Odpri galerijo

Parada plesa
Barbra Drnač
Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot osebi in kot plesalca standardnih plesov? Kdo si, Saša Ul? Kdo si, Tine Kranjc?
Saša: Sem 19-letna Mariborčanka, čeprav zadnja štiri leta živim v Šentilju, študiram pa prevajalstvo na jezikovni fakulteti v Gradcu. Od nekdaj sem veljala za tiho in resno dekle, pa vendar vsak, ki me dobro pozna, trdi nasprotno. Uživam v mnogih vrstah športa, seveda so mi najbolj pri srcu standardni plesi. Moj glasbeni okus zaobjema vse – od čiste klasike pa vse do rocka in najnovejših hitov.

Tine: Sem 21-letni študent prava štajerskih korenin in obožujem šport. Po karakterju sem bolj introvertiran, dokler z ljudmi ne postanem domač, takrat pa znam poskrbeti tudi za zabavne trenutke. Moj glasben okus je univerzalen, precej atipčno za moja leta pa še posebej rad poslušam glasbo legendarnega "Rat Packa", od novejših izvajalcev pa posledično Michael Bubleja, ne čudi torej, da sem postal plesalec standardnih plesov.

Opišita vajino plesno pot od začetkov do danes. Kako sta se znašla na športno tekmovalnem plesnem parketu?
Tine: Moja športna pot se je začela pri sedmih letih, takrat še s teniškim loparjem v roki, pri enajstih pa sem tenisu priključil še športni ples. Dve leti sem vztrajal z obema panogama, nato pa sem se zaradi časovne stiske moral odločiti za eno, in izbral sem ples, česar do danes niti najmanj ne obžalujem. Na enem izmed uvodnih treningov nas je takratna trenerka razdelila v pare po višini, in ker sva s Saško tedaj bila primerno iste višine, sva skupaj nadaljevala tisti in vse ostale treninge do sedaj. Glede na to, da se najina kariera vleče že 11. leto, velja trditi, da je takrat ga. Natalija Imenšek Kocbek imela srečno roko pri izbiri. :)
Saša: Pred plesom sem se preizkusila v številnih športnih panogah, trenirala sem smučanje, gimnastiko in celo karate. Toda nobena me ni tako pritegnila, zato sem se že pri sedmih letih usmerila v ples, in sicer takrat še v večjih skupinah, kjer so nas učili vse - od hip hopa pa do showdancea in dunajskega valčka. Na enem izmed nastopov me je opazil Branko (Bohak), moj zdajšnji trener, in me povabil na treninge standardnih in LA plesov. Od tu naprej se Tinetova in moja plesna pot stikata.

Imata vzornike med plesalci, pedagogi? Kdo so in zakaj?
Tine & Saša: Nimava "univerzalnega" vzornika, definitivno pa imava kar nekaj vzornikov med plesalci ne glede na njihov politični "izvor". Pri vsakemu od njih poskušava prepoznati in uporabiti kvalitete, ki jih odlikujejo, in jih prenesti na najin ples. Med njimi so npr. Francesco Galuppo & Debora Pacini, Evaldas Sodeika & Ieva Zukauskaite, Vadim Shurin & Anastasia Meshkova, Benedetto Ferruggia & Claudia Köhler. Nekateri zaradi borbenosti, drugi zaradi stila ali pa načina uporabe stopal ipd. Težko bi dejala, da imava med pedagogi vzornike, saj meniva, da to ni njihova primarna naloga. Bolj pomemben se nama zdi odnos med trenerjem in parom - zaupanje, medsebojno spoštovanje in konstruktivna kritika na obeh straneh, ki žene k napredku. Iz tega razloga prisegava na ozek team trenerjev. Tukaj bi se rada zahvalila najinima glavnima snovalcema plesne poti, Branku & Alenki Bohak pa tudi Luci Bussollettiju & Tjaši Vulić ter Rudiju Kocbeku & Nataliji Imenšek Kocbek.

Kaj vama pomenijo tekmovanja, ki so del oziroma vrh vaših treningov in hrepenenj?
Tine & Saša: Oba deliva isto mnenje, ki pa se razlikuje od ustaljenega odgovora na tovrstna vprašanja. Meniva namreč, da je tekmovanje športniku v prvi vrsti cilj in šele nato užitek, za naju je vrh hrepenenj tisti trenutek, ko se skupaj s trenerjem zaveš, da ti je po mesecih trdega treninga uspel kvalitetni preskok. Tekmovanja so namreč stresna in le redka med njimi nama prinesejo užitek, prinesejo pa zadoščenje, ki je (odvisno od rezultata) včasih večje, včasih manjše. Za zdaj težko razumeva izjave športnikov, ki trdijo, da radi tekmujejo in še raje trenirajo. Udeležba na tekmovanju je pač edini pogoj, da lahko zmagaš in vsem dokažeš kvaliteto, zato so bolj nuja kot pa vir veselja in užitka, seveda pa vsi brez izjeme (vključno z nama) radi zmagujemo, kar pa ni mogoče brez večurnih treningov, ki včasih niso "fajn" (kot pravimo Štajerci). Nikoli v 11-ih letih kariere se nama še ni zgodilo, da bi bila tekma od prve do zadnje minute užitek, vedno so vmes stvari in situacije, ko gre nekaj narobe, takrat je potrebno strniti misli, da ti uspe ohraniti hladno glavo. Na drugi strani pa so na vsaki tekmi trenutki, ki zadostijo vse najine plesne apetite in ko je teh trenutkov na eni sami tekmi veliko, takrat začneva tudi midva uživati. Stvari stečejo, ponavadi sledi dober rezultat, in to je razlog, zakaj se vsak dan vračava v dvorano.
In za čim hrepenita, kaj je vajin cilj?
Tine & Saša: Najin glavni cilj je jasno začrtan - čimprejšnji preboj med prvo stoterico na svetovni WDSF lestvici v standardu. Od tam najprej pa bova cilje sestavljala na novo, seveda pa si kot vsi vrhunski športniki tudi midva skupaj s trenerji postavljava manjše kratkoročne cilje.

Na kateri rezultat oziroma rezultate sta najbolj ponosna?
Tine & Saša: Zaenkrat nimava nobenega tako vrhunskega rezultata, da bi ga lahko posebej izpostavila kot morebitni vrhunec kariere, je pa med najinimi dosežki veliko takih, ki so nama v danem trenutku pomenili veliko, saj so služili kot potrditev najine začrtane plesne poti.
Zakaj sta se odločila samo za standardne plese?
Tine & Saša: Res je, da je k najini odločitvi pripomogla najina višina in pa dolžina najinih okončin (smeh), glavni razlog pa tiči v omejitvi finančnih sredstev in neperspektivnosti. Skratka, odločila sva se ves trud in sredstva staršev usmeriti v panogo z večjo možnostjo za uspeh.

Kako načrtujeta vajine tekme, nastope, kako sestoji vajino leto? Kako naredita načrt, kaj vse bosta počela v tekočem letu oz. v sezoni? Načrtujeta sama ali s trenerji?
Tine & Saša: Tekmovalni koledar načrtujeva nekje za 3-4 mesece naprej. Trudiva se odplesati čim več tekmovanj, a je zaradi finančnih omejitev vendarle potreben skrben načrt. Tega seveda uskladimo skupaj z Brankom in Alenko, ki vedno svetujeta in predlagata tekmovanja primerna za naju.
Kaj vse poleg treniranja korakov in koreografije še počneta za fizično in psihično pripravo?
Tine & Saša: Za najino fizično pripravo dvakrat tedensko skrbi osebni trener fitnes vadbe, pri čemer paziva, da delava pretežno z lastno težo in krepiva stabilizatorje trupa. Največ pozornosti pa posvečava plesni kondiciji, saj temelji na specifični vrsti treninga in nama je trenutno najbolj primanjkuje.

Na zadnjem državnem prvenstvu v latinu smo videli kar nekaj objokanih in razočaranih parov ter tudi staršev pa trenerjev. Sta bila tudi vidva kdaj v takšnem stanju, da sta pričakovala nek rezultat, ki pa se na koncu ni realiziral? Kako takrat reagirata?
Tine & Saša: Misliva, da so v karieri vsakega športnika prisotna tudi razočaranja - drugače skorajda ne gre. Problem pri plesu je, da je jezo ob neuspehu zelo lahko usmeriti v kopico drugih faktorjev, malokdo pa s prstom najprej pokaže nase. Tudi midva sva in verjetno včasih še vedno reagirava enako. Ne moreva ravno reči, da sva kdaj na državnih prvenstvih pričakovala določen rezultat, sva pa velikokrat po tihem upala in bila potem v veliki večini primerov podobno razočarana kot plesalci na omenjenem DP-ju. V takih trenutkih nama je, kot vsakemu športniku, zmanjkovalo motivacije, ampak vselej sva s pomočjo trenerjev in družine uspela žalost in jezo preusmeriti v delo za osvojitev naslednjega cilja. Minili so meseci, včasih leta, preden nama je uspela uvrstitev, ki je bila prej povezana z velikim razočaranjem, iz vsega skupaj pa sva se naučila, da je potrebna samo vztrajnost, kajti kvaliteta na koncu vedno zmaga.
Kakšni so akademski načrti? Kaj vama pomeni nadaljevati študij?
Tine: Po poklicu sem zaenkrat še gimnazijski maturant športnega oddelka II. gimnazije Maribor, drugače pa študent 3. letnika Pravne fakultete Univerze v Mariboru. V naslednjem koledarskem letu bi rad diplomiral in potem nemudoma nadaljeval drugostopenjski program na isti fakulteti. Študij oz. šolanje nasploh je vedno bilo na prvem mestu, saj mi daje mirnost za prihodnost, brez katere ne bi mogel biti zbran na športni poti. Lepo je imeti protiutež športnim obremenitvam, saj lažje ostanem psihično svež.
Saša: Tudi jaz sem obiskovala športni oddelek na II. gimnaziji Maribor in sem zaenkrat le gimnazijska maturantka. Lani oktobra sem začela šolanje na jezikovni univerzi v Gradcu, kjer študiram prevajalstvo, a program ni dosegel mojih pričakovanj in odločila sem se, da šolanje z oktobrom 2015 nadaljujem na filozofski fakulteti v Mariboru. Tudi zame je šola že od nekdaj na prvem mestu, saj sem odrasla v prepričanju, da je izobrazba nujna podlaga za kvalitetno življenje.

Kje vidita svojo prihodnost?
Saša: Vidim se v vlogi tolmačke ali morda celo novinarke, seveda pa bi zelo rada ostala tudi v plesnih vodah – čim dlje kot plesalka, nato pa kot trenerka/sodnica.
Tine: V idealnem scenariju se vidim v pravniškem poklicu v kombinaciji s plesnim sodnikom/trenerjem.
Kaj vaju pri plesu najbolj veseli in kaj najbolj žalosti?
Saša: Najbolj se veselim uspehov, za katere vem, da sva si jih z dobrim plesanjem tudi zaslužila, najbolj pa me žalosti upad "forme", torej obdobja, ko enostavno nimava dobrega občutka ob plesanju najine koreografije.
Tine: Najbolj me veseli deljenje uspeha s Saško in dobra glasba. Najbolj žalosti … Redance.
Saša, zaupaj nam, kdo ti kreira in šiva obleke. Kako načrtuješ oz. snuješ obleke za tekmovanja?
Saša: Do sedaj sem kreiranje prepustila Gigadanceu in bila z oblekami zelo zadovoljna. Pred kratkim pa sem se odločila za spremembo in šivanje zadnje obleke, ki sem jo prvič oblekla na evropskem prvenstvu v Cambrilsu, zaupala Saši Pust, kar se je izkazalo za izredno dobro idejo, saj sem z njenim delom izredno zadovoljna, obleka pa je čudovita.

Ne vem, če imata partnerja ali sta morda celo zasebno par, zato vaju bom kar vprašala, kako vajina partnerja gledata na vajino udejstvovanje na plesnem parketu?
Saša & Tine: Naj privat ostane privat.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Saša: Kadar ne plešem, običajno delam v restavraciji, kjer trenutno poskušam zaslužiti nekaj dodatnih evrov, a se vseeno najde nekaj prostega časa, ki ga preživljam v družbi prijateljev ali družine, včasih pa preprosto pogledam kak film ali preberem kakšno knjigo.
Tine: Proste trenutke tako kot vsi ostali namenjam druženju s prijatelji, sem pa velik navdušenec televizijskih serij, tako da tudi te odščipnejo nekaj teh trenutkov.
Naštejta tri stvari, ki so vedno z vama ali na treningu ali na tekmovanju. Brez česa ne gresta nikamor?
Saša: Plesni čevlji, telefon in slušalke.
Tine: Telefon, vozniška in prometna.

Galerija slik

Sorodne vsebine

A PHP Error was encountered

Severity: Notice

Message: Trying to access array offset on value of type null

Filename: views/view_likeShare.php

Line Number: 335

">
publishwall share

|

|

A PHP Error was encountered

Severity: Notice

Message: Trying to access array offset on value of type null

Filename: views/view_likeShare.php

Line Number: 502

Komentiranje na objavi onemogočeno

ZADNJE OBJAVE