSF-zvezi. Opažam, da je teh vsako leto več. Nekateri sicer govorijo, da so plesalci v WDSF-zvezi boljši. Sprašujem se v čem in sprašujem se tudi, zakaj potem iz WDSF-ja hodijo gledat te plesne pare, nasprotno se pa praviloma ne dogaja.



Ta članek je sicer posvečen Blackpoolu, vendar bom izkoristila dano priložnost in takole javno objavila, da sva se s Fredijem odločila, da zapustiva WDSF-federacijo in se odrekava svojim WDSF-sodniškim licencam. V zadnjih letih se je vsebina tako spremenila, da to ni več to, zaradi česar sva se odločila za športni ples. Mnogo let svojega delovanja sva posvetila temu, da sva vzgajala vrhunske plesalce standardnih in latinskoameriških plesov. Ob razkolu federacij sva se trudila, da bi bila naša zveza aktivna pri ohranjanju nekih tradicionalnih vrednot pri plesu, kot so muzikalnost, partnering, vloga plesalke v paru ... Zavzemala sva se za ohranjanje pomembnosti teh vrednost pri kriterijih sojenja in za zaščito legendarnih plesnih strokovnjakov, s katerimi je WDSF pometala brez občutka spoštovanja, ki si ga ti ljudje zaslužijo. Mislim, da sva si s svojim delom to spoštovanje zaslužila tudi midva. Opažava, da nama domača plesna srenja to zelo nerada priznava in se vede do naju zelo mačehovsko v nasprotju od spoštovanja, ki sva ga deležna med strokovnjaki v tujini, še zlasti med nekdanjimi sotekmovalci, kolegi trenerji in sodniki iz WDC in drugih plesnih organizacij v svetu. Najin plesni studio je bil vedno odprt za vse, ki so želeli napredovati kot plesalci, ne glede na njihovo pripadnost eni ali drugi svetovni plesni organizaciji, in tako bo tudi v bodoče.

Zato bova v sodelovanju z Andrejem Škufco in Melindo že v začetku avgusta znova organizirala mednarodno plesno delavnico, kjer bodo skupaj trenirali pari obeh federacij, in bova tudi v prihodnje pripravljena deliti svoje znanje in izkušnje z vsemi, ki bodo to želeli, ne glede na njihovo 'politično' pripadnost.

Galerija slik

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Tatsiana Lahvinovich Galchun

2018-06-11 13:16:57


Samo par podatkov: -Zoran Miranu vec kot Mesec nazaj sporocil da nazalost nemore biti spremlevalec tisti vikend -Nato bil dodelen oficialjni spremlevalec Niko Basaric, in smo vsi bili zelo zadovoljni z tem -Nato 17 maja je bil odgovor: “Pozdravljen. Prvi par ima prednost pri izbiri spremljevalca. Odločil sem se dokončno za Nika Basariča iz razlogov kot sem ti jih navedel in pri tem bo ostalo. Alineje niso navedene po pomembnosti in so vse enakovredne. Strokovno je odločitev ustrezna. Za naslednje tekme se bomo lahko dogovarjali drugače. Če se bo Niko peljal s teboj boš dobil denar za potne stroške od Nikota. Lep dan želim Miran” -Nato po par napadaljnih emailah g. Arko, kjer tudi pise: “Kar zadeva Nika Basariča je pri meni vedno dobrodošel, žal pa za pot v Temišvar ne bom imel prostora v avtu. Glede na to, da sem samo v lanskem letu v letalu preživel 21 dni in sem našel vse načrtovane cilje od sončnega vzhoda do sončnega zahoda in tudi poti nazaj domov, bom našel tudi pot v Temišvar in nazaj, zato jaz spremljevalca ne potrebujem. Spremljevalec se bo zato moral peljati s tistim, ki si ga je izbral.” (g. Niko odlocil da se ne bo vmeseval) - 4 junija g. Miran napisal: “Moje mnenje je po vsem skupaj sledeče. Glede na to, da je g. Arko plesni učitelj, trener plesnega para, svetovni popotnik in nekdanji vrhunski plesalec, kateri pozna plesno dogajanje do obisti menim, da bi lahko ustrezno in odgovorno poskrbel za oba plesna para. Če se starši strinjate, bi na sestanku potrdili g. Arkota za uradnega spremljevalca in se potni stroški za prevoz razdelijo na dva avtomobila s katerima bi se odšlo na pot. To je moj predlog s katerim bi uredili nastalo situacijo in bi bilo najbolj racionalno za vse.” - 5 junija je g. Miran od starsih Jana & Pine dobil odgovor : “Videl sem vašo komunikacijo z g. Arkom. V prvih dveh mailih ste napisali, da se dokončno odločate za g. Basariča z vašimi argumenti, kar smo prejeli tudi na predizpolnjeni nominaciji s strani PZS (spremljevalca so dopisali na PZS). Včeraj se v zadnjem mailu negirate in g. Arka povzdigujete, hvalite in ga predlagate kot dobrega spremljevalca – pa še več – svetovnega popotnika, kar ni ravno ustrezen arguent za dobrega spremljevalca tekmovalcem na tekmi (sam sem po svetu 100dni na leto pa se ne hvalim). Še več – spremljevalca ste tudi že spremenili uradno pri organizatorju mimo naše volje in brez naše vednosti. Ga. Arka ne poznam osebno in si ne dovolim imeti mnenja o njem na podlagi mailov in drugih informacij, tako da osebno proti njemu nimam nič negativnega. Verjemite – po vseh kolobocijah, zatiranju, »napakah« pri vpisovanju točk in nizkih udarcih v zadnjih letih s strani določenih oseb in PZS, kot krovne organizacije na amaterskem nivoju, nimamo ne energije, niti volje se boriti z ljudmi, ki na svoje pozicije in delovna mesta ne sodijo. Neetično in nelogično pa nam je, da popuščate pred pritiski in da bo spremljevalec starš plesalca drugega para, za to bo dobil potne stroške, namestitev in dnevnice, se mi zdi popolnoma narobe in sem prepričan, da se to na PZS še nikoli v zgodovini ni zgodilo in da se tudi ne bi, če bi bil prvo določen par iz pravega kluba s podporo v PZS.” - in NATO ni bilo vec nobenega odgovora in oficialjnim spremlevalcem je sel g. Arko. Lep pozdrav, Tatsiana Lahvinovich Galchun
Daliborka

2018-05-28 16:21:52


To je pa lepo.