Mednarodno uveljavljena koreografinja Valentina Turcu je ena naših najproduktivnejših koreografinj, saj je ustvarila že več kot 120 koreografij na gledališki, baletni in sodobni umetniški sceni, kjer se štejejo tudi njeni koreografski prispevki k dramski umetnosti. Za svoje koreografske dosežke je leta 2008 postala prejemnica strokovne nagrade Lydie Wisiak, ki jo podeli Društvo baletnih umetnikov Slovenije/DBUS, leta 2013 pa tudi prejemnica strokovne nagrade DBUS Pia in Pino Mlakar za izjemne režijske in koreografske dosežke, v obrazložitvi so poudarili, da je postavila nov mejnik v ekspresivnosti klasičnega baleta. Istega leta se je londonska revija Dance Europe Magazin razpisala o njenem koreografskem potencialu, njen balet Romeo in Julija na glasbo Prokofjeva ( 2012) pa bil deležen odličnih mednarodnih kritik, tudi postal nova baletna uspešnica, in sta sledili še njegovi mednarodni premieri, v Rigi in v francoskem Opernem gledališču v Metz Métropole. Leta 2017 je stekla premiera njenega dramskega baleta Jevgenij Onjegin na glasbo Čajkovskega po literarni predlogi Puškina, balet pa avtorici istega leta prinesel Glazerjevolistino, na Prešernov dan in ob njenih 25 letih ustvarjalnega dela je postala še prejemnica našega najvišjega umetniškega priznanja, državne nagrade Prešernovega sklada.

Smrt v Benetkah v izvedbi HNK Zagreb

Ni minilo niti leto od Valentinine okronane 25-letnice umetniškega delovanja, ko je že 5. junija 2018 sledila praizvedba njenega novega dramskega baleta Smrt v Benetkah po motivih istoimenske novele nobelovca Thomasa Manna (1875−1955) v HNK Zagreb. Po zagrebški praizvedbi tega dramskega baleta koreografinja Valentina Turcu doživi novo mednarodno priznanje, ko je revija Dance Evropa njen balet Smrt v Benetkah uvrstila med pet najboljših baletnih produkcij leta 2018. Predstava je nastala v koprodukciji baleta HNK Zagreb in SNG Maribor, je tudi prva koreografska postavitev koreografinje Valentine Turcu na odru omenjenega zagrebškega gledališča. 

Balet Smrt v Benetkah, Pesem smrti nosi naslov koreografija znamenitega koreografa Johna Neumeiera, navdihnjena s pisateljevo istoimensko novelo v izvedbi hamburškega baleta (2015) na Bachovoglasbo v presežkih moške energije, tudi nabojev strasti in erotike. Pri nas je bila novembra pred tremi leti uprizorjena slovenska premiera plesne predstave Reminiscence srbskega koreografa Aleksandra Saše Ilića v izvedbi mednarodne plesne skupine Balkan Dance Project. Bil je to čutni koreografski izliv v spomin na Mannovo novelo, kjer bolečino neizpete umetniške žilice glavnega junaka upodobi osemdesetletna igralka in performerka Teodora  Suljič Ille, lepoto razposajene mladosti Tadzia pa zavejejo štiri sodobne plesalke. Koreograf Ilić se je v tem delu posebej posvetil scenskemu izpisu odhajanja, smrti, ki se vtisne kot  nikoli končana svetlobna  fascinacija. To sta le dve kompozicijski različici, postavljeni na plesni oder, ki izhajata iz novele slavnega pisatelja.

Smrt v Benetkah v izvedbi SNG Maribor

Valentina Turcu je svoj celovečerni balet Smrt v Benetkah dovolj dramsko dorekla in režijsko zaokrožila, tudi našla kar nekaj zanimivih rešitev v prid svojega plesnega prevoda, ko je sledila pisateljevi noveli v nekaj več kot sedemdesetih minutah brez vmesnega odmora. Koreografska zasnova novele se je hitro ter smiselno prelivala iz kadra v kader, tudi oblikovanje odrske svetlobe Alaksandra Čavleka prispeva k slikoviti  iluziji dogajanja, ko se scena širi skupaj z razvejano prostorsko plesno substanco in se domiselno (filmsko) ilustrira Mannova novela; zato njena zagrebška premiera tudi pridobi predznak praizvedbe. Mannova novela pa je svoj popularni vzgon doživela po uprizoritvi kultnega Viscontijevega filma Smrt v Benetkah iz leta 1971, in to v tolikšni meri, da je postala aktualna tudi za druge umetniške oblike.

Koreografija v 12 skicah barvito in tekoče zajame vsebinske iztočnice pisateljeve novele s prepoznavnim koreografskim in plesnim  predznakom avtorice Valentine Turcu, tudi se dokaj jasno izoblikujejo porajajoče se strasti glavnih junakov v okviru koreografskega koncepta ob glasbeni izbiri Mahlerjeve kompozicijske lirike. Svežino poletnih dni prikličejo še zvoki in šumi, tudi dva popularna glasbena vložka ob dobrem ozvočenju Gorazda Veverja. Tudi scenograf Marko Japelj je posegel po novodobnih scenskih konstrukcijah ter domiselno, preprosto in hitro premikal dve premični steni, ki zamejita različne prostorske vsebine baletne zgodbe. Ob odrski predstavitvi mondenega beneškega kopališča Lido je sceno zavajajoče presevala še video poslikava morske gladine Matjaža Mraka, in to tako nazorno, da se je skoraj dobil vtis, da bo kakšen val zalil še oder.  In se je kostumograf Alan Hranitelj znova izkazal v svoji svobodi modnega ter umetniškega navdiha pri oblikovanju kostumskih zamisli in elegantnih oblačil tistih ter današnjih dni, ki ne omejujejo in ne zakrivajo zaplesanih oblik, celo nazorno  poudarijo gibalno formo ter telesno eleganco.  

Glavni junak Gustav von Aschenbach (Takuya Sumitomo) je umetnik, ki mu navdih umetniške muze z leti kar spolzi skozi prste, ko izgublja moč  umetniškega ustvarjanja, zato se odloči zapustiti svoje bivališče, tudi svojo posesivno ženo (Jelena Lečić). Pot ga pripelje v poletne Benetke, v okolje mondene družbe, kjer odkrije svoj novi lepotni navdih v mladeniču Tadziu (Jan Trninič). Ko pa v Benetkah zavlada kuga in  turisti bežijo iz mesta, Gustav ostane, se okuži z nalezljivo boleznijo in umre. Znano je, da v liku Gustava odseva pisateljev alterego, tudi je novela neke vrste njegova osebna izpoved, sicer je bil poročen, tudi imel otroke, vendar pa pred tem doživel podobno srečanje z nekim mladeničem, kot je zapisano v njegovi biografiji, ki ga je zaznamovalo tako kot njegovega junaka. V noveli ni v ospredju jasno izražena moč Erosa, in je tudi v baletni vsebini nakazana le kot njegova opogumljena želja, ki mu jo že v sami zasnovi onemogoči njegov usodni spremljevalec.  

V prvi skici uprizoritve se sledi Gustavu v njegovih vročičnih izbruhih ter borbah s samim seboj, ko razmetava neizpisane liste belega papirja in se bori s prošnjami ter rotenjem svoje žene. Plesni prizori tečejo v odsevu zahtevne in skokovite baletne ekspresije, se tudi vrtinčijo in nižejo v talnih padcih, kar se ob kompleksni Mahlerjevi glasbi doživlja kot notranji osebnostni izbruhi, pri Gustavu je to kar silovito notranje črvičenje pred usodno odločitvijo. Takuya Sumitomo je dobro upodobil svojega Gustava, ki ga je zaplesal tudi na premieri v Zagrebu; je odličen baletni solist, glede na svojo mladost tudi kar dovolj izrazen. Prvotno se je za glavno vlogo pripravljal beograjski solist in koreograf Miloš Isailović, ki se je žal mesec pred premiero poškodoval, zato je prišlo do spremembe zasedbe, za alternacijo pa se pripravil še Anton Bogov, asistent koreografije tako v Zagrebu kot v Mariboru, ki se je že poslovil od plesnih odrov. 

Lik Gustava zahteva zrelo osebo in izkušenost, ki mora imeti v vsej dorečeni baletni izvedbi še dovolj prostora za moč vsebinske sugestije; na fotografijah gledališkega lista je Anton Bogov v podobi Gustava prav dobro ujet in upodobljen v objektivu fotoaparata. Gustav v svojih osebnostnih beganjih prikliče Angela Smrti (Sytze Jan Luske), ki se izkaže za odlično rešitev baletno-dramske izpovedi ter notranjih bojev glavnega junaka, je njegov skušnjavec in usodni vodja. Vloga je dobesedno pisana na kožo Jana Luskea; je hladen in sarkastičen lik, tudi preračunljivi skušnjavec, ki Gustava z gondolo popelje po njegovi zadnji poti. Preostale skice se vrstijo ob prihodih in odhodih gostov na recepciji, v baru beneškega Hotela na otoku Lido skupaj z Gustavom v spremstvu njegovega angela Smrti, vse dokler Gustav ne zagleda mladega fanta v spremstvu svoje matere (Monja Obrul) in njegovih treh plesno razigranih sester (Vanja Vitman, Satomi Netsu, Ines Uroševič). Od tistega trenutka postane osamljen ter strt Gustav obsedeni zasledovalec in občudovalec mladega fanta, nad katerim skrbno bdi  njegova mati.

V naravni zasnovi stečejo prizori scene Na plaži, ko se sledi lagodnemu posedanju ter poležavanju, tudi se v nogometni igri aktivira moški tim gostov, tekmovanje pa organiziral angel Smrti. Med odraslo ekipo je še mladi ter okretni Tadzio, ki vešče obvlada nogomet in žogo, tudi se z vso silo vrže na žogo, da jo le obdrži. Njegovemu dejanju pa sledi trenutek, ko se nenadno iz oči v oči sreča s svojim oboževalcem, z Gustavom; je hipnotični trenutek dveh oseb, ki se močno vtisne v baletno dramsko zasnovo, ko bi vsaka beseda in vsak gib bila odveč. Tadzio ob svojem odhodu na ladjo zagleda gondolo angela z nepremičnim Gustavom, tudi mu pomaha v slovo, kar da misliti, da opisani trenutek njunega soočenja le ni bil enostranski. Hotelski gostje so vseskozi prisotni na sceni, se prepleteno izmenjujejo, hotelska maskota pa kar Ljubimca, nepogrešljiv ljubezenski par v tesnih objemih presevajoče baletne estetike  baletna mojstrica Alenka Ribič): Catarina de  Meneses, Ionut Dinita, sledi se še mladi vdovi Belli (Olesja Hartman Marin), zabavata in se skrivata Japonka in Japonec (Asami Nakashima, Yuya Omaki),  med gosti sta tudi dve slovanski duši, Rusinja in Rus (Branka Popovici, Filip Jurič), znajde se še en Američan (Matjaž Marin) ob Nemki in Nemcu (Tanja Baronik, Sergiu Moga), pa še Francozinja in Francoz (Ines Petek, Alexandru Pilca), ko hotelski milje nadzira in je na voljo  Upravitelj hotela Mircea Golescu, nadvse viden v svojem rdečem sakoju.

... (foto: Tiberiu Marta)

Baletni solisti ter ansambel Opere in baleta SNG Maribor se odlično izpostavijo v zahtevnih plesnih segmentih dinamične koreografske kompozicije Valentine Turcu, zasnovane na noveli Smrt v Benetkah (1912) slavnega Thomasa Manna, ki je izšla tik pred prvo svetovno vojno. Širše gledano tudi kar zareže v čas razpada starega v čas morije prve svetovne vojne, posledično pa nakaže možen začetek novega, kar je pisatelj tudi doživel veliko let po izidu svoje novele Smrt v Benetkah.