Prva baletna premiera nove gledališke sezone v ljubljanski Operi je stekla v siju 100-letnice prvega poklicnega opernega in baletnega ansambla, ko je po zaslugi Gledališkega konzorcija začel delovati slovenski gledališki oder v Ljubljani skupaj s poklicnim opernim gledališčem in z novoustanovljenim poklicnim baletnim ansamblom. Umetniška vodja ljubljanskega baletnega ansambla Sanja Nešković Peršin je premiero nove sezone oznanila kot sodobni koreografski odsev slovenske baletne umetnosti, ki se je začela pred 100 leti. Zgodovinski klicaj k slavnostni obletnici se je zgodil že letošnjo pomlad s premiero Balet 100, baletnim triptihom zgodovinskih koreografskih umetnin treh znanih slovenskih koreografov, treh zgodovinskih obdobij. Novi baletni premierni dogodek z naslovom Moški z nožem/Kompozicija je bil uprizorjen 8. novembra med drugim v čast visokega jubileja SNG Opera in balet Ljubljana, ko tudi njihov orkester obeležuje 100 let poklicnega delovanja. V goste so nameravali povabiti koreografa, ki se še ni predstavil na ljubljanskem baletnem odru, izbrali pa uveljavljenega sodobnega koreografa ter režiserja Matjaža Fariča, in se je Sanja Neškovič Peršin odločila, da k tokratni jubilejni premieri prispeva svoj novi koreografski navdih, tudi prvenec na velikem ljubljanskem odru.

Moški z nožem

Baletni večer dveh koreografov, Matjaža Fariča in Sanje Nešković Peršin, z naslovom Moški z nožem/Kompozicija je sočasno nastajal ob originalni glasbi dveh naših sodobnih skladateljev in glasbenikov: Milka Lazarja in Draga Ivanuše. Baletni diptih je tudi novodobni avtorski projekt slovenskih umetnikov, ki so poleg že omenjenih ustvarjalcev nove slovenske glasbe in koreografije prispevali še svojo likovno vizijo k celostni umetniški podobi (scenografka: Metka Grgurević, kostumograf: Uroš Belantič, svetlobno oblikovanje: Borut Bučinel). Predstava z enim odmorom v trajanju okoli petinsedemdeset minut je tekla pod taktirko dirigenta Marka Hribernika in v izvedbi orkestra ljubljanske Opere, ki se je pogumno in pohvalno usmeril k novodobni izvedbi slovenske glasbe ob koncertnem mojstru Igorju Grasselliju.
Prvi na vrsti je bil balet Moški z nožem, ki se je porodil v koreografski impresiji Matjaža Fariča, navdihnjen z razstavo slovenskega slikarja Riharda Jakopiča (1869 1943) Beleženja v Narodni galeriji Ljubljana, med razstavljenimi skicami pa tudi Mož z bodalom. Farič ni dosledno sledil Jakopičevi skici, bolj njegovi razgibani impresiji moške podobe v stanju napetosti, tudi zakrčenosti pred določenim dejanjem, ki ga bodalo napoveduje kot možno morijo, medtem ko beseda nož glede na svoj kratek in oster zven še toliko bolj poudarja ostrino rezila. V pogovoru je Farič dejal, da so Jakopičeve skice slikarjeve študijske oblike, torej nedokončana dela, kot taka pa razpirajo možne nove umetniške vpoglede, tudi podčrtavajo vzporednice med umetnikovim in našim časom, ne kažejo pa večjega razkoraka med obstoječimi družbenimi tokovi in  strahovi, ki so pestili in tudi še pestijo vsakdanjega človeka. 
Skladatelj Milko Lazar je za orkester ustvaril tridelno baletno glasbo Moški z nožem po motivih Riharda Jakopiča. Tako koreograf kot skladatelj sta tesno sodelovala, v svojem ustvarjalnem duetu pa občutno materializirala moško moč, energijo, ki v glasbi mogočno zadoni, se gosti in sprošča, medtem ko v koreografski substanci dramatično artikulira, se zvija in izvija v oglatih postavitvah rok in njih gibalnih ostrin, ko v gneteni telesni tesnobi odseva spekter neštetih ljudskih stanj, ki se kotalijo po podzemlju kriminala, tudi skrivajo ter bežijo pod pritiski nadvlade ter ustrahovanja, izhodi pa praktično nedosegljivi. Farič je odrsko obliko moža z bodalom obogatil še z žensko jin energijo, ki jo kar preseva omenjeni moški jang, ko so tudi ženske lahko soudeleženke v temi množic, so tudi črnoglede svarilke brez večjih možnosti in nič manj  izzivalke moči ali nemoči.

Uprizoritev tega dela teče med zidovi debelih sten, ki ob nenavadnem scenskem gabaritu zarežejo v ožino zakotnih ulic, tudi v betonski hlad  stanovanjskih kletk ter izoliranih kleti, v izpostavljeni scenski dinamiki pa so to mejniki različnih stičišč množice in njihovih brezizhodnih situacij. Plesalci so v svojih gestah in notranjih vzgibih odsevali osebnostne različice Jakopičevih poslikav, kar je botrovalo tudi k imenovanju njihovih zaplesanih vlog: Owen Lane/Izgubljen; Mateja Železnik/Ni kot druge; Lukas Zuschlag/Vsiljiv; Rita Pollacchi/Črnogleda; Ana Klašnja/Tista; Tjaša Kmetec/Jeklena; Fillipo Jorio/Obseden; Elli Purkunen/Ostra; Petar Đorčevski/Tisti; Kenta Yamamoto/Skoraj drugačen; Yuki Seki/Klavec; Hugo Mbeng/Divji; Moški: Filip Viljušić, Lorenzo Silingardi, Matteo Moretto, Yujin Muraishi in Tasja Šaler/Padla. 
Uvodoma se na samem začetku predstavi kratek moški duet ostrih gibalnih sekant ter rezkih vbodnih vzgibov, nato pa se sledi množici solističnih utripov ter duetov med scenskimi bloki, ko se vsak član skupine pretresljivo lepi ob gladke stene, tudi plasti posamične telesne vzgibe, kot jih izkazujejo slikarjeve šrafure na njegovih skicah, predvsem na tisti z bodalom. Predstava se gradi v dramatiki gibalnih inovacij, v koreografski abstrakciji jasnih, kompaktno zasnovanih in zahtevnih plesnih strukturah ob dramaturginji Staši Prah, ko napetosti vzdržijo skoraj do samega konca, tudi se razelektrijo v trenutkih tišine in znajo eksplodirati v glasu posameznika. Dinamika gradnje pa nekoliko upada v skici večkratnega nakladanja teles, čeprav smiselno izpostavi določeno gradnjo. Ko pa temačnost že preveč sili v ospredje, se zgodi osrednji lik, on, Owen Lane/Izgubljen, v rdeči preobleki, ki skuša preseči osebno neopredeljenost, pravzaprav nedorečene konture Jakopičevega moža z bodalom. 
V okoli petinštiridesetih minutah se nizajo koreografske skladnosti ter kontrapunkti, tudi se vtisne sugestivni trenutek v kotni razpoki dveh sten, ko roke grabijo po razpoki in ženske noge skušajo poleteti v svobodo. Tudi ženski jin zna preizkušati svojo moč ostrine, ta slikoviti trenutek pa zaostri svetlolasa Elli Purkunen v objemu vrtinca moških teles, ki ga zaokroži okoli svojega stasa kot razgibano krinolino in jo zlahka tudi odvrže. Tovrstnih situacij, ki so zaznale posameznika, ujetega v skupinsko atmosfero časa, pa ustvarjalci baleta Moški z nožem, navdihnjeni s slikarjevo impresijo, tudi impresivno zasnujejo v sedanjiku časa, na  koncu še transparentno vtisnejo v ponavljajoči se, kar humorno zasnovan linearni utrip gibke sinusoide, krivulje neizčrpnega ponavljanja padcev ter dvigov, ko se pač vse na novo ponavlja in postavlja. 

Vsako obdobje ima tudi svoje specifične (zunanje) oblike, v predstavi je to temna modno zasnovana kostumska eleganca, ki slikovito poudarja telesne silhuete, in je senčna odrska svetloba, ki utripa tako z glasbo kot gibalnimi impulzi v arhitekturni zasnovi scenske konstrukcije. Baletna stvaritev Moški z nožem koreografa Matjaža Fariča in skladatelja Milka Lazarja je dinamično kompleksno zasnovano sodobno umetniško delo, ki razpira ter sugestivno niansira mnoga vprašanja današnje družbe; je tudi nova iztočnica Faričevega koreografskega opusa.

Kompozicija
Drugi del Baletnega diptiha nosi naslov Kompozicija, gradil pa se na koreografski viziji Sanje Nešković Peršin in izvirni orkestralni kompoziciji skladatelja Draga Ivanuše. Koreografija se v izvirnem navdihu poigra s kostumsko barvitostjo in prefinjenim scenskim okvirjem, likovno obliko 'plešoče' zavese. Ko v razgibanih plesnih segmentih sončne barvitosti lahkotni plavalni plašči vtisnejo barvito figurativno ornamentiko v scenski okvir. In se kulisa dvorne romantike, prosojna zavesa, preliva ter poskakuje po glasbenih motivih, tudi pade na plesalce, ko le ena glava ostane vidna izpod njene varljive teže. Pred tem pa predrami tišino in seka širino odrske scene, ko se iz poležanih kupčkov nakopičene tkanine nenadoma ter sila efektno povzdigne ta lahkotna 'scenska visokost' in zameji prostor .   
Plesno-glasbena Kompozicija se začne v dinamiki razigranih tonov in ritmu nervoznega korakanja ter tekanja barvite množice, ki se počasi  razvršča ter samodejno usmerja še v druge prostorske geometrične oblike. In tako kot v prvem delu se tudi v tem drugem delu baletnega večera izpostavlja posameznika, ujetega v družbene sisteme, le da tokrat kar vidno izstopa njegova želja po sestopu. V ospredju je moški solo, ognjevit in ekspresiven Hugo Mbeng, ki se znajde tudi za zaveso, ko se plazi kot veliki prestrašeni pajek v zaznanem skrivališču, ob izhodu izza večplastno zamejene zavesne kulise. Ženski solo zaveje Marin Ino, ki skupaj z japonskimi plesalci v sestavi − Chie Kato, Kenta Yamamoto, Yujin Muraishi, Yuki Seki − snuje Japonsko skico, ki melodično spominja na motive japonskih filmov, ko v njihovih plesnih vzgibih kar zaveje leteči vzhodni veter. Nastopi tudi formacija deklet kot protiutež moški sili, ki se preliva v značilni ženski mehkobi ter svetlobi, ki prihaja iz neposrednega ozadja in senči njihove silhuete; v sceni z naslovom Dekleta so zaplesale: Marin Ino, Chie Kato, Mateja Železnik, Tasja Šaler, Elli Purkunen, Nina Noč, Mariša Nač, Yaman Kelemet. Nizanje raznolikih skupinskih oblik, tudi v pestri mednarodni sestavi ljubljanskih baletnih plesalcev se v koreografiji na svojstven način odslikavajo družbeni okviri ter odnosi, ki si niso ravno vpeti v življenjska soglasja. Koreografinja skupino zameji tudi v efektnih oblikah skupinske manifestacije, ko je gibalni manj več in je tudi jasno berljiv. Balet Kompozicija se izkaže za dokaj realno koreografsko poslikavo stanja naših dni, ki se kljub teži časa prefinjeno zrcali v gibki substanci, tudi spodbuja določeno mero optimizma, ki se iskri v sijoči barvitosti poletnih dni.

Hugo Mbeng v Kompoziciji

V plesnem ospredju izstopa skica ognjevitega izliva Huga Mbenga, ki jo dopolnjujejo še fantovski plemenski rituali, ko poleg že imenovanih plesalcev moška moč zaživi v vročici sončnega kontinenta, v segmentu moške množice, imenovanem Fantje, skupaj z Lukasom Zuschlagom, Petrom Đorčevskim, Ownom Laneom, Filippom Joriom in Filipom Viljušićem. V dinamičnih linijah in preprijemih dueta se koreografinja še posebej usmerja ter posveča širokemu spektru medsebojnim odnosov, ki sočasno spodbujajo še skupinske utripe, tokrat v  izvedbi Mateje Železnik in Lukasa Zuschlaga/Kenta Yamamoto, Petar Đorčevski, Chie Kato, Marin Ino. Koreografska zasnova baleta Kompozicija jadra po raznolikih plesnih poljanah modernih in sodobnih dni, po svoji gibalni substanci je zahtevna, obenem pa kar lahkotna, ko dovolj povezovalno strukturira barvito realnost vsakdanjika in povezuje posamezne slikovito opredeljene gibalne segmente. Zgodita se tudi dva dramaturška (tehnična) zastoja, in to ob predolgem preoblačenju Marin Ino pred zaveso, ko spuščena zavesa nikakor noče osvoboditi ujete plesalčeve glave, kar nezaželeno podaljšuje časovno noto in niža dramsko zasnovo.
Posebna pohvala tega baletnega večera gre usklajeni in dovršeni izvedbi solistov ter ansambla ljubljanskega baleta, ki se danes lahko  povsem enakovredno meri z mednarodno sodobno plesno sceno gledališč in velikih baletnih odrov, k čemur sta pripomogla tudi baletna mojstra Mojca Kalar Simič in Stefan Capraroiu.

Sanja Nešković Peršin je pripravila dober plesni večer. (foto: Darja Štravs Tisu)

Umetniška vodja Sanja Nešković Peršin je s svojo plansko usmeritvijo k sodobni baletni sceni privabila tudi novo občinstvo, ki je na premieri novodobnega baletnega in glasbenega diptiha povsem zapolnilo avditorij ljubljanske Opere in z navdušujočim aplavzom nagradilo izvajalce ter ustvarjalce tega dvojnega baletnega večera.

Baletna znamka Pošte Slovenije oblikovalke Maje Tomažič.

Med odmorom baletnega večera je Društvo baletnih umetnikov Slovenije skupaj s Pošto Slovenije organiziralo predstavitev nove poštne znamke, zasnovane ob 100 letih slovenskega baleta ter v sodelovanju obeh naših opernih in baletnih gledališč. Baletna znamka je izšla 9. novembra in je tudi že v rednem obtoku. Baletni večer Moški z nožem/Kompozicija je na novembrskem sporedu SNG Opere in baleta Ljubljana še 20., 21. in 22. 11., vsakič ob 19.30.