Pozdravljena, Cleo, in kot se spodobi za ta čas smo te ujeli na počitnicah. Poletni dnevi so edini, kajne, ko daš telo in možgane na 'off'? Kje smo te našli in kaj počneš?   
Tako je, poletni dnevi so res edini in jaz sem totalno 'off'! Trenutno sem doma v Suceavi pri svoji družini in kmalu gremo na izlet po celi Romuniji (priporočam)!

Kako bi se našim bralkam in bralcem predstavila v nekaj stavkih – kot plesalka, pedagoginja in oseba. Kdo si, Cleopatra Purice, in kam si namenjena?
Obožujem ples, rada učim in ljubim življenje. Sem baletna plesalka, zaposlena v SNG Maribor, in pedagoginja na Baletni akademiji Anton Bogov. Kam sem namenjena??? Pustim se peljati življenjskim valovom.

Zaupaj nam, kako je balet postal tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj in zakaj ravno balet?
Bila sem stara sedem let, ko sem se začela ukvarjati z gimnastiko in folkloro, tudi tekmovali smo. Ko so prišli iz baletne šole Cluj Napoca zaradi selekcije, sem bila izbrana. Bila sem presrečna, torej ne vem točno, kdo me je navdušil in ali me je sploh kdo, vem samo to, da sem si to strašno želela.
Kdo pa ti je dal takšno prelepo in kolosalno ime Cleopatra?
Najprej hvala za kompliment. Ime je izbrala moja draga mama, ki danes ni več z nami in jo strašno pogrešam. Navduševala jo je zgodovina Egipta in filma.

Je bilo tvoje baletno izobraževanje polno odrekanj ali se spominjaš šolanja kot nekega lepega obdobja v svojem življenju?
Hmm, v primerjavi z drugimi otroki bom rekla, da je bilo veliko odrekanj, ampak takrat nisem tako gledala na to in tudi danes ne gledam tako, kajti marsikaj sem se naučila, kar mi je zelo koristilo pozneje. Bila sem v internatu, daleč od doma. Imeli smo določen program in seveda sem pogrešala mamine dobrote ter njeno ljubezen. Kljub temu pa se redko spomnim težkih trenutkov, na večino časa so lepi spomini in tudi smešni, saj smo vedno kaj ušpičili (smeh).

Kako pa te je pot pripeljala do Maribora, zakaj si se leta 1991 odločila postati Mariborčanka?
Po končani baletni šoli leta 1989 v Cluju sem bila zaposlena v narodnem gledališče IASI in leta 1991 sem dobila vabilo iz SNG Maribor od takratnega vodje baleta Edija Dežmana. V gledališču sem bila srečna, kajti ponudili so veliko možnosti, tudi kot solistka. Bila sem tudi noro zaljubljena, skupaj s partnerjem sva imela velike načrte za prihodnost. Torej če sem imela vse, kar človek potrebuje, zakaj bi šla stran od svojih najljubših. Pa tudi Radovednost z veliko začetnico. Radovednost je prava beseda. Bili smo tako zaprti, omejeni zaradi režima Causeskuja in želela sem vedeti, kako je drugje! Šla naj bi za eno leto, ampak potem je bilo vse drugače, vse se je spremenilo in postalo druga zgodba! Ah ... In še zdaj, ko gledam nazaj, ne morem verjeti, da je minilo 25 let, kot da je bilo včeraj! Sem pa vesela, kjer sem.
Torej si imela priložnost zapustiti mariborski balet in odplesati naprej. Zakaj se nisi odločila za ta korak?
Vedno sem imela željo videti in se naučiti čim več, ampak sem se tudi zavedala svoje meje kot balerina in nisem niti iskala naprej, tako kot sem prej omenila, sem šla iz Romunije samo iz radovednosti. Biti zaposlen v SNG Maribor pomeni videti celi svet, torej kaj bi bilo lahko bolje?

Je bila tvoja želja kdaj postati velika balerina ali so tvoje ambicije bile manjše oziroma kako si si predstavljala svojo kariero?
Dobro vprašanje! Mislim, da vsaka sanja (želi) postati velika balerina, ampak na žalost nismo vsi rojeni za to. Sem pa imela dosti manjših solo vlog, ki sem jih bila zelo vesela. Kljub temu je zdravo, da ostaneš na realnih tleh, da ne bi slučajno živel v razočaranju. Toliko lepih in pomembnih stvari te lahko osrečuje, samo moraš jih videti.
Na katere svoje odplesane nastope si najbolj ponosna, kaj najraje plešeš, kakšen tip baleta?
Seveda sem ponosna na vse velike klasične baletne predstave, kot so Labodje jezero, Bajadera, Giselle, Don Kihot ..., drugače pa uživam v sodobnem plesu. Obožujem pa argentinski tango!

Angažma v mariborskem baletu ti dopušča, da poučuješ balet tudi na Baletni akademiji Antona Bogova. Koga učiš in kako učiš?
Moram reči, da sem vesela za to možnost, kajti odkrila sem, da me učenje baleta dopolnjuje in osrečuje. Učim sedem in osem let stare punčke (pripravnica) in odrasle, torej vse starosti. Nekatere so obiskovale baletno šolo kratek čas v mladosti, ampak je iz različnih razlogov niso dokončale. Nekatere pa so se  prvič soočile z baletnimi koraki na Baletni akademiji Antona Bogova. Tako pripravnico kot odrasle učim Vaganovo tehniko. Seveda me navdihujejo tudi drugi svetovni pedagogi in plesalci. Rada jim ponujam najboljše.

Na letošnji baletni produkciji si bila zelo ponosna na vse svoje varovance, kajne. Koga bi posebej izpostavila in zakaj?
Tako je! Bila,sem zelo srečna. Se spomnim, ko so me v enem trenutku nekatere odrasle učenke spraševale, kako se bodo oddolžili za moj  čas in trud. Odgovorila sem, da edino, kar si želim, je dober nastop, naj se zavedajo in uživajo v vsakem trenutku in gibu, kajti bil je dolg in težek proces, izbrala sem zahtevno glasbo, koreografijo in popolnoma nove kostume. Posebej bi izpostavila Nino Gašperič-Orešovič in Nino Hergan. Z njima sem preživela mnogo časa, da smo pripravile variacijo. Glede na to, da ima Nina G. O. samo nekaj let baletne šole, Nina K. pa je začela prvič plesati balet prav na Akademiji Antona Bogova pri svojih 37 letih, je bila težka odločitev, ali bi lahko nastopili solo variacijo. Ko sem videla, kakšne sposobnosti imata, sem takoj rekla, da to zanju ne bo težava. Seveda sta me začudeno gledali in takoj smo začele vaje na špicah in to 3- do 4-krat na teden. Čeprav sta bili skeptični, smo vse ovire premagale, tako fizične kot psihološke. Njuna gracioznost čustev, želja in vztrajnost o me prevzeli. Njun nastop je zame največja potrditev, zanju pa uresničitev njunih sanj. Rada bi izkoristila ta trenutek in se zahvalila staršem za podporo in vsaki učenki posebej za potrpljenje, požrtvovalnost in disciplino. Brez tega ne gre.

Kako se ti dve funkciji biti plesalka in pedagoginja pri tebi dopolnjujeta? Kakšno zadovoljstvo ti prinaša eno oziroma drugo?
Mislim, da biti oboje je krasno. Menim, da se lažje postaviš v odnos pedagog-učenec-pedagog. Biti dober pedagog zahteva več kot samo učenje tehnike. Vasile Solomon, veliki romunski pedagog, je rekel: Biti dober pedagog pomeni biti dober psiholog! Neverjeten je občutek, kaj se vse sam naučiš od učencev, in ni dneva, da nekaj lepega ne odnesem s sabo. Ples me vodi v druge sfere, daleč od vsakodnevnega življenja, in občutek je edinstven. Tako da sem srečna, da lahko oboje naredim z veliko ljubeznijo in strastjo.
Zdi se, da zanimanje za balet narašča. Se strinjaš z mano?
Da, res je, da zanimanje za balet raste. Menim, da so razlogi različni. Kolikor sem sama ugotovila, mnogi sploh nimajo prave predstave, kaj pomeni balet, zveni pa jim lepo! Srečala sem različne ljudi in zanimivo je slišati, kako si eni predstavljajo balet. Vsekakor ostanejo samo tisti, ki si ga iskreno želijo plesati.

Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Hmmm, osrečuje me preprosto ples, priprave, kostumi, luč, glasba, aplavzi, oder, zabava (smeh), najbolj me žalostijo poškodbe, ker zaradi njih ne moreš naprej.

Si pa še ene vrste umetnica, in sicer pečeš odlične torte. Od kod je prišla ta strast?
O, hvala! In res je, da jih pečem s strastjo in strast je življenjska ključna beseda. Začelo se je spontano in se kar nadaljevalo ter še traja.
Katere torte so tvoja specialiteta in za koga jih pečeš?
Čokoladne in skutine torte. Pečem jih po naročilu, ampak vedno moram natančno vedeti, za koga, kajti podrobnosti so odvisne od osebe, ki ji je torta namenjena. Osnova je skoraj vedno enaka, podrobnosti nikoli!
Je bila peka slaščic opcija B v življenju, če ne bi postala balerina, ali je bilo v igri kaj tretjega?
Peka slaščic ni bila opcija B, ker tega prej nisem znala, ampak če ne bi bila balerina, sem si želela postati pevka, seveda velika zvezda (smeh).
Kako tvoj življenjski partner gleda na tvoje baletno udejstvovanje?
Ups, moram odgovoriti na to vprašanje (smeh)? Trenutno sem samska. Imam pa zelo dobrega prijatelja, ki me podpira in spodbuja v vsem, in to mi veliko pomeni. Vedno mi pravi, da moram odpreti slaščičarno in baletno šolo! To dvoje gre super skupaj, kajne?
Kje v Mariboru je tvoj najljubši kraj, kjer zbereš misli ali se recimo pregrešiš v jedači oz. pijači?
Ob Dravi, kjer tudi stanujem. Jutranja kava ob reki je najboljši trenutek dneva in tam si načrtujem, kako bo potekal dan, seveda je vedno prostor za spontane stvari. Pregrešim se ob penini v vodnem stolpu, ki je ena od moji najljubših lokacij.
Kdaj je Cleopatra najbolj sproščena, srečna?
Najbolj sproščena sem zjutraj ob kavi. Opazujem ptice, labode in reko, kako teče. To je najboljša meditacija. Srečna sem, ko nekaj lepega  in pomembnega pustim za sabo.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, na nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Ne grem nikamor brez telefona, maskare, šminke, osebne izkaznice in seveda denarja.
Ali kdaj obžaluješ, da česa nisi naredila oziroma bo še čas, da to storiš?
Obstajajo stvari, ki bi jih danes verjetno naredila drugače, ampak ne obžalujem več. Verjamem, da se je vse zgodilo z razlogom in sem se marsikaj naučila.
Tvoj moto v življenju pa je ...
Ne pusti, da mine dan, ne da bi se česa naučil. Biblija pravi: Greh se je postarati in ostati neumen!
Plesati je …
Svoboda.
Peči torte pa ….
Sprostitev ... ustvarjalnost!