Duh Orienta in trebušnega plesa ali v angleškem prevodu Spirit of Bellydance so zasnovale tri plesne solistke in koreografinje, in sicer Eva Stramšek-Midžić, Špela Shayala Stramšek in Varja Vitrovič. Diplomirani univerzitetni kulturologinji, sestri Eva in Špela Stramšek, sta sledili plesnim stopinjam svoje babice, ki je bila učenka Žive Kraigher, in mame ter svoje prve plesne korake izoblikovali na ZGBI - Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje na oddelku za izrazni ples pod vodstvom Vilme Rupnik. Pozneje sta se pridružili skupini orientalskega plesa, ki jo je vodila Jasna Knez, nato pa so sledila pota njune plesne nadgradnje v mednarodnih šolah, vse dokler ni Eva ustanovila svojega studia za orientalski ples Hava in Špela studia za orientalski ples Shayala.

Orientalski ples ima svoje izvorne korenine v severni Afriki, predvsem v kulturi Egipta, arabskih deželah in Turčiji. Tradicionalni trebušni ples je ritualni ples povezan s kultom rodnosti, saj se ob masaži in gibanju medenice ter rotiranju bokov stimulirajo notranji organi in sproščajo tovrstne mišice. Trebušni ples so egiptovske ženske plesale glede na svoj družbeni status; pri nižjih slojih je bil to del njihove folklorne tradicije - kmečki baladi, poulični ali ciganski ples-ghawaze so izvajali cigani, tempeljski ples ali ples višjih slojev awalim pa se je plesal v ožjem družinskem krogu in je bil del njihovega slavja ter obredov. Ime je dobil po egiptovski umetnici Awalim, plesalki in pesnici, ki je zabavala visoke družbene kroge. Ženske nomadskih plemen so s trebušnimi plesi krasile svoje ženske večere, medtem ko so se moški družili v drugih prostorih. Tudi pri nas na Balkanu se je za časa turške vladavine, posebej še v Bosni, ohranil običaj ženskih večerov, ki jih še danes tam imenujejo "sjelo".

Na ulicah so poleg ciganov predvsem v arabskem svetu nastopale tudi družine glasbenikov in plesalcev, seveda moških. Tako so tudi moški plesali trebušne plese ob zvokih glasbenih ritmov. Moški trebušni ples je enako kot ženski bogat z gibi medenice in bokov, eleganten v pokončni drži in v gibanju rok. Njihov kostum gotovo ni tako razkošen niti bleščeč, nekateri imajo okoli bokov prepleteno zavozlano debelejšo vrv, tako da se v ritmu glasbe in ob poskakovanju vozlov še posebej poudarijo bočni gibi. V tridesetih letih 20. stoletja, ko se je v Evropi širil duh nemškega plesnega ekspresionizma, je sirijska plesalka orientalskega plesa Madia Masabin postavila prvi kabaret s trebušnim plesom v Kairu in od takrat dalje ta plesna zvrst posega po odrskih deskah. Njena zasluga je, da plesalke ne plešejo več na mestu, ampak se bolj svobodno gibajo po prostoru. Skozi novodobni čas pa so se stili in raznolikosti afro-arabskih trebušnih plesnih elementov mešali in pomešali, tako se danes povezujejo tudi z drugimi plesnimi stili ter elementi, kar so tri koreografinje tega večera s svojimi dvanajstimi plesalkami in enim plesalcem tudi stilno nazorno predstavile v veliki dvorani Centra za kulturo Španski borci.

Zastavlja se vprašanje, kako in kdaj je trebušni ples tako množično osvojil Slovenijo? In ponovno bom imenovala Jasno Knez. Jasna se je sredi 70-tih odločila za obisk Sudana. Nazaj je prišla navdušena nad afro ritmi in mehkobo plesa sudanskih žena, kar je tako močno vplivalo na Jasnin plesni izraz, da se je vse bolj in bolj predajala ženski gibalni mehkobi. Na začetku osemdesetih in ob prvi organizaciji mednarodne poletne plesne šole v sklopu takratnega ZKOS-a ter na povabilo in pod strokovnim vodstvom Neje Kos je tečaj orientalskega plesa vodila Američanka, žena takratnega ameriškega atašeja pri nas, Kate Mc Gowan. Bil je to ples z ruto - tančico, ki ima svoje korenine v Aleksandriji in Kairu. Jasna je bila  tudi ena takratnih udeleženk tega tečaja, in odtlej se je začela intenzivno posvečati orientalskemu plesu. Vodila je prve tečaje, se izpopolnjevala v tujini in širila duh plesnega Orienta po vsej Sloveniji.

Njeni učenki sta bili tudi sestri Stramšek tako kot še mnoga znana imena te plesne sfere; in tako je duh orientalskega plesa zadnja desetletja in v času novega mileniuma burno vzcvetel tudi v Sloveniji. Orientalski ples pa ne osvaja le mlada dekleta, ampak tudi zrele ženske željne gibanja in sproščanja, vedno pa se najde tudi kak moški, ki želi zaplesati v teh ritmih.
Tretja koreografinja večera Varja Vitrovič prihaja skupaj s svojim soplesalcem Žigo Beblerjem s področja južnoameriških plesnih korakov in ritmov, na nastopu pa sta se podala v vode temperamentne salse. Ta povezave trebušnega plesa in salse nikakor ni slučajna, saj so afriški sužnji  na ameriški kontinent vnašali tudi svoje ritme in ples - valovanja medenice, gibe bokov in prsnega koša; ta fuzija dveh plesnih stilov je v predstavljenih koreografijah delovala skladno in poživljajoče.
Nasploh je predstava Bellydanca v plesnem stilu awalim in ob pridihu salse bila eno samo lepotno prelivanje vedrine, miline ženskega gibanja in poživljajočih ritmov. Ob prehodih iz ene koreografije v drugo so sledile skice ali kratki scenski utripi, utrinki  spomina nekega druženja, slike iz družinskega albuma. In ravno ti prehodi so dali celoti tisti skrivnostni pridih, ki se občuti v glasbi in plesu Orienta. Privlačnost nevidnega in vidnega, zakritega in odkritega je prav domiselno predstavljena v skici, ko zakrito dekle s tančicami zapleše po diagonali odra in ko počasi eno za drugo odgrinja v svojem plesu  … no, njemu le uspe ujeti še zadnji rob zadnje tančice …
Tradicionalni ples awalim je predstavljen tudi s plesom zakrivljenih palic, kjer sta ponosno in odločno nastopili Eva in Mirjam skupaj z Žigo, ki v tem trenutku ni bil plesalec salse, ampak tradicionalnega Orienta. V tradicionalnem stilu in v zeleno rdečih oblačilih so zaplesale plesalke Hava ciganski ples ghawaze. Nič manj tradicionalno ni bil  zasnovan ples Eve s solističnim nastopom bobnarja Marjana Stanića, ki je ves čas imel svoj poseben prostor v vidnem kotu odra.
Kako pa se združujeta čar tradicije in sodobni čas, pa sta predstavila Špela in Marjan v izrazitem tradicionalne utripu, ki se imenuje sagat, ko Marjan ob zvenu  aprstnih tolkal (na zahodu danes del Orffovovih glasbil) spreminja ritme, Špela pa v tišini in njemu v odgovor reproducira ta isti ritem z gibi svojega telesa, in ritmi nikakor niso bili enostavni. Torej tradicija sagata v direktni povezavi in neposrednem odnosu plesalke in bobnarja, ženske in moškega, kar je danes za nas povsem nekaj običajnega, v tistih daljnih časih pa je bilo nepojmljivo.
Plesi večera so se tako vili iz stroge tradicionalnosti v povezave s sodobnim časom in se mešali z vplivi zahodnih trendov, vendar ves čas s poudarkom na meditativnem stilu Bližnjega vzhoda, ki izpostavlja žensko telo. Kostumi so se vsekakor lesketali in pripomogli k izrazu elegantnih linij ženskosti. Cekinov tokrat ni bilo, da bi cingljali, tudi na to področje posegajo modne tendence, zato so bolj šumele perlice in drugi elegantni okraski. Nekoč pa so cekini oznanjali status, več jih je bilo, bolje je bilo …. in bolj so žvenketali. Svoje kostume dekleta šivajo tudi sama, največkrat pa jih naročajo v Egiptu in na Kitajskem.
Bobnar Marjan Stanić je bil pravo odkritje in novi obraz na sceni tolkal ter bobnov. Tako kot se od bobnarja pričakuje, je ritem glasbe donel ne le v ritmu njegovih rok, ampak ga je podoživljal s telesom in izrazom; bilo ga je enako prijetno poslušati kot gledati, ko je obvladoval in ustvarjal te specifične ritme Orienta.
Sestri Eva in Špela Stramšek sta v prikazani enourni predstavi prvič združili svoje ustvarjalne sile, pa čeprav obe že dalj časa delujeta na isti plesni sceni, plešeta, poučujeta in koreografirata v stilih trebušnega plesa. Glede na novi aspekt orientalskega plesa, ki sta ga snovali tega večera kot plesno pripoved o času tradicij in sodobnih trendov, ki združujejo tradicionalno z novim, lahko upamo, da bosta še naprej skupaj raziskovali in ustvarjali.