Novodobni performans koreografinje in režiserke Jane Menger
Režijski prvenec Novomeščanke s petimi igralci

Nedelja, 30. oktober 2016 ob 08:37

Odpri galerijo

360°
Barbra Drnač
Prvega septembra je bil premierno uprizorjen celovečerni režijski prvenec Plovemo Novomeščanke Jane Menger, plesalke in  koreografinje, tokrat v vlogi režiserke. Omenjena predstava bi tako rekoč plula ves mesec september po odru Dvorane novomeške pomladi, če ne bi bilo vmes bolezni, zato se načrtujejo še nove ponovitve. Nastajala je z izbrano ekipo igralcev: Maruša Majer, Barbara Ribnikar, Vid Klemenc, Primož Pirnat, Milan Štefe, s katerimi je režiserka postavila besedilo po predlogi Dominika Smoleta Igrice (1957). Novinar in pisatelj Dominik Smole (19291992) je pripadal kritični povojni generaciji, ko se je temu primerno tudi selil  iz uredništva v uredništvo, pisal in v medprostorih svojega uredniškega nedelovanja si je služil denar tudi s častnim delom na bencinskih črpalkah in še kje, tako so njegove zapisane kritiške misli kar identične stanju naših globalnih dni.

Za srž dogajanja v predstavi Plovemo je bilo izbrano Smoletovo besedilo: O ladjah in življenju, medtem ko sta drugi dve deloma strukturno ukleščeni v gledališkem plovilu Nekaj malega o vevericah in o življenju ter O čakanju in še malo o življenju ter predstavljata dodatno gradivo, s katerim je režiserka Jana Menger oplajala svojo sliko današnjega sveta in sedanjika misli ter (ne)dejanj. V gledališkem listu je zapisano, da je Mengerjeva svojo scensko predlogo Plovemo prostorsko predstavila v koreografskem mediju, "v katerem jo zanimajo predvsem različni načini utelešenj (družbenega, političnega) sistema in s tem predstavi metaforični dramski ekosistem v sodobnosti". Tako je Jana Menger ob Matjažu Fariču postala še ena režiserka, ki gledališko igro snuje v koreografskih poslikavah.

In če se Smole v svojih Igricah usmerja k Samuelu Beckettu (19061989), najpomembnejšemu avtorju sodobne svetovne dramatike in predstavniku evropskega gledališkega absurda, je Jana Menger zasnovala po Smoletovi predlogi gibalno gledališče absurda, ko ilustrira in karikira poosebljene vzgibe, čeprav in predvsem v preprostem gibalnem repetiranju, ki lahko še posebej izostri posamične karakterne tvorbe. Tako se besedilo igralcev boči v gibalnih oporiščih, ki podčrtajo besede in potencirajo dejanja, kar pa se vse čase živo in neposredno  zaznava v otroških igrah. Igrivi pogovorni in pripovedni gibi ter tiki otrok nikakor niso brez pomena, ampak dokaj metaforično izražajo njihove zaznave, potrebe in želje, celo lepijo negativne oznake in šilijo navihana dejanja. Tudi na sceni Janinih neznano kam plovečih potnikov se  dolgčas in dolgoveznost mestoma zašilita tudi s humoresko, ko se moraš prepoznavnemu zrcaljenju kar nasmejati.
Na odru je tako pet oseb, ki plovejo 'tja', 'proti soncu', 'svobodno', četudi se v tej neomejenosti paradoksalno kaže predvsem neka tesnoba ob zavedanju, da nimajo cilja (in ne smisla). Z nekaj domišljije lahko pripnemo k temu eno od interpretacij scenografij, ki bi lahko ponazarjala gozd informacij ali celo virtualno resničnost, ki je sodobni slehernik nima več pod nadzorom. Svet, ki je prav z digitalizacijo in različnimi možnostmi transporta postal manjši, v tem smislu postaja tudi manj obvladljiv in zbuja predvsem tesnobo ter briše smisel.

Odeta v enake plašče se peterka popotnikov postavi na ladijsko palubo v statiki stoječe pozicije in svoje popotovanje zaznava z rahlimi nihaji roke, kar aktivira tudi dlani, znana vizija tega vzgiba kar jasni podtalne misli, v tistem smislu naj gre vse skupaj (nekam … ) k vragu. No, vidno zdolgočasena ekipa pa svoje besede naučeno izgovarja in usmerja k skupnemu cilju plovbe, k (nekemu) soncu. Kje in kod vodi njihova plovba, niti ni pomembno, bistveno je, da plovejo 'tja proti soncu' (dramaturgija: Sandi Jesenik). Scena je oblegana z zelenimi malimi in večjimi (plastičnimi) smrekami, med katere znajo izginiti ali se skrivoma umestiti še igralci. Prvi pogled na to zeleno obilje pa kar vsiljuje evforične spomine okoli decembrskih prazničnih dni, ko so trgi in tržišča podobno nastlana s to umetno prispodobo zelenja, sicer tudi skupina petih popotnikov išče svojo zeleno oazo, kjer naj bi celo pristali, seveda le v besedah (scenografija: Petra Veber).

Oder je prazen, tako kot je prazna paluba njihovega navideznega plovila, in je tudi prazen podij, po katerem se kotalijo prazna in prepoznavna  stališča, predvsem besede in stanja globalnih vsebin naših dni ne glede, kje in na kakih družbenih višavah so ta umeščena. Da je skupina le delček številk, kažejo ilustrativno izpisane številke projekcije v začetni scenski fazi, ko oštevilčijo ves oder, tudi utripajo po posameznikih, ko ti  vzniknejo iz neskončne številčnice in se sprva kot četverica izgubljenih znajdejo na prizorišču plovila, vse dokler na palubo ne zaide delavni človek Primož Pirnat, ki ga povabijo in sprejmejo medse. Digitalno scensko zasnovan začetek hkrati izpostavlja čas kodirane informatike, in je nakopičeni zeleni gozd lahko tudi elektronski preblisk zagozdenih (novodobnih) informativnih podatkov.

Primož Pirnat s svojo jasno igralsko govorico in toplino glasu kar boža gledišče, pri njem ne govorijo le besede, ampak tudi močno izražena mimika, ki preplavi telesno materijo in te prepričljivo vodi po svojih težaških stališčih. Je tisti, ki s svojim prihodom da skupini dovolj energetskega potenciala, da stopi v prostor, tudi odloži svoje plašče in se predstavi v preobleki osebnosti (kostumografija: Rosana Hribar), v  karakterno izrisani preobleki, ki gibanje še dodatno dimenzionira. Igralka Maruša Majer zelo dobro razgibava svojo telesno govorico, medtem ko so besede lika, ki ga predstavlja, zamrežene in obdane s strahovi. Najbolj bohemski v tej skupini je Milan Štefe, medtem ko je Vid Primic kar strastni oblikovalec izgovorjenih besed in stališč, saj svojo veverico še prevečkrat gibalno zariše v prispodobi tiste znane risanke iz ledenih dob. Kot igralka in plesalka pa je presenetila mlada Barbara Ribnikar, ko njena ptičja krila in kostumski izris ptice kar mladostno preletavajo oder.

In kam pripluje skupina, ko plove proti soncu, kam drugam kot do konca predstave, kar je bil tudi namen režiserke Jane Menger v tej nekoliko nenavadni gibalno-tekstovni prispodobi, ko besede zaplešejo in sprožijo gibalno motiviko. Predstavi se sledi kot skicirki gibalnega dogajanja, kjer se besede ne izpišejo 'v belih oblačkih' na vrhu scene. In čeprav besede pečatijo družbeni nesmisel ter težo časa, ne bremenijo, saj jih  gibalni okvir mehča in skuša sarkastično obarvati.

Naslov Plovemo je beseda, ki izraža natančno določeno premikajoče se stanje, in kot taka niti nima neke posebno začrtane vsebine, niti časa niti okvira, ampak ga razmejuje, saj se lahko plove tudi do brezciljne neskončnosti. V tovrstno raztegljivo časovno past je žal zajadrala tudi gledališka uprizoritev Plovemo, ki kar prekorači čas dramske zasnove, ko se že prevečkrat ponavljajo enačaji istih vsebin in se proti koncu že razpada kompaktnost njene celote. Pri režiji se mora tako kot pri koreografiji upoštevati scenski okvir in jasno slediti znanem reku, da je več manj in je manj več. 

Pohvalno pa je, kako domišljeno in ilustrativno se je gledališka skupina izvajalcev ter ustvarjalcev, skupaj z režiserko Jano Menger na čelu, lotila novodobnih vsebin in jih zapakirala v sodobnejšo scensko obliko, kjer ni izpuščen niti naš digitalni čas. V nasprotju s performativnimi sodobnimi in (ne)gibalnimi oblikami bi ta gledališka predstava kar prevetrila tudi ozračje novodobnega performasa, ki žal največkrat niti ne plove, ampak udobno stagnira v svoji statiki.

Galerija slik

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Tatsiana Lahvinovich Galchun

2018-06-11 13:16:57


Samo par podatkov: -Zoran Miranu vec kot Mesec nazaj sporocil da nazalost nemore biti spremlevalec tisti vikend -Nato bil dodelen oficialjni spremlevalec Niko Basaric, in smo vsi bili zelo zadovoljni z tem -Nato 17 maja je bil odgovor: “Pozdravljen. Prvi par ima prednost pri izbiri spremljevalca. Odločil sem se dokončno za Nika Basariča iz razlogov kot sem ti jih navedel in pri tem bo ostalo. Alineje niso navedene po pomembnosti in so vse enakovredne. Strokovno je odločitev ustrezna. Za naslednje tekme se bomo lahko dogovarjali drugače. Če se bo Niko peljal s teboj boš dobil denar za potne stroške od Nikota. Lep dan želim Miran” -Nato po par napadaljnih emailah g. Arko, kjer tudi pise: “Kar zadeva Nika Basariča je pri meni vedno dobrodošel, žal pa za pot v Temišvar ne bom imel prostora v avtu. Glede na to, da sem samo v lanskem letu v letalu preživel 21 dni in sem našel vse načrtovane cilje od sončnega vzhoda do sončnega zahoda in tudi poti nazaj domov, bom našel tudi pot v Temišvar in nazaj, zato jaz spremljevalca ne potrebujem. Spremljevalec se bo zato moral peljati s tistim, ki si ga je izbral.” (g. Niko odlocil da se ne bo vmeseval) - 4 junija g. Miran napisal: “Moje mnenje je po vsem skupaj sledeče. Glede na to, da je g. Arko plesni učitelj, trener plesnega para, svetovni popotnik in nekdanji vrhunski plesalec, kateri pozna plesno dogajanje do obisti menim, da bi lahko ustrezno in odgovorno poskrbel za oba plesna para. Če se starši strinjate, bi na sestanku potrdili g. Arkota za uradnega spremljevalca in se potni stroški za prevoz razdelijo na dva avtomobila s katerima bi se odšlo na pot. To je moj predlog s katerim bi uredili nastalo situacijo in bi bilo najbolj racionalno za vse.” - 5 junija je g. Miran od starsih Jana & Pine dobil odgovor : “Videl sem vašo komunikacijo z g. Arkom. V prvih dveh mailih ste napisali, da se dokončno odločate za g. Basariča z vašimi argumenti, kar smo prejeli tudi na predizpolnjeni nominaciji s strani PZS (spremljevalca so dopisali na PZS). Včeraj se v zadnjem mailu negirate in g. Arka povzdigujete, hvalite in ga predlagate kot dobrega spremljevalca – pa še več – svetovnega popotnika, kar ni ravno ustrezen arguent za dobrega spremljevalca tekmovalcem na tekmi (sam sem po svetu 100dni na leto pa se ne hvalim). Še več – spremljevalca ste tudi že spremenili uradno pri organizatorju mimo naše volje in brez naše vednosti. Ga. Arka ne poznam osebno in si ne dovolim imeti mnenja o njem na podlagi mailov in drugih informacij, tako da osebno proti njemu nimam nič negativnega. Verjemite – po vseh kolobocijah, zatiranju, »napakah« pri vpisovanju točk in nizkih udarcih v zadnjih letih s strani določenih oseb in PZS, kot krovne organizacije na amaterskem nivoju, nimamo ne energije, niti volje se boriti z ljudmi, ki na svoje pozicije in delovna mesta ne sodijo. Neetično in nelogično pa nam je, da popuščate pred pritiski in da bo spremljevalec starš plesalca drugega para, za to bo dobil potne stroške, namestitev in dnevnice, se mi zdi popolnoma narobe in sem prepričan, da se to na PZS še nikoli v zgodovini ni zgodilo in da se tudi ne bi, če bi bil prvo določen par iz pravega kluba s podporo v PZS.” - in NATO ni bilo vec nobenega odgovora in oficialjnim spremlevalcem je sel g. Arko. Lep pozdrav, Tatsiana Lahvinovich Galchun
Daliborka

2018-05-28 16:21:52


To je pa lepo.