“Projekt” je malce moden izraz, ki pa ga na področju uprizoritvenih umetnosti, torej tudi plesa, srečujemo vse pogosteje. Režiser in avtor Dušan Jovanović je termin že pred časom označil kot “ambiciozen, nekonvencionalen show-posel, ki se je rodil v pogojih ameriških off-off skupin in prvotno pomeni implikacijo določene doze samostojnega (skupinskega) dela na osnovi teksta, (improvizacije, dokumenta, adaptacije …, dodajam: izhodiščne misli, koncepta) itd. Pri nas zveni “projekt” dovolj frajersko, jaz pa ga uporabljam nekoliko snobovsko (kadar bi rad napravil na koga vtis)”. Jovanović inteligentno označi bistvo, vprašanje pa je, v kakšni meri se ga zavedajo sodobni ustvarjalci (od tod naprej mislim na našo plesno sceno), ki tako radi svoja dela označujejo s tem izrazom. To razmišljanje se mi je znova sprožilo ob pojavu sorazmerno nove plesne skupine Kjara’s Dance Project, ki se je po lanski predstavi ComPassion letos v začetku marca že drugič uspešno predstavila v Cankarjevem domu, to pot s predstavo Razpotja. Ambiciozen prodor skupine je za naše razmere nadpovprečno podprt s premišljeno izvedbo stikov z javnostmi (promocijsko gradivo na spletu in drugje, kakovostna in všečne fotografije Aljoše Rebolja, prisotnost v medijih …).

Negotove in neenotne pa se zde samooznake, ki se pojavljajo v njenih gradivih: “prva sodobna baletna skupina v Sloveniji”, “contemporary ballet company,” “modern dance company”, “predstave sodobnega plesa”, “moderni balet” in podobno. Sam naziv skupine Kjara’s Dance Project, (ki bi na slovenskem ozemlju povsem dobro služil namenu tudi kot “Kjarin plesni projekt”!!) pa se po nazivu sodeč zavezuje plesu (dance)!.
Ko človek analizira našo plesno sceno, kar naprej sili v ospredje problem poimenovanja na relaciji ples - balet, moderno - sodobno itd., da ne govorim o različnem razumevanju "sodobnosti" v plesu, še zlasti, ker se dobršen del ustvarjalcev ukvarja s t.i. "uprizoritvenimi strategijami", hibridnimi oblikami, "performansom" in podobnim. Rezultat teh koktajlov je, da je v teh predstavah vsega drugega več kot plesa. Zato je treba danes - tako mnogi čutimo, ples kot avtonomno izrazno umetnostno obliko na nek način “reševati”. Odtod, domnevam, izvira Kjarin argument za  oznako "balet". Z njo naj bi namreč poudarila svojo zavezanost plesnosti in strogi tehnični pripravi telesa, česar pa naj bi po mnenju nekaterih sodobnemu plesu primanjkovalo. Po drugi strani je Kjara privržena tudi tehniki horton ter nekaterim drugim sodobnim plesnim tehnikam in prijemom. (Ob novi predstavi Razpotja beremo: “… plesalci prepletajo tehnično stiliziranost klasičnega baleta in sugestivnost vsakdanjega giba, s čimer dosežejo močno pripovednost”.)

Termin "balet" pri označevanju oz. poimenovanju svoje dejavnosti uporablja tudi nekaj velikih skupin iz "mainstream" produkcije. Ko pa pogledaš, kaj delajo - seveda če gre za inventivne, samosvoje koreografe, vidiš, da so usmerjeni izrazito sodobno (contemporary) - tako glede uporabe raznovrstnih tehnik in glasbe kot glede koreografije (obravnave prostora, časa, energije in dinamik - torej pristopa h kompoziciji), pa tudi uporabe različnih plesnih zvrsti od elementov ljudskega plesa, borilnih tehnik do družabnega plesa in še česa. Baletno tehniko uporabljajo kot del treninga za kultiviranje telesa, ne pa kot izrazni stil, kar postaja, kot je videti, vedno bolj stvar preteklosti. Sodobnost namreč pomeni način razmišljanja in ne definiranost z neko specifično tehniko (ki je vedno samo orodje). Kjarina vzornika Allonso King in Ohad Naharin (Betsheva Dance Company) to potrjujeta. Alonso King premika meje, odprt je za vplive različnih plesnih oblik in tradicij (n.pr. afriški ljudski ples, borilne veščine šaolinskih menihov ...) in ustvarja gibanje, ki ni (klasični) balet, ampak njegov lasten plesni jezik. Plesalci so vrhunsko trenirani, seveda tudi v baletni tehniki. Batsheva Dance Company (Izrael) in njen svetovno uspešni koreograf Ohad Naharin, ki skupino vodi od leta 1990, ustanoviteljica pa je bila Martha Graham leta 1964. Njegovo ozadje so Graham, Julliard, Ailey ... Koreografiral je za mnoge pomembne sodobno usmerjene skupine (Kylian, Forsythe, Cullberg - Mats Ek, Gulbenkian ...). Njegov avtorski stil se je razvil na podlagi različnih vplivov. Ustvaril je svojo tehniko, ki jo je imenoval "Gaga", s katero spodbuja energijski tok skozi vse telo, ne glede na to, kje se je gib začel. Vključeno je vse telo skozi hrbtenico, center, boke ... Vtis je neverjetna fluidnost gibanja. Plesalci imajo strogo tehnično osnovo baletne in sodobnih tehnik, obravnava giba in tematike pa so sodobni, z veliko mero raziskovanja in  vklapljanjem najrazličnejših plesnih  oblik in kultur. Oharina označujejo kot "one of the world's preeminent contemporary (!) choreographers" - torej kot enega najodličnejših svetovnih sodobnih (!) koreografov. Torej bi lahko rekli: forma je nosilka izvirnosti;  ko se forma spremeni, govorimo o izvirnem, (lahko celo genialnem ) delu. In pri obeh omenjenih, kot tudi drugih velikih koreografih (ne nazadnje tudi pri našem Edvardu Clugu) gre za invencijo oblik, ki pa so seveda nosilke estetske komunikacije!

Kaj od vsega tega je moč videti v predstavi Razpotja? Vsekakor je koreografinja naredila preskok od fragmentarne demonstracije dobre tehnike in  tipanj po njeni osmišljenosti k določeni avtorski nadgradnji in zrelosti, in to z vnosom osebne izkušnje, tako da nekateri deli predstave učinkujejo dovolj avtentično. Vendar celoti še vedno manjka dramaturško vezivo. Mislim na opredelitve “kdo, kaj, kako, zakaj” (torej na skrbno oblikovanje karakternih potez, ki prepričajo ter pojasnijo, kako in zakaj oseba ravna, kot ravna) in s tem na ne vedno dovolj domišljeno motiviranost za gib, akcijo, odzive in odnose. Zanimiva novost je uporaba minimalnih, tu in tam prav domiselno oblikovanih (“vsakdanjih”) gibov, ki pa zaradi prevelike frekvence izgubljajo moč, zlasti ko ob pretirani mimiki preidejo v pantomimo. Oblikovanju skupine bi bila v prid večja prostorska diferenciranost (še vedno opazimo zatekanje k frontalnosti” in “unisonu”). Celota tudi to pot deluje bolj kot zaporedje včasih malce dolgoveznih točk (prizorov). Morda bi bilo celo bolje, če bi predstavo sestavljali posamezni kompaktni, čisti tematski sklopi s samostojnimi naslovi, brez lepljenja v “zgodbo” za vsako ceno (… ter brez meglic in posuti z belim prahom). Tako najbolj izstopa kvartet (fant in tri dekleta), ki je z lepimi, izvirnimi prepleti prava prečiščena plesna poezija, decentno oblikovana, brez težnje, da bi na vso silo nekaj “izražala”: izraznost se namreč zgodi sama po sebi, iz spoja oblike in notranje pogojene interpretacije. Tudi dvoboj dveh fantov je presenetljivo živ prav zato, ker se izogne nazornosti (denimo “udarcem”), marveč prepriča z nervoznim, razdraženim gibanjem, ki odseva notranji bes. Sklepni duet (“zmaga čiste ljubezni”) premore nekaj zares lepih trenutkov, a zaradi dolžine popusti v napetosti in zato ne deluje kot “pika na  i “ oziroma kot sklepni akord predstave.

Uporabljena tehnika je dokaj osvobojena, saj vključuje vse telo (torzo,hrbet, boki, glava …), “štrlijo” pa čisti baletni elementi oziroma figure (arabeske, piruete, skrajno visoke noge …), ki se ne uspejo zliti s tokom gibanja. Zrelosti interpretacije pri tako mladih plesalcih ni mogoče pričakovati, je pa treba z njimi vztrajno delati na izraznosti (iz giba navzven, ne obratno!) in marsikaj se bo sčasoma še razvilo. Vsekakor gre za dobro ekipo, polno entuziazma, ki jo odlikuje profesionalni pristop od “PR”, izvedbe (kostumi, luč, zvok, disciplina …) do zavezanosti plesu - za razliko od “hibridne” plesne scene, ki ji kljub mnogim kakovostnim dosežkom sledi sorazmerno majhen krog občinstva. Ples, ki ga goji Kjarina skupina, že ima in bo imel svojo publiko, nenazadnje zato, ker se ujema s “širšim okusom”, kar sicer ni narobe - če le ne bo podlegel všečnosti. 

Ne glede na moje uvodne misli sta opredelitev in usmeritev skupine seveda odvisni od želja in prepričanj voditeljice. Razveseljivo je, da ima ambicije, sposobnosti, mladostno zagnanost in vztrajnost, čudovito je, da imajo njeni plesalci dobro tehnično podlago, možnost nastopanja, pridobivanja odrskih izkušenj ter rasti skozi ustvarjalni proces. Konec koncev pa govorijo zase vedno le rezultati. Veselimo se novih predstav in si želimo nadaljnje umetniške rasti skupine.