Kdo si, Eva Hlebec? Predstavi se, prosim, našim bralcem in bralkam v dveh, treh stavkih kot oseba in kot plesna ustvarjalka.
Sem stara 29 let in obožujem ples. Večino časa preživim v plesni dvorani, kjer delam ali treniram. V prostem času pa se rada zabavam s svojimi prijatelji in hodim na različne "evente" elektronske glasbe. Sem rada posebna in drugačna od ostalih ljudi, kar se verjetno opazi glede na moj stil oblačenja in pa predvsem glede moje barve las, ki ni nekaj vsakdanjega za našo malo Slovenijo.

Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih? Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Ker sem morala končati s treniranjem gimnastike, so me starši pri devetih letih vpisali v plesno šolo Urška, kjer sem še danes. Najprej sem plesala pri Metki Mesesnel Bizilj, kjer sem tudi opravila plesno diplomo. Po diplomi sem se odločila za nadaljevanje latinskoameriških in standardnih plesov predvsem zato, ker so mi bile obleke zelo všeč (veliko perja in svetlikajočih se kamnov). Ker so vsi moji plesalci pobegnili v druge vode, sem se odločila za jazz balet pri Saši Volk, vendar me je kaj kmalu vzela v svoje roke Mimi Marčac Mirčeta. K Saši Volk sem se hitro vrnila in pri njej plesala še hip hop in disco dance ter pri Mimi jazz. Kasneje sem se pridružila še hip hop skupini Azre Selimanovič, danes pa poplesujem pri Eriku Bukovniku.

Katerim plesnim šolam in klubom si bila v svoji dolgoletni karieri zvesta oz. si še ?
Od samega začetka sem v plesnem klubu Urška in mislim, da mu bom zvesta kar do konca.Trenutno si ne predstavljam, da bi plesala kje drugje. Je moj dom že 21 let in mislim, da ga bom težko kdaj zapustila.

Kako in zakaj te je odneslo v disko vode?
Na samem začetku sem plesala jazz balet, kasneje pa sem se pridružila tudi hip hop skupini. Trenerka te skupine je bila takrat Saša Volk, ki pa je vodila tudi skupino disco dancea. Enostavno sem se pridružila tudi tej skupini, ker mi očitno štirje treningi na teden niso bili dovolj. Ker sem sama zelo energična punca, me je takoj pritegnil ta stil plesa, tako da ga še danes najraje plešem. Ker je glasba, na katero se pleše disco dance, najboljši približek k temu, kar poslušam sama v prostem času in je definitivno energična, je disco dance zvrst, brez katere si trenutno ne predstavljam dneva.

Predstavi nam disko ples. Katere so njegove značilnosti, meni se namreč zdi, da potrebujete predvsem ogromno kondicije za njegovo izvedbo?
Disco … hm …, predvsem kondicijsko zelo zahtevna zvrst plesa. Tukaj je potrebna drugačna kondicija, kot jo imamo pri hip hopu ali jazzu. Je zelo hiter, energičen, eksploziven ples, potrebno je dobro tehnično znanje skokov, obratov, in pa kot osnova mu seveda služi jazz tehnika. Plesalci disca moramo biti zelo raztegnjeni, gibčni, energični, moramo biti prava energijska bomba. Značilnost disca so tudi predvsem zelo svetleči kostumi, polni svetlečih kamnov, perja, resic …, kar pa je zame raj na zemlji.

Kako si skoreografiraš točko? Kaj te vodi pri ustvarjanju?
Tako da se postavim pred ogledalo in tuhtam. Dostikrat se zgodi, da s koreografijo nisem zadovoljna in jo spreminjam v nedogled. Včasih tudi poprosim Sašo Volk, da mi pomaga, saj je še vedno moja plesna mama in se od nje še vedno veliko naučim.
Zakaj so vaši kostumi tako zelo bleščeči? Kako si ga ti kreiraš, na kaj si pozorna?
Nekoč sem si želela, da bi bil moj kostum primerljiv s kostumi norveških, danskih, švedskih plesalcev, ki so polni predvsem bleščečih kamnov …, tako da definitivno vsako leto stremim k temu in vsako leto pride čas, ko se usedem za mizo in lepim kamne pozno v noč po več dni. To bi lahko delala 24 ur na dan. Lepljenje kamnov na kostum me pomirja. Za letos še nimam ideje za kostum, vem samo, da bo zelo bleščeč in da me malo že preganja čas.

S katerimi naslovi in v katerih disciplinah se lahko pohvališ?
Sem večkratna državna prvakinja v disco malih skupinah, državna prvakinja med disco solistkami, vice državna prvakinja v disco parih …, imam več 2. In 3. mest med disco solistkami in pari, vice evropska prvakinja med disco formacijami, državna in svetovna prvakinja med show formacijami, evropska prvakinja med hip hop formacijami, državna prvakinja med jazz malimi skupinami …, veliko jih je, saj sem na stopničkah stala kar 50-krat do sedaj.

Na tekmovanja “pridno” hodiš. Kakšno je tvoje mnenje o tekmah?
Sama tekmovanja so ok, ker otrok z njimi pridobiva izkušnje, se nauči nastopanja, igranja na odru in plesno napreduje. Sama še vedno tekmujem in priznam, da sem pred vsakim nastopom živčna, vendar ko stopim na oder, zaživim. Uživam tiste minute in sem prava jaz. Tekmujem zaradi sebe, zaradi svojega veselja in ne zaradi rezultata. Rezultat mi je nepomemben. Zame je največja zmaga to, da sem na odru, da uživam in da lahko še vedno tekmujem s puncami, ki so sicer veliko mlajše od mene, vendar sem prav toliko sposobna kot one.

Na kaj ciljaš v tem letu?
Moja želja oziroma cilj za letošnje leto je čim več plesati, se izobraževati in uživati ter izpeljati, kar se da dober nastop na državnem prvenstvu in morda na kakšnem mednarodnem tekmovanju. Predvsem v disco danceu. Da bom zadovoljna s svojimi nastopi in pa seveda, da bojo moji otroci zadovoljni s svojimi nastopi in dosežki.

Deluješ zelo vesela oseba, no, vsaj preko socialnega omrežja FB. Si vedno vesela ali imaš tudi slabe dni? Kdaj in zakaj?
Seveda imam slabe dni, vendar so ti zelo redki oziroma jih skoraj nikoli ni. Sem zelo pozitivna, nasmejana in energična punca in me zelo težko ujameš brez nasmeška na obrazu (razen 5 min pred začetkom tekmovanja haha). Tudi kadar sem slabe volje, ta izgine, ko stopim v plesno dvorano. Tako tudi svojim plesalcem večkrat povem, da slabo voljo puščajo doma oziroma izven dvorane.
Je ples tvoja edina okupacija ali si za vsak slučaj končala še kakšno šolo?
Trenutno je ples edina stvar, s katero se ukvarjam in se tudi vidim v tem. Sicer sem delala srednjo šolo za farmacijo, vendar same sebe ne vidim tam.
Se da preživeti s plesom?
Trenutno še živim doma pri starših, tako da zaenkrat se da preživeti. Tudi drugače mislim, da se da, vendar je težko. Seveda je to delo, ki ga opravljam s srcem, tako da to šteje v tistih malo težjih mesecih. Je treba veliko delati, vendar si vsakič znova rečem: "Eva delaš nekaj, kar te veseli." Malo je takih ljudi.
Kje vidiš sebe v tem letu in kje v naslednjih petih ali pa desetih?
Pred kratkim se je Blaž Godec pošalil na moj račun in rekel, da me čez deset let vidi, kako bom na plesnem tekmovanju še vedno skakala in plesala disco v rdečem kostumu s perjanico na glavi. Sama sem se nasmejala in si rekla, da se pustimo presenetiti. Priznam, da ne razmišljam za dest let vnaprej, tako da bomo videli, kaj mi bo življenje prineslo. Mogoče pa nekega lepega dne ostanem v Londonu, ki je že nekaj časa moj drugi dom in se redno vračam tja.
Se ti zdi, da je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesalcev, ki obstajajo pri nas?
Seveda da je. Za vsakega se najde prostor pod soncem.

Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Jo lahko primerjaš s katero drugo, če je sploh primerljiva?
Slovenci smo plesni narod in seveda je kvaliteta plesa na visokem nivoju, kar se pozna tudi na mednarodnih  tekmovanjih, kjer zasedamo že dolga leta vrhunske rezultate in smo na samem vrhu; tako v jazzu, showu, hip hopu, street in tudi v disco danceu dosegamo vedno boljše in vrhunske rezultate. Imamo ogromno vrhunskih plesalcev, in seveda smo definitivno primerljivi z ostalimi plesalci sveta.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me žalosti to, da vidim na tekmovanjih, da otroci ne plešejo več zaradi svojega veselja in zaradi ljubezni do plesa, vendar samo še za rezultat, ki pa je zame neka nepomembna številka. Priznam, da je občutek odličen, če dosežeš dober rezultat, sploh če so to stopničke, vendar pa je občutek, ko na odru dejansko uživaš in plešeš s srcem in dušo, božanski. Se mi zdi, da tudi sodnike in publiko dostikrat prepričajo plesalci, ki plešejo s srcem in dušo, kot plesalci, ki so tehnično mogoče bolje podkovani, vendar ne izžarevajo take energije. Ko plešem, sem najbolj srečna. In kaj me osrečuje? Hm, mogoče se sliši malo čudno, vendar ko se zjutraj zbudim z bolečinami v mišicah in vem, da sem naredila nekaj dobrega za soje telo prejšnji dan. Najbolj pa sem srečna, ko odpotujem v London in vem, da bom tam cele dneve samo plesala. Tam je moja glava prazna ..., ni mi treba razmišljati, samo plešem in plešem. Lahko bi plesala 24 ur na dan.

Se ti zdi, da ste slovenski plesalci in plesalke med seboj prijatelji ali nezdrava konkurenca?
Mislim, da smo slovenski plesalci kar dobri prijatelji med seboj in da neke nezdrave konkurence ni. Če že je, je prisotna neka zdrava konkurenca, ki pa je vedno dobrodošla.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ?
Občudujem čisto vsakega plesalca posebej, ker vem, koliko dela in truda je vloženega, da izpopolnimo svoje koreografije, ki jih plešemo. Pa naj bodo to tekmovanja, nastopi ali pa večji šovi.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Kadar ne plešem, v dvorani, plešem v klubih in se zabavam s svojimi prijatelji, ki pa jih zaradi svojih treningov in popoldanskega dela v plesni šoli zelo poredko vidim.
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš na nastop ali na vajo ali sploh iz hiše … nikamor.
Definitivno ne grem nikamor brez svojega telefona, in priznam, da sem kar malo odvisna od njega. Druga stvar je moj ipod, brez glasbe ne prestopim praga stanovanja. Tretja stvar pa je dobra volja. In dodam še četrto, to je seveda NASMEH na obrazu.
Na tole vprašanje bo verjetno zelo preprosto odgovoriti. Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Eva Hlebec? In zakaj Ewka, kdo ti je dal ta vzdevek?
Najbolj prepoznavna sem definitivno posvoji roza barvi las in pa po divji energiji, po veselju, ki ga prenašam, po neustavljivosti ter ogromni želji po plesu. Vzdevek pa so mi dali moji prijatelji in se me drži že kar kakšnih deset let.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Vse se da, če se hoče in je želja dovolj močna!
Če bi imela moč, kaj, zakaj in kako bi spremenila na našem planetu?
V tej smeri nisem nikoli razmišljala, ker vem, da te moči ne bom nikoli imela in vem da se ga ne da spremeniti. Tak, kakršen je pač naš planet ...