Plesne in glasbene turbulence letošnjega Mittelfesta
Pogled na zadnje festivalske dni

Ponedeljek, 31. julij 2017 ob 11:24

Odpri galerijo

360°
Barbra Drnač
Na programu zračnih festivalskih dni 26. Mittelfesta je bila 21. julija na sporedu tudi plesna skupina Arearea iz Vidma. Beseda area v prevodu pomeni območje, torej je ime skupine neke vrste skovanka; sicer pa mednarodno bolj znano skovanko z naslovom Aerarea nosi umetniška slika francoskega slikarja Paula Gauguina, ki jo je naslikal leta 1892 med svojim bivanjem na Tahitiju. Plesna skupina šestih plesalcev, treh mešanih parov v enako oblikovani kostumski belini, je nastopila na dvorišču samostana San Francesko, na postavljenem lesenem odru, prekritim s črnim plesnim podom, na sredi pa vodnjak. Obiskovalcev je bilo toliko, da je bilo premalo sedežev v vrstah, tako da so gledalci zasedli na gosto posejane rumene blazinice, ki so ležale na tleh.

Plesno predstavo Turbolenze, il caos la farfalla / Turbulence, kaos in metulji je postavil koreograf Roberto Cocconi, ki se je šolal na plesni šoli v Rimu, tudi sodeloval s finskim koreografom Jormo Uotinenom ter ameriško koreografinjo in pedagoginjo Carolyn Carlson, ki je že od leta 1980 močno vplivala na italijanski razvoj sodobnega plesa.  Koreografinja finskih korenin Carolyn Carlson  je bila najprej predana baletni klasiki, potem je pristopila k plesni skupini ameriškega koreografa Alwina Nikolaisa, tudi glasbenika, ki se je pozneje srečal ter navdušil nad plesno šolo nemškega ekspresionizma Mary Wigman, nato pa se povsem preusmeril v plesne vode.

Cocconijeva koreografija Turbulence sledi slikoviti in govoreči plesni obliki Carlsonove, po izraženih razpotegnjenih linijah, globokih pregibih in vrtečih se oblikah, tudi po plesni voluminoznosti ter plastični gibalni mehkobi, ki smo jo že zasledili v delih slovenske Tržačanke Daše Grgič,  izrazni noti, zaznani že v slovenski šoli plesnega ekspresionizma, ki je že od 30. let sledila Wigmanovi, nekaj let prej pa tudi Labanovi plesni šoli. Šest sodobnih profesionalnih plesalcev je tistega popoldneva celo uro plesalo v zračnem okolju popoldanske vročine, ki so jo sede občutili še gledalci, medtem ko so se plesalci vili po odru brez vidnih težav ali pospešenega dihanja, ko so v kompaktni izvedbi ter izrazno dorečeno zaplesali svoje solistične izlive in partering v duetih zaupanja ob akrobatskih skokih in dvigih, se fluidno pretakali po drsni površini v stilu sodobnega plesa in se vrtinčili v turbulencah lastnega čustvovanja, ko so kot metulji frfotali od ene do druge cvetlice, ki se imenuje dehteči zanos ljubezni. Plesna kompozicija je dinamično, frfotajoče zaobjela prostor v sozvočju glasbenega minimalizma skladatelja Philipa Glassa in v izvedbi čuteče mehkobe čelistke Anne Molaro, ki je sledila izvedbam plesalcev, tudi že priznanim pedagogom in ustvarjalcem: Luci Campanelli, Riccardu Meneghiniju, Valentini Saggin, Ani Savanelli, Carolini Valentini in Luci Zamparju.

Festival Mittelfest je bil v svojih zračnih tematskih povezavah in tokovih tudi letos usmerjen k večnacionalnim ustvarjalnim izvedbam starega kontinenta in je tudi kot producent povezoval različne umetnike ter sodeloval z drugimi festivali. Tako je bil v sodelovanju s Festivalom baroka iz Prage predvajan madrigal Zefiro torna v spomin prvemu italijanskemu opernemu skladatelju Claudiu Monteverdiju. V koprodukciji s 65. Ljubljana Festivalom je iz Ljubljane prispel v Čedad legendarni hollywoodski igralec John Malkovich z zasedbo Solisti Aquilani in slovensko  violinistko Lano Trotovšek ter rusko pianistko Anastasyo Terenkovo.

Na festivalu je na odprtem odru trga Duomo 19. julija 90 minut ekskluzivno ter prav za 26. Mittelfest koncentrirala slovenska mednarodno uveljavljena glasbena skupina Laibach, in kot je bilo zaznati, ima tudi v tem okolju kar lepo število navdušencev, ko so njihovim glasno izraženim željam tudi ustregli ter podaljšali svoj odmevni koncert do mejne polnočne ure, ko naj bi festivalski Čedad počival v tišini.
Večer za večerom so se nizali glasbeni koncerti na odprtem odru Duomo, Eden teh je (20.julija) bil med drugim etno glasbeni pridih italijanske popularne glasbe Canzoni di contrabbando / Pretihotapljene pesmi v izvedbi Eugenia Benata in večnacionalne skupine glasbenikov ter pevcev. Zavrteli so tudi nemi film, mojstrovino Victorja Sjöströma The wind iz leta 1928, ko je 22. julija glasbo Günterja Bucwalda v živo  izvajala Godalna akademija Arrigoni skupaj z zasedbo Zerorchestra, glavno vlogo pa imel prav 'on veter narave'.

Večerni glasbeni ciklusi na odprtem odru Duomo bi se končal 23. julija s koncertom popularnega bosansko-srbskega glasbenika in filmskega skladatelja Gorana Bregovića, nekoč člana hrvaške glasbene skupine Bijelo dugme, ki živi med Beogradom in Parizom, če ne bi vmes posegle vremenske zračne težave. Zato je organizator moral koncert preseliti v Teatre Nuovo Giovanni Udine, kjer je bila dvorana zapolnjena do zadnjega kotička in je Bregović navdušil s svojo izvedbo popularnega rocka, pesmimi ter balkanskega melosa.

V popoldanskih in predvečernih festivalskih urah so tekle življenjske zgodbe, gledališke izvedbe, tudi lutkovne predstave, ki se jim niti ni dalo slediti glede na druge uprizoritve v enakemu času. Veliko pohvale in pozornosti je bila deležna predstava Zvizdal (Chernobyl, So Far-So Close) v izvedbi belgijske skupine Berlin, z videoposnetki ostarelega zakonskega para Petra in Nadje, ki nista hotela zapustiti radioaktivnega  območja Černobila, ampak preživela v upanju, da tako kot domača pokrajina tudi onadva lahko živita. V festivalski produkciji sta bili uprizorjeni  dve krstni italijanski gledališki predstavi, in sicer v petek 21. julija Lampedusa, kjer je tekla beseda o sredozemski tragediji britanskega dramatika Andresa Lustgartena, ki posreduje tudi živo iskrico upanja, zadnjega festivalskega dne pa se je v glavni vlogi predstavil popularni igralec in režiser Giuseppe Battiston v projektu Le nubi lo sanno / Oblaki vedo.

Posebno pozornost si prav gotovo zasluži tudi izvrstna gledališka, vendar povsem nekonvencionalna predstava o današnji srednji generaciji  srednje meščanske srenje v produkciji HNK Zagreb Na kraju tjedna avtorja in režiserja Boba Jeličiča. Slednji je v predstavi nemih besed, vendar v potencirani igri teles osmih izvrstnih hrvaških igralcev, ki jim večinoma sledimo na TV-ekranih in filmskih platnih, portretiral skupino povprečnih meščanov današnjih dni, ki se obiskuje ob koncu tedna ter skuša sproščeno komunicirati v stanovanjskem scenskem okolju neke dnevne sobe, obdane z zbledelimi kavči. Če je režiserjeva dramska uvertura bolj tiha, kljub temu še dovolj berljiva v izpostavljenih pozicijskih premikih ter zamrznitvah, pa v teku dogajanja postane neizmerno glasna, kajti vsi povprek govorijo, tudi vsak zase v dolgih monologih, ki jih nihče ne posluša, vendar le toliko razumljivih, da se ti lahko povežejo z začetno poslikavo osebnih stanj, ob tem pa se izkristalizirajo njihovi medsebojni odnosi. Že prvi scenski izhod Livia Badurine s harmoniko in (rokerja) Bojana Navojca s kitaro počenih strun napove dva predstavnika nekoč svobodne generacije. Nato sledi slika treh žensk, ki sedijo na kavču ter nemo izpovedujejo svojo stisko: Vanja Matujec sede in s tresenjem rok, kot bi na nekoga otresala jezne besede, ki je Bojanova soproga; Jadranka Đokić, stisnjena ter zablokirana še z rokami, ki jih trdo stiska okoli oprsja, sicer Bojanova simpatija in še kaj več; medtem ko Ana Begić Tahiri začenja svojo vadbo avtogenih treningov, ko v skokih občasno ponikne na kavču, da bi našla potrebno svetilo, tudi za svetlejši pogled na svoj obraz. Ko gospe odidejo v prostor, veselo vstopi pet moških, ki se ob vsaki besedi ali poskusu besedičenja začnejo smejati brez diha, v tokratnem moškem presežku družbe nastopijo: asketski Livio Badurina, ne ravno samozavesten Bojan Navojec, razgiban Goran Grgič, ki svojih monologov nikoli ne izreče do konca, a odlično skače ter brca, tudi da bi prekinil neskončne monologe samohvale Ivana Jončića, ki mu brce vsekakor vrača, in tu je še Damir Markovina, ki se najglasneje smeje, vendar se tudi kot otrok zjoče v monologu s svojim 'zašpehanim' trebuhom ter celo pade z odra v dvorano. Povezava med gledalci in igralci je več kot očitna vse do samega konca, ko sta tako oder kot dvorana osvetljena, igralci pa se tudi tu in tam neposredno obračajo k gledalcem za pomoč, in to v italijanščini, tako kot to tujci počnejo. Dinamika gibanja se neverjetno kopiči v sceni ponavljajočih se prihodov in hkratnih odhodov, ki se začnejo in končajo pri vratih ob vsakdanji vljudnosti, v objemih, tudi ob glasnosti neštetih besed, ki frčijo in se zgubljajo med njimi, ko je vedno nekdo med njimi gostitelj. Zgodba se konča natanko v eni uri in 15 minutah, ko na odru odpove luč ter Ana ne najde novega svetila, torej ko tema posrka igralce. 
Gledališka predstava Na kraju tjedna je dobrodošla nova scenska osvežitev na odrskih deskah, ko režiser Bobo Jeličić ne le samo filmsko kadrira odrsko vsebino, ampak jo tudi dinamično stopnjuje v živih gibalnih poslikavah. 
      
Festival je burno zaključil britanski pevec Sting s skupino in odmevnim koncertom 57th&9th 25. julija v večernih urah v mestnem parku Parco della Lesa, ki se je tudi prvič predstavila v teh krajih.

Spektakularni zaključek 26. Mittelfestivala 2017 se je prav gotovo prilegel po desetih dnevnih zgoščene umetnosti, ki se je s čedadskim vetrom širila po glasbenih, dramskih, lutkovnih in plesnih odrih ter združevala večnacionalni kulturni duh stare zgodovinske in novodobne  Evrope.

Galerija slik

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Tatsiana Lahvinovich Galchun

2018-06-11 13:16:57


Samo par podatkov: -Zoran Miranu vec kot Mesec nazaj sporocil da nazalost nemore biti spremlevalec tisti vikend -Nato bil dodelen oficialjni spremlevalec Niko Basaric, in smo vsi bili zelo zadovoljni z tem -Nato 17 maja je bil odgovor: “Pozdravljen. Prvi par ima prednost pri izbiri spremljevalca. Odločil sem se dokončno za Nika Basariča iz razlogov kot sem ti jih navedel in pri tem bo ostalo. Alineje niso navedene po pomembnosti in so vse enakovredne. Strokovno je odločitev ustrezna. Za naslednje tekme se bomo lahko dogovarjali drugače. Če se bo Niko peljal s teboj boš dobil denar za potne stroške od Nikota. Lep dan želim Miran” -Nato po par napadaljnih emailah g. Arko, kjer tudi pise: “Kar zadeva Nika Basariča je pri meni vedno dobrodošel, žal pa za pot v Temišvar ne bom imel prostora v avtu. Glede na to, da sem samo v lanskem letu v letalu preživel 21 dni in sem našel vse načrtovane cilje od sončnega vzhoda do sončnega zahoda in tudi poti nazaj domov, bom našel tudi pot v Temišvar in nazaj, zato jaz spremljevalca ne potrebujem. Spremljevalec se bo zato moral peljati s tistim, ki si ga je izbral.” (g. Niko odlocil da se ne bo vmeseval) - 4 junija g. Miran napisal: “Moje mnenje je po vsem skupaj sledeče. Glede na to, da je g. Arko plesni učitelj, trener plesnega para, svetovni popotnik in nekdanji vrhunski plesalec, kateri pozna plesno dogajanje do obisti menim, da bi lahko ustrezno in odgovorno poskrbel za oba plesna para. Če se starši strinjate, bi na sestanku potrdili g. Arkota za uradnega spremljevalca in se potni stroški za prevoz razdelijo na dva avtomobila s katerima bi se odšlo na pot. To je moj predlog s katerim bi uredili nastalo situacijo in bi bilo najbolj racionalno za vse.” - 5 junija je g. Miran od starsih Jana & Pine dobil odgovor : “Videl sem vašo komunikacijo z g. Arkom. V prvih dveh mailih ste napisali, da se dokončno odločate za g. Basariča z vašimi argumenti, kar smo prejeli tudi na predizpolnjeni nominaciji s strani PZS (spremljevalca so dopisali na PZS). Včeraj se v zadnjem mailu negirate in g. Arka povzdigujete, hvalite in ga predlagate kot dobrega spremljevalca – pa še več – svetovnega popotnika, kar ni ravno ustrezen arguent za dobrega spremljevalca tekmovalcem na tekmi (sam sem po svetu 100dni na leto pa se ne hvalim). Še več – spremljevalca ste tudi že spremenili uradno pri organizatorju mimo naše volje in brez naše vednosti. Ga. Arka ne poznam osebno in si ne dovolim imeti mnenja o njem na podlagi mailov in drugih informacij, tako da osebno proti njemu nimam nič negativnega. Verjemite – po vseh kolobocijah, zatiranju, »napakah« pri vpisovanju točk in nizkih udarcih v zadnjih letih s strani določenih oseb in PZS, kot krovne organizacije na amaterskem nivoju, nimamo ne energije, niti volje se boriti z ljudmi, ki na svoje pozicije in delovna mesta ne sodijo. Neetično in nelogično pa nam je, da popuščate pred pritiski in da bo spremljevalec starš plesalca drugega para, za to bo dobil potne stroške, namestitev in dnevnice, se mi zdi popolnoma narobe in sem prepričan, da se to na PZS še nikoli v zgodovini ni zgodilo in da se tudi ne bi, če bi bil prvo določen par iz pravega kluba s podporo v PZS.” - in NATO ni bilo vec nobenega odgovora in oficialjnim spremlevalcem je sel g. Arko. Lep pozdrav, Tatsiana Lahvinovich Galchun
Daliborka

2018-05-28 16:21:52


To je pa lepo.