Predmetenje/Thinging je naslov novega performansa, novega avtorskega izhoda performerja Jana Rozmana, premierno uprizorjenega 20. oktobra na odru Plesnega Teatra Ljubljana. Premieri so sledile še tri ponovitve, in sicer med 22. in 23. oktobrom. Predstavo sem si ogledala 23.oktobra ob 19. uri. Producent je Emanat, Zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobnih umetnosti v koprodukciji s PTL. Predstava je nastala po konceptu ter v izvedbi Jana Rozmana, v dramaturgiji Julije Keren Turbahn in ob svetovanju k scenografiji ter odrski asistenci Dana Adlešiča, za oblikovanje svetlobe je bila zadolžena Urška Vohar.

...

Avtor projekta Premetenje Jan Rozman (1991) je plesalec, performer in improvizator, ki se je z glede na svoje mladostne uspehe v svoji prvi fazi soočanja s plesnim in odrskim ustvarjanjem ter nagradami, dobljenimi na tekmovanju mladih ustvarjalcev Opus 1, plesna miniatura v organizaciji JSKD RS in pod mentorskim vodstvom Saše Lončar, pedagoginje ter umetniške vodje KD Qulenium, povsem logično odločil za drugo izobraževalno stopnjo na SVŠGL Umetniški gimnaziji za sodobni ples. Tudi v času svojega srednješolskega šolanja je še naprej izkazoval in nadgrajeval svojo nagnjenost k odrski satiri in komediji. Med poklicno študijsko nadgradnjo je na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani pridobil diplomo fizioterapevta leta 2015, letos pa končal svoje magistrske študije na HZT v Berlinu v programu solo, ples, avtorstvo (MA SODA) s predstavo f(being). Danes deluje na neodvisni sceni med Ljubljano in Berlinom, posveča pa se vprašanju človekovega položaja v okolju in času, kar izkazuje tudi stvaritev na odru PTL, ki je nastajala v okvirih njegovega magistrskega študija v Berlinu, tematika pa ga je v tolikšni meri okupirala, da se je na novo ter raziskovalno loteva še v odrskem okviru.

...

V gledališkem listu zapišejo, da se uprizoritev konceptualno in performativno naslanja na filozofsko idejo spekulativnega realizma, objektivno orientirane ontologije (OOO), kot temeljnega pojmovanja ter analiziranja osnovnega obstoja na polju medsebojnih relacij in združevanja, v smislu  biti skupaj v okviru vsega in z vsem. Kako stvarem pustiti, da so, je dramaturginja Julia Keren Turbahn naslovila svoj zapis o poteku ustvarjalnega procesa, medtem ko se ji je v samem procesu nastajanja predstave, kot zapiše, "v misel zajedla pesem skupine Beatles: Let it Be". Ko jo je pritegnila besedica "it", torej "ono" iz pesmi, ki jo je tudi vzela kot izhodišče svojega diskurza o predmetni animaciji. Zastavlja se vprašanje, kaj pravzaprav predstavlja aktivni in kaj pasivni del v odnosu človek-predmet: ali človek animira obstoječi predmet ali pač predmet človeka. Na odrski sceni so aktualna razglabljanja praktično in profesionalno uprizarjali, in še uprizarjajo v okviru lutkarskih gledališč, tudi v didaktičnih metodah, ko imajo otroci povsem neposreden in spontan odnos do predmetov in njihove uporabnosti. 

...

Predstava se začne v dorečeni in vabljivi svetlobni iluziji, ki gledalca fascinira, tudi zmede, ko neposredno vstopa v sam odrski prostor, svoj sedež pa dobi na drugi strani dvorane tik ob steni. Tisto, kar ob vstopu najprej ugleda, je sedeči akt, obris hudomušno naravnanega akterja, ko prva iskriva misel prikliče v spomin Muzej voščenih figur Madame Tussauds. Nato sledi še zvito zakrit ter skoraj neviden Janov odhod, ko se v bliskovitem mimohodu zazna le njegov voščeni telesni lesk. Za trenutek zavlada tema, nato pa se v polnosti svetlobe ugledajo in razpoznajo vsakdanji predmeti, instalirani na prozorni plastiki ali polivinilni zaplati, sicer uporabni ali pač tudi ne, vsekakor pa dobrorazpoznavne vsebine današnjih tehnoloških smetišč. Performer Jan se sooča in skuša komunicirati z razstavljenimi predmeti, ko ob njih besediči ter celo razveje svoj naravni vokal, najbolj pa prepriča v igrivi gibalni strukturi z dolgo plastično cevjo, pozneje tudi z litrsko plastenko, napolnjeno z vodo, ki jo aktivira v vlogi zvestega poslušalca. V tem miniaturnem trenutku pristnega sodelovanja s predmetno obliko pa meni, da je sam optimist, vendar pa kljub temu ugotavlja, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V zaključek njegovih izrečenih misli pa njegov plastični soigralec slišno preizkusi zemeljsko privlačno moč, ali prosti pad z roba animacijske mize na plesna tla.

...

Predmeti so hkrati tudi neposredni zvočni viri in polivinilna zaplata odigra vlogo ogrinjala, ko se ti prosto in slišno premikajo po njeni površini do prve ploske ravnine, kjer na novo obstojijo. Sledi še tehnološki vizualni ter svetlobni obliž hladne modrine prosojnih žarkov, usmerjenih v obstoječe predmete, ki nato pridobijo bleščeči lesk v smislu prazničnih lesketajočih se utripov, kar utrne še misel o elektronski nesnagi.

...

Akter Jan Rozman pa prav ob koncu preseneti in domiselno poseže po odrski sceni, ko se neposredno umesti v prostor, namenjen gledišču, ter začne z odnašati petnajstih sedežev (toliko jih je bilo lahko razvrščenih vzdolž stene), gledalci pa se negotovo umikajo v preostali prostor ter stoje čakajo na končni programski izid. In se zgodi logični zaključek, ko sedeže skupaj z vso kramo na polivinil zaplati nagrmadi na novo odlagališče, odrsko smetišče, ter nato s poklonom in kančkom humorja podčrta konec uprizoritve. 

...

Filozofska tematika, ki se jo je lotil Jan Rozman, ni ravno preprosta, tudi ne prav hvaležna v pomenu scenske impresije, še posebej, če se  v zadostni meri ne obvlada gledališkega medija, v smislu režije, govora in vokalne manipulacije. Dobi se vtis, da se pravzaprav sledi razvojni fazi uprizoritve, ki še ni dovolj dorečena in ne dovolj poglobljena, pač prehitro umeščena na gledališki oder.   
Avtorski koncept Jana Rozmana v naslovu Predmetenje pa dokaj jasno izpostavi perečo temo našega časa, ki žal že kot tempirana bomba tik-taka na današnjih zemeljskih smetiščih in tehnoloških odlagališčih. Je dobrodošel uprizoritveni didaktični pristop k animaciji otrok in mladostnikov, saj jim nazorno razpira nova učna ter miselna obzorja, tudi bogati njihovo ustvarjalnost v možnih igrivih domislicah in pri praktični rabi predmetov.