Bi se na začetku intervjuja lahko predstavila našim bralkam in bralcem v nekaj stavkih kot plesalka in kot oseba. Kdo si, Kristina Aleksova, in kam si namenjena?
Sem človek in obožujem gib. Fascinira me življenje. Gane me zelenilo dreves. Sem hedonist in paše mi esenca dekadence. Sem balerina, plesalka in koreografinja, zaposlena v SNG Opera in balet Ljubljana. Z radovednostjo in zavedanjem želim razvijati svoje potenciale, iščem novo znanje in izkušnje. Raziskujem globino izziva in rada zamajem lastna prepričanja. Kam grem? Težko vprašanje. Na poti sem, cilji se pojavljajo sproti in niso tako zelo pomembni.

Mogoče se bo zdelo nenavadno, da te sprašujem o začetkih, saj si na sceni že kar dolgo, a kljub temu – spomin je varljiv. Kako je balet / ples prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj in zakaj ravno balet oziroma lahko rečeva tudi ples, kajne?
Bolj po naključju. Čeprav ko pogledam nazaj, ugotavljam, da je bilo to srečanje nekako neizbežno. Kakor se spominjam, vem, da sem kot otrok doma ves čas poplesavala. In spominjam se dneva, ko me je mama peljala v baletno šolo. Po prvi baletni uri sem ostala zapisana baletu, pozneje pa plesu nasploh. Ob vsaki priložnosti plešem in vsak ton ali ritem v meni začenja potovanje giba.

Kaj se je zgodilo, da si se brezpogojno zapisala gibanju? Je bila tudi kakšna opcija B – početi kaj drugega v življenju?
Opcija B je bil pravzaprav balet. Doma so me nekako ves čas nagovarjali, naj počnem še kaj drugega. Da je morda to pretrd kruh in naj si pridobim še kako resno znanje in izobrazbo. Sama o tem nisem hotela slišati ničesar. Ko sem zaključevala šolanje, so v SNG Opera in balet Ljubljana potrebovali dekleta za Labodje jezero. Pozneje sem tam opravila avdicijo in tako postala del baletnega ansambla.
Kmalu po študiju si postala članica ljubljanskega baleta. Si si želela postati takoj del neke institucije oziroma kaj je bil vzrok?
Jaz sem želela samo plesati in se učiti. V tistem času nisem prav dobro vedela, niti kaj želim niti kaj je institucija. Bilo je logično nadaljevanje plesne poti.

Kakšno je bilo življenje plesalke v tujini, ko si se pridružila graškemu baletnemu ansamblu? Nad čim si bila najbolj navdušena in nad čim čisto nič, če sploh je kaj takega?
Bilo je super. V Gradec sem odšla z jasno idejo, da želim plesati bolj sodoben repertoar. In to sem tudi dobila. Graški standard je višji in s tem se izboljšajo pogoji. Predvsem je fino, da sem v tem času res ves čas posvečala plesu in nekako iz nule oblikovala novo sebe. Ne vem, če gre toliko za razliko zaradi tujine. Predvsem gre za to, da je bil graški repertoar povsem sodoben, plesni ansambel pa bistveno manjši.

Kako pa se je pojavila želja po koreografiranju?
Želja po koreografiranju se je pojavila povsem spontano. Zaznavam svet okoli sebe, ga presejem skozi sito svojih misli in rodi se gib. Začetki so bili malo štorasti. In povsem naivni. Tako iz čistega užitka in senzacije ob gibanju ter zvestobe do giba so se rojevali prvi koraki.

Je bila koreografija Otroci z roba resničnosti "usodna" za tvoj nadaljnji koreografski razvoj?
Ko pogledam nazaj, vem, da je bil to zame prevelik zalogaj. Ja, imela sem smisel za gib, nikakor pa ne za postavitev tako obsežnega dela. Vsekakor pa sem zaradi tega dela danes tu. Torej ja. Ta koreografija je bila usodna in hvaležna sem za to izkušnjo ter priložnost, ki mi je bila dana.

Skoraj na koncu sezone ti je vodja baleta Sanja Neškovič Peršin zaupala novo kreacijo Globina (po)gleda. V predstavitvenem tekstu si precej razmišljujoča. Bo takšna tudi predstava?
Predstava bo vsekakor drugačna. Scenska zamisel sama po sebi zahteva drugačen pristop, tako od plesalcev kot od gledalcev ter vseh, ki predstavo ustvarjamo. Pri svojem delu vztrajam pri iskrenosti. Tisti iz dna. Z Živo (Petrič; op. u.) govoriva o stvareh, ki jih zares čutiva. O navdušenju nad kreacijo. O dojemanju prostranosti obstoja v vesolju, skozi majhnost intimnega. Želela bi predvsem, da prek niza informacij, ki jih ponujata vizualno in zvočno doživetje, izpustimo cenzuro možganov in se prepustimo preprosti izkušnji opazovanja in zaznavanja. Nato zgodba teče dalje, skozi vsakega od nas, ki bo del te predstave.

Kreiraš jo skupaj z Živo Petrič, ki je tudi tvoja partnerica v zasebnem življenju. Kako znata ločiti med ustvarjanjem na odru in zasebnim življenjem? Znata potegniti mejo?
V resnici nikoli ne nehava ustvarjati. Ves čas, ki ga preživiva skupaj, je prežet s kreativnostjo. Želiva živeti v svetu, kjer je vse možno. Tako se jutranje prebujanje spremeni v igro z inovativnimi rešitvami in opremljanjem stanovanja, končuje s stavki: seveda, da se to da ... Fascinirajo naju podobne stvari in vsak dogodek ima svojo dodano kreativno vrednost.

Je predstava pol tvoja in pol Živina ali gre za vajino skupno celoto?
Gre za skupno celoto. Torej najin skupen avtorski projekt. Idejo sva oblikovali skupaj in vse se nekako prepleta. Je pa res, da jaz koreografiram, ona pa je scenografinja. Celoto objema glasba Saše Kalana in lučno oblikovanje Boruta Bučinela. Vsi smo se zelo lepo ujeli in govorimo isti jezik. Hvaležna sem za takšno super ekipo.
Predstava se ne bo odvijala na odru gledališča. Nam razložiš, katera je to dvorana -3? Verjetno nekje v kleti. Zakaj sta izbrali to prizorišče?
V začetku letošnje sezone smo v operi odprli novo prizorišče, in sicer dvorano -3, ki  je, kot predvidevaš, prav na dnu Opere. Gre za prostor, ki je namenjen bolj eksperimentalnim projektom in ima tudi drugačne specifike kot naš oder. Dvorano smo odprli z mono opero Dnevnik Ane Frank v režiji Rocca. Zdaj je na vrsti ples. Je idealen prostor za predstavo Globina (po)gleda, ker omogoča povsem nekonvencionalno uporabo performativnega prostora.

Bomo gledalci aktivni udeleženci predstave? Da se znamo pripraviti.
Ne gre za zelo izpostavljeno interakcijo. Gledalci si lahko prosto izbirajo pozicijo ogleda in jo tudi poljubno menjajo. Ker predstava govori ravno o tem, da globino dosegamo z raznolikostjo perspektiv in si na podlagi tega ustvarjamo svojo lastno celoto. Zato pogumno skozi različna kukala.

Je takšna predstava dopolnitev tvojega ustvarjanja v okviru "institucije"? Kaj ti pravzaprav pomeni?
Seveda. Institucija zagotavlja nekakšno utečenost. Ponuja pogoje, zaradi katerih si lahko privoščimo več. Vsa struktura služi temu, da ponujamo vrhunske predstave, prav tako pa je pomembno, da občasno prevetrimo svojo utečenost in presegamo meje pričakovanega. In ker imamo vso infrastrukturo, je prav, da ponujamo raznolik repertoar. Smo nosilci tradicije, ki se mora razvijati naprej in dopolnjevati z aktualnostjo.

Se ti zdi naporno skakati iz recimo Labodjega jezera v sodobni balet tipa Kaktusi ali je to zate samo izziv?
To je vsekakor izziv. Malo lažje je, če se to dogaja bolj proti koncu sezone, ko je telo v dobri formi in zato zelo odzivno. Meni je to skakanje všeč, zahteva pa morda večjo prožnost in boljšo pripravljenost. Poleg tega pa se različni stili dopolnjujejo in to preklapljanje me bogati.

Kaj te pri plesu & baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu in baletu me osrečujejo jutra, ko se posvetim sebi. Ko imam mir, da se vprašam: Kako si kaj danes Kristina? In nato poslušam svoj odgovor. Osrečuje me, da se lahko veliko smejim. Da ima oder svojo čarovnijo. Da lahko ustvarjam in vstopam v svetove, ki imajo drugačne zakonitosti. Da premagujem svoje strahove. Da je ves čas prisotna glasba. Nešteto stvari. Ples me ne žalosti.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Preprosto rečeno raziskujem življenje. Proste trenutke v času sezone posvečam regeneraciji telesa in duha. Narava, savna in hedonizem v vseh oblikah.

Smo skoraj pred poletjem in tudi za vas plesalce pride nekaj dni na "off". Kje se boš letos plesno odklopila, imaš kakšen kraj, kamor se vračaš, ali odkrivaš vedno nove destinacije? Ali pa "off" pomeni zate čisto nekaj drugega?
Rada odkrivam nove kraje. Čeprav se z največjo lahkoto vračam v Indijo in na Balkan. Tam se počutim doma. Letos bom malo raziskovala na gibalnih delavnicah in potešila svojo plesno radovednost. Tako, da "off" ne bo res "off".
Kakšne so želje in vizije za naprej? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?
Vizij je več. Včasih razmišljam o tem, da bi naredila plesno pavzo in potovala po svetu, potem spet, da bi se izobrazila za plesno terapevtko, potem spet, da bi poučevala, pa da bi imela družino. Se prijavila na avdicijo za kakšen zanimiv projekt. Vizij je res ogromno. Zame pa je pomembno, da razvijam svoje potenciale in da me to osrečuje.

Po čem meniš, da si prepoznavna med ljudmi. Je kaj takega, za kar veš, da ljudje rečejo, no, to je pa naša Kristina?
Na to vprašanje pa res težko odgovorim. Morda bi morala vprašati naokoli.
Tvoj moto v življenju pa je ...
Moto mora biti prožen. Prožnost. Razvijati potenciale. Alejandro Jodorowsky napiše v knjigi Psihomagija:
Sreča je biti vsak dan manj prestrašen.
Odločitev je biti vsak dan manj zmeden.
Pogum je biti vsak dan manj strahopeten.
Pamet je biti vsakič manj neumen.
Plesati je …
mir in nemir hkrati. Je abstrakcija, ki se te dotakne brez dotika.