Pozdrav, draga Vesna, in pred tabo/vami je osma avtorska predstava z naslovom Razpiram krila. Kam jih boš razprla, osvetli nam naslov in temo, ki se jo lotevaš?
Ko sem stopila v ciklus menopavze, se je moje telo začelo drastično spreminjati. Hormoni so čisto podivjali. Pojavile so se bolezni, bolečine hrbtenice … in mi je bilo težko sprejeti to stanje. Srce bi plesalo, telo je postalo okorno, boleče. V mladosti so mi tudi na obeh kolenih odstranili meniskuse. Po zlomu gležnja sem potrebovala nekaj časa, da sem se aktivirala. Ta izkušnja mi je prinesla dragoceno darilo. Kajti dva meseca nisem smela stopiti na nogo. Nisem mogla verjeti, da v tem času pozabiš hoditi. Moja noga preprosto ni znala narediti koraka. Popolnoma sem se morala naučiti na novo delati korake. Danes hvaležna do nebes in nazaj za vsak korak, gib. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem začela sprejemati svoje drugačno telo in vse delčke sebe. Tema predstave je ravno to osebno soočanje same s seboj, s svojimi vzponi in padci. Sprejemanje bolečega telesa, prepoznavanje svojih sončnih in senčnih plati. Poglabljanje v samo srčiko sebe. Spustiti zgodbe, ki so me omejevale, in si dovoliti globoki vdih, se sprejeti kot ženska, se objeti in si reči vse je dobro. Zgodba matere. Podarila sem rojstvo trem otrokom. Zgodba umetnice in raziskovalke življenja. Potovanje skozi transformacije telesa, čustev, misli in duha. Ko so mi odpadle maske, je ostalo tisto, kar je dragoceno. Tisto, kar mi daje smisel do bivanja. Kar me radosti in mi daje polet. In to je: ples, zlitost z naravo, glasba, pisanje, slikanje.

...

Je proces dela enak kot pri vseh dosedanjih sedmih predstavah ali je vedno kako drugače?
Procesi so drugačni. Pri dosedanjih predstavah smo sodelovali z različnimi profesionalnimi umetniki, ki so dodali svoj pridih. Sodelovali smo z igralko Mirjano Šajinović, igralcem Viktorjem Megličem, režiserko, dramaturginjo Sandro Blagojević, harfistom Daliborjem Bertanovićem, nepogrešljivim svetlobnim in video mojstrom, scenografom Davidom Orešičem, Špelo Huzjak harfistko…  Ta predstava mi je v velik izziv.  Omejeno telo, omejeni gibi, bolečine, ampak želja je močnejša in verjamem, da bo tudi tokrat popolnoma drugače, in se zelo veselim. Lahko bom pokazala to, kar sem, kar živim, in morda bom komu navdih, da se obrne vase in začne hoditi po poti svojega srca. Nikoli ni prepozno. Hvaležna za podporo na mnogih ravneh in zunanjemu očesu, Mojci Kasjak, ki me je spodbudila k realizaciji projekta. In seveda moje soplesalke s katerimi sem skupaj kreirala predstave in brez katerih se ne bi mogla razvijati Andreja Rajšek, Branka Sagadin Dobnik, Metka Frelih, Polona Červek, Manja Dasko. 
Sedemletno popotovanje se z osmo predstavo zaključuje ali niti ne, je kakšen mejnik mogoče?
Hja. Ta trenutek težko rečem, kako se bo zgodba nadaljevala. Se bom prepustila toku in notranjemu vodstvu, kako naprej. Morda se bo še katera od plesalk odločila za samostojno predstavo.

...

Začeli sva zdaj, ampak ples je bil pri tebi že veliko prej. Se zavedaš tistega usodnega časa, ki te je zaznamoval, da se boš ukvarjala s plesom?
Od sedmega leta sem trenirala gimnastiko in pozneje ritmično gimnastiko, kar je seveda tudi zelo povezano z gibanjem. Ples mi je zlezel pod kožo že v osnovni šoli v petem razredu, kjer sem se priključila plesni skupini. Do konca osnovne šole smo imeli veliko nastopov, na vseh proslavah smo bili prisotni in ustvarjali plesne točke. Ponosna, da smo tri punce same pripravile koreografijo Zastave. Mentorici je bila tako všeč, da smo naučile vse osnovne šole in se je plesalo na stadionu ob Dnevu mladosti. Krasni časi. To mi je bila popotnica za naprej.
Nekateri bodo o tebi brali prvič, pa te prosim, da se nam predstaviš kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Vesna Kukič, in kam si namenjena?
Sem ženska, sem mati, sem ljubiteljska umetnica. Dopoldneve preživljam kot knjižničarka. Popoldnevi so rezervirani za naravo, sprehode, branje, plesanje, slikanje, gonganje.

...

Prosim, opiši nam svojo plesno pot, šolanje ...
Želim živeti in umreti s plesom! To sem zapisala nekje pred tridesetimi leti ali več ter še vedno tako razmišljam, občutim, doživljam. Ne bom pozabila dneva, ko sem se s prijateljico prijavila na avdicijo plesne skupine Magra davnega leta 1982, ki jo je vodila Minka Veselič Kološa, in od takrat sem noro zaljubljena v ples. Leta 1984 nas je skupaj zbrala Sergeja Komplet, kjer sem dobila možnost učiti dve skupini v Slovenskih Konjicah. Tudi nekaj celovečernih predstav je za nami. Plesna skupina Dioniz. Čudoviti spomini. Ponosna, da je eden od učencev začel svoj plesno pot pri meni. Tadej Brdnik, star takrat sedem let, zdajšnji svetovno znani plesalec in plesni pedagog Martha Graham Dance Company.
Ponosna, da je ena od učenk, stara takrat nekje devet let, bila tudi Vlasta Veselko, ki je v enem obdobju tudi sama učila sodobni ples, zadnja leta pa je njene velika strast argentinski tango, ki se ga se uči in tudi sama poučuje v Argentini in Sloveniji. Ponosna, da sem lahko učila v njenih ranih letih tudi sodobno plesalko in pedagoginjo Tino Dobaj. Hvaležna, da me je Minka Veselič Kološa povabila, da sem lahko bila med prvimi pedagogi v novo ustanovljenem Plesnem centru, zdajšnji Plesni izbi Maribor. Učila sem otroke od 6. do 15. leta. Nepozabno obdobje, ko sem se lahko izpopolnjevala kot plesalka in kot pedagog. Sama sem se izobraževala pri naših in tujih pedagogih na različnih seminarjih. Zadnja leta pa z veseljem sama raziskujem in odkrivam čudesa plesnega sveta. Od nekdaj samosvoja in mi je venomer bil izziv ustvariti, drugačno, odštekano koreografijo.

...

Zakaj si ustanovila Kulturno umetniško plesno društvo Pot in po kakšnem principu delujete?
Vse vadbe za rekreacijo so mi bile premalo. Kjer se je ustvarjalo, pa so bile same mladenke, in ni bilo druge, kot da sem šla v to smer. Leta 2006 smo ustanovile Kulturno umetniško plesno društvo Pot, kjer sem dobila možnost znova učiti in se kreativno izražati. Do zdaj smo ustvarile sedem samostojnih plesnih predstav: Ujeti trenutek, 2006: Podobe iz sanj, 2007; V objemu zvoka, 2008; Jaz sem gledišče, 2009; Magnetni fluid, 2010; Pletež, 2011 in Iz svetlobe v svetlobo, 2017. Že sedmo leto pa vodim rekreativno Čarovnijo giba v Zgornji Kungoti, kjer se družim s čudovitimi ženskami, ki si želijo čutiti in spoznavati magijo gibanja. Naša druženja so sestavljena iz plesnih tehnik, energijskih, dihalnih in sprostitvenih vaj, improvizacij.

...

Nisem našla vaše spletne strani, sem pa našla tvojo z naslovom Svetloba.si. Torej je poleg plesa še nekaj, kar te izpopolnjuje. Kaj je to? 
Ja, res je. Zadnja leta se spogledujem še s poezijo. Leta 2015 sem v samozaložbi izdala pesniško zbirko Teci, Amai, teci, s katero sem se predstavljala po Sloveniji. Ker je glasba tudi zelo povezana s plesom, so v moje življenje vstopili gongi in pojoče posode. Učim se in tudi raziskujem delovanje holističnega zvoka na človeka, ne samo na njegovo fizično telo, ampak tudi na čustveno, mentalno in duhovno telo. 
Današnji človek očitno potrebuje posebno svetlobo, da vidi okoli sebe. Se ti zdi, da smo zašli na čudne poti? Nam ples pomaga najti pravo pot?
Na to vprašanje odgovorim s citatom Pine Bausch: “Plešite, plešite, drugače smo izgubljeni!”

...

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Jaz sem zelo vesela, ko vidim, da ogromno mladine pleše, in očitno je to pot, ki je prava. Je delo na telesu, druženje, ustvarjanje, povezovanje. 
Žalosti me ta tekmovalnost, nevoščljivost, kreganja, ampak dobro je, da tega ni veliko. Morda pogrešam malce več povezovanja med društvi in izmenjavanja izkušenj.
Kako skrbiš za svoje telo poleg redne vadbe. Ali paziš, kaj ješ in piješ?
Že več kot 13 le ne uživam mesa, ne pijem alkohola, ne kadim. Voda in zeliščni čaji so nepogrešljivi. Preprosto sem se naučila poslušati telo. Občasno se lotim kakšnega daljšega posta, kot je čiščenje telesa, in počutje je fantastično.

...

Si Mariborčanka, torej živiš in deluješ v mestu, ki ima največ plesnih šol, skupin, klubov v Sloveniji. Ne vem, če to veš. Kaj meniš, zakaj se pri vas tako rado pleše? Ali meniš, da je razlog za plesno popularnost kje drugje?
Ne, nisem vedela, da smo na prvem mestu. Presenetljivo. Juhuhu. Preprosto ‒ po svojih izkušnjah ‒lahko resnično izplešemo sebe, svoje strahove, svojo srečo, in preprosto to ljudje potrebujemo. Lahko je to na zavedni ali nezavedni ravni. Verjamem, da nam je ples položen v zibelko, samo spomniti se moramo in nekje začeti.
Vaša sodobna plesna scena je močna, o tem ni dvoma, a se zdi, da težko predstavite svojo ustvarjalnost v prestolnici, kaj šele kje drugje. Se strinjaš ali ne? In zakaj meniš, da je tako?
Iskreno povedano, mi je Maribor dovolj.
Kakšno predstavo ‒ plesno seveda ‒ si najraje ogledaš? Kaj te vedno prepriča?
Rada si ogledam različne žanre. Všeč mi je izraznost, prezenca na odru. Včasih me potegne estetika giba. Najbolj pa uživam ob gledanju predstav Pine Bausch. Takrat se čas ustavi, me potegne v plešoča telesa, v občutke, in ‒ dobesedno ‒ njene predstave so mi navdih. Velik poklon in zahvala za njeno delo.

...

Imaš v Mariboru kakšen kotiček, kraj, lokal, kamor zahajaš in v miru razmišljaš?
V lokale ne hodim. Najraje sem v naravi, v gozdu, ob vodi. Najljubši kotiček je na Pohorju, slap Šumik. Kadar sem tam, obstaja samo ta trenutek, objem in vonj gozda, šumenje slapa. To je prostor, kjer si resnično oddahnem in se samo prepustim božanju gozda, sončnim žarkom, ki se sramežljivo prebijajo skozi mogočne veje, petju ptic … prostor, kjer se porajajo ideje.
Naštej tri ali pa ‒ če jih imaš ‒ pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor? 
Voda, žajbljev zvitek, vžigalnik.

...

Po čem pa si, Vesna, najbolj prepoznavna?
“Po prečudovitih dolgih laseh, po avtu polnem prečudovitih neobičajnih ìnstrumentov, po tem, da znam skozi ples in besedo odlično izraziti svoj odnos do življenja, po izjemni sočutnosti in spoštovanju vsega živega...v kratkem umetniški multipraktik za izražanje,” so besede moje drage prijateljice Bojane.
Ples pa je?
Ples je moje življenje. Moje življenje je ples. Je globok vdih in izdih. Je radost, je žalost, je Ljubezen. S plesom sem našla sebe. Ko plešem, je ritem srca popoln. S plesom se me dotakne pesem moje Duše.
Hvala za intervju in želim najboljšo predstavo 16. 11. ob 20.00 na malem odru Narodnega doma v Mariboru.