V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma Ljubljana je znova navdušila brazilska plesna skupina Grupo Corpo, ki deluje pod umetniškim vodstvom Paula Pederneirasa, predstavila pa se z dvema novima koreografijama svojega hišnega koreografa Rodriga Pederneirasa: Plesna simfonija/Danca Simfonica (2015) in Vrtenje/Gira (2017). Plesna skupina, ki goji brazilsko ornamentiko in se posveča narodnim izročilom ter ritmom v izvedbi izvrstnih plesalcev, je že leta 2013 navdušila, ko so gostovali v Cankarjevem domu z dvema takratnima koreografijama Rodriga Pederneirasa; Sem mim in Parabelo, in so bili tudi letos deležni obilnega aplavza.

Vrtenje

Brazilska skupina Grupo Corpo je svojo pot uspehov začela leta 1975, ustanovil pa jo je sedanji direktor in umetniški vodja skupine Paulo Pederneiras, ko je skupino s svojimi brati in sestrami postavil ter izoblikoval v brazilskem mestu Belo Horizonte v državi Minas Gerais. Do leta 1981 je bil njihov uradni koreograf Argentinec Oskar Araiza, ko so s skupnimi močmi popeljali Grupo Corpo do prvih mednarodnih uspehov. Koreografa Araizo je nasledil njihov plesalec Rodrigo Pederneiras, ki je za seboj pustil plesno kariero v Mestnem gledališču Rio de Jeniero, v baletu berlinske opere, baletu Gulbenkian, Les Ballets Montreal idr. Z njim so pridobili koreografa, ki je skupaj z umetniškim vodjem skupini vtisnil prepoznavnost, tudi jo pripeljal do mednarodnega slovesa, o uspehih, ki so si sledili, pa vseskozi poudarjali, da so plod skupnega trdega dela ter znanja. Paulo Pederneiras je znan po svojih scenskih postavitvah, velikih razstavnih projektih ter oblikovanju luči na opernih odrih, njegova scenska domiselnost bogati tudi predstave Grupo Corpo. Poleg umetniškega vodje in koreografa Pederneirasa imajo od leta 1989 še stalno kostumografinjo, Freuso Zechmeister, do leta 2012 je za umetniško obliko skupine ter scenografijo skrbel Fernando Velloso. Sedanja vodja ansambla je Carmen Purri, asistenti koreografa pa: Ana Paula Canc̗ado, Carmen Purri. Miriam Pederneiras, baletna mojstrica je Bettina Bellomo, vsi skupaj pa so zaslužni za izreden umetniški stil omenjene skupine, ki jo krasijo plesne virtuoznosti, prežete z ritmi plesnega duha ter otipljivih živih teles gibalne estetike in notranje ekspresije. Koreograf Rodrigo je dejal, da so vzdolž Brazilije iskali izvirne narodne plesne oblike, se ob tem še izobraževali, kar se kot nacionalno plesno posebnost prepozna tudi v njegovih koreografijah, čeprav s predznakom sodobnosti, novo nastopajoče gibalne transformacije pa se izkažejo za uspešne ter inovativne. 

Plesna simfonija

Prva na vrsti gostujočega brazilskega večera je bila dvainštiridesetminutna koreografija Plesna simfonija, posvečena njihovi 40-letnici ustvarjanja. Glasbo je postavil Marco Antönio Guimaräes, ki je pripravil izvirno glasbeno sestavljenko iz skladb dosedanjih njihovih uprizoritev v teh 40 umetniških letih. V tem pomenu so se tudi pretakali posamezni plesni prizori, se po koreografovi zamisli sestavljali in oblikovali gibalni segmenti zgodovinskih stvaritev ter se na novo prelili v uprizoritveno celoto. 
Na začetku je gledalce pričakala velika barvita zavesa, sestavljena iz tisoč fotografij umetnikov, ki so s skupino sodelovali kot plesalci,  pedagogi ali kot tehnični kader. Ob dvigu zavese barvitih portretov pa enaindvajset plesalcev začne s tekom po poteh hitrosti in mimohodov, je skupina moških v črnih in žensk v rdečih kostumih. Žametno rdeča barva oblek se ujema z barvo stranskih zaves, ki ob svetlobnem oblikovanju Paula in Gabriela Pederneirasa dobi pridih koncertnih dvoran. Koreografija se vešče poigrava s prostorom, ga na široko zajema ter jadra po namišljenih parketnih dvoranah in tonih, ko uglajenost korakov ter drže še posebej pristno zaživi v plavajočih korakih dvoranskega valčka.

V koreografiji Plesna simfonija ne odzvanjajo besede ali zgodbe, je likovna koreografska zasnova gibalnih bravur, ki stečejo na začetku ob rezkem glasbenem vdoru ostrine, kot aviza, takoj za tem pa sledi ob plesnih oblikah razvejanih korakov ter skladne gibalne plastike še poziv trobil k svečanosti. Plesni stil je urban, prefinjen, ko skupaj z glasbo osvaja brzice, se tudi zamrzne in ponudi nenavadne ter še nikoli videne  oblike, prepoln je akrobatskih presežkov, atraktivnih dvigov ter vrtečih se osi našega časa in oprijemljivih vzgibov, ki jih v prostor zarišejo izredni plesalci.

Prvemu delu njihovega diptiha se sledi kot tekoči koreografski sestavljanki, ki se slikovito staplja z raznovrstnimi glasbenimi oblikami v  raznolikosti gibalnih struktur in izrisu oblik, žal pa se nekoliko predolgo izpostavlja času in bi nekaj minut reza bilo kar dobrodošlih, predvsem zavoljo linearnega nizanja prefinjene estetske forme brez večjih zapletov in dramskih višajev. Plesna simfonija je namenjena retrospektivnemu pregledu njihove častitljive obletnice ustvarjanja, v tem pogledu se prav tako preliva dogajanje na plesnem odru, kot bi se vse te gibke skice vrstile  po tekočem traku, in bi verjetno tisti, ki so sledili njihovim predstavam, tudi prepoznali posamezne segmente iz uprizorjenih del, saj jih je bilo možno zaznati še iz obeh gostujočih predstav leta 2013 (Sem mim, Parabelo). 

Vrtenje

Da koreograf Rodrigo Pedeneiras ritem študijsko raziskuje in ga prepleta z brazilsko plesno dediščino, ko zvoki udarcev zavibrirajo plesne ritme afriških priseljencev ter sužnjev, tudi staroselcev tega dela Južne Amerike, je bilo povsem jasno zaznati v predstavi Vrtenje, ki je trajala 38 minut. Navdih za svoj vrteči se koreografski izliv je Pederneiras našel v verskih ritualih najbolj razširjene brazilske religije umbanda (po statistiki ji sledi nekaj manj kot 50 odstotkov Brazilcev), ki staplja afriško versko tradicijo s prvobitnim katolicizmom rimskih časov, kjer se goji tudi spiritualni duh − tako afriški kot tisti njim svojstven. Glasbeno kompozicijo Vrtenja sestavlja enajst glasbenih tem brazilske glasbene skupine Meta Meta, navdihnjenih z obredjem božanstva 'oriša', v prevladi različic afriških in brazilskih ritmov ter plesnih vrtincev gibkega plesnega veličastja. Plesni ritual se začne z molitvijo, ki jo preseva tema ob prihodu skupine, obdane s tančico črnine, ko pa stečejo vabljivi ritmi, se sledi plesalkam in plesalcem v širokih belih platnenih krilih ter golih oprsij. V svetlobnem odsevu ognja se golota zabriše, oder pa postane središče letečega plesnega obredja, ki privlači in navdihuje, ko čas, odmerjen za ples, žal tokrat tudi prehitro mine. Njih plesna telesa so voljna, prepojena z življenjsko energijo, ki jo dihajo in odsevajo v raznolikosti gibalnih fraz, v medsebojnih srečevanjih, tako skupinskih kot solističnih, z opazno klasično noto preciznosti, predvsem pa so to neverjetno topla in brezmejno lahkotna telesa plesalcev, ki svoje plesne ritme navdajajo z življenjsko energijo. Tako kot prvo koreografijo Plesna simfonija tudi Vrtenje nadvladujejo živopisni koreografski objemi ritma, giba ter prostora, in to v koreografskem snovanju novih gibalnih struktur, ki odsevajo izvirno plesno plastiko, obogateno z zgodovinskimi oblikami, domnevno tudi s poslikavami najdb prastarih skulptur. 
Koreografski diptih Plesna simfonija, Vrtenje Rodriga Pederneirasa po svoji gibalni strukturi predstavlja določeno stopnjo zaokrožene celote, ki v prvem delu izpisuje estetsko formo prozahodne plesne in glasbene kompozicije, čeprav ob njihovih prepoznavnih gibalnih strukturah. V  koreografiji Vrtenje pa se sledi avtohtonim ritualnim ritmom, kjer vladajo notranji energetski naboji, bogat izvir vročekrvnih gibalnih tokov te s  soncem obsijane multinacionalne države: in je koreografija Vrtenje pristno doživetje plesnega vzklika, zato navdihuje tudi, ko se ugasnejo odrske luči, je bogat izvir duha življenja. Koreograf Rodrigo Pederneiras je izjavil, da bi želel s svojimi stvaritvami približati svetu brazilski duh ritma, kar mu je tudi uspelo, če sodimo po dveh gostovanjih brazilske skupine Grupo Corpo na odru Gallusove dvorane.