V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma Ljubljana je 16. oktobra stekla prva predstava iz cikla njihovega prestižnega abonmaja Veličastnih 7. Zgodila se je enourna plesna poema izraelske plesne skupine L-E-V v kreaciji Sharon Eyal in sokreaciji Gaia Beharja Ljubezen, poglavje 2. Koreografinja Sharon Eyel je osem let plesala pri skupini Batsheva Dance Company, delovala je tudi kot pridružena umetniška vodja, pozneje še  kot hišna koreografinja vse do leta 2012. Leto pozneje pa sta z dolgoletnim prijateljem in producentom Gaiem Beharjem ustanovila plesno skupino L-E-V. Skupini se je pridružil tudi skladatelj Orij Lichtik, vsi trije pa izoblikovali lastni umetniški slog. V predstavi nastopa pet do šest plesalcev, v Gallusovi dvorani jih je bilo pet: Gon Biran, Rebeca Hytting, Mariko Kakizaki, Leo Lerus in Keren Lurie Pardes.

Predstava Ljubezen, poglavje 2 v koreografiji Sharon Eyal ter izvedbi izraelske plesne skupine L-E-V in ob živi tehno kulisi DJ-a Orija Lichtikaje  veliko umetniško presenečenje, ki gostuje na naši letošnji plesni sceni. Saj smo na velikem odru spremljali gnetljivo gibalno gibkost, živo formo telesne plastike, ki jo je koreografinja kompaktno zgnetla v svoji plesni pripovedi o življenju, tudi iztisnila obstoječo energijo današnjih osebnostnih stanj, iz telesnega celičnega spomina pa izvila vijugo gibalnega razvoja od nekoč pa do danes, žal tudi že tisto vtisnjeno prihodnje v izrisanih plesnih teksturah, ki kar živo odsevajo današnjo realnost ter brusijo čas robotike. 

...

Plesna vizija Ljubezni, poglavje 2 se začne v poltemi, ko so vidne le silhuete, postavljene v poze, s počasnim udiranjem svetlob (luč Alon Cohen) se prebujajo tudi rahli premiki teles, najprej roke, pa noge, nagibi, vzgibi ... Dobi se vtis temno izrisanih kontur androidnih teles, oblečenih v preprosto kostumsko sivino, ki le s kakšno podrobnostjo opredli moški oziroma ženski telesni princip (kostumografija Odeli Arnold, Rebecca Hytting, Gon Biran). Močan glasbeni vdor povzroči opazni telesni šok, ko se telesa vidno bočijo, tako kot to počnejo primati, vendar brez presežkov moči, tudi se vzvratno lomijo ter močno krilijo z rokami, sčasoma pa v svoji razpotegnjeni formi vse bolj spominjajo na človeška obličja plemenskih poslikav; so ujetniki neznane nove situacije. V tej začetni fazi je vsak od njih petih še odseval samosvojo gibalno strukturo, tudi izpisal lastni  izpovedni plesni motiv, kar jih v teh trenutkih opredeljuje kot raznoliko bivalno skupino. Ob glasbeni odmevnosti in tonskih širinah se posamezniki vse bolj zbližujejo ter združujejo v skupino petih oseb, kot bi jih privlačila nevidna sila, novo nastala (slišna) psihoza. Od tu naprej se skupina fluidno pretaka po odru, je grupacija skupnih moč, tudi velikega registra gibalnih oblik, žal pa izgublja na barvitosti individualizma, ko tudi sij osebnostne kreativnosti z vsemi čustvenimi naboji nepovratno bledi. Skupna pot se začne v upognjenih držah težkih in sklonjenih glav, kot bi jih vodila nekakšna samosvoja telesna moč, gonilna sila preživetja, tista, ki poganja tudi krogotoke življenjskih energij. Glasba v svojih tonskih frekvencah stilizira njihova stanja, ki so lahko tudi lahkotna in spevna v južnoameriških ritmih, ko plesalec Leo oživi tovrstne vroče ritme, rahlo pa mu sledi še soplesalec, medtem ko ženski del skupine ostane precej nedotaknjen, prav hladen; so mogoče bolj travmatizirane ... Energije njihovega odrskega pohoda se dvigajo ter padajo, jasno pa se opredelijo v vojaški drži samozavestne hoje, ki v ritmu korakov in totalni usmerjenosti zrcali moč ter pomembnost, ki jo istega trenutka tudi skupina prepričljivo odseva. Zgodijo se še nenadna razprtja, skoraj razpad ujetih in nemočnih, pa še vzgibi borbenih nabojev, ki pa nimajo odzivnega učinka, saj boleče in brez nabojev letijo nekam v prazno in mimo. Medsebojni stiki so, in so oprijemljivi, vendar zgolj zavoljo samega dejstva fizične podpore, sicer pa osebnostno nedotakljivi. 

...

In kje nastopi ali izstopi ta ljubezen, bi sledilo vprašanje. Očitno prehaja iz enega obdobja v neko drugo, v poglavje 2, ki se nam zdi tako tuje in  oddaljeno, čeprav ga zrcalijo že današnje zaslonske in vizualne zasvojenosti, ki v svojih frekvencah pospešujejo čas, ta pa nekam nevidno beži, tako kot tečejo karizmatični krogotoki plesne skupine L-E-V na sceni odra v umetniški viziji koreografinje Sharon Eyal; tudi se ne nehajo, vse dokler se ne izgubljajo v ugašanju luči in jih ne izloči spust gledališke zavese. 

... (foto: André Le Corre)

Koreografinja Sharon Eyal je nedvomno novo veliko koreografsko ime našega časa, ki plesni slovar inovativno ter čitljivo izpisuje po sivini odra, je umetnica, ki v svoji novi umetniški uprizoritvi večplastno odslikava nove čase pojmovanja ljubezni, ko ljubezen izgublja moč rdeče vročice, v predstavi pa je praktično niti ni zaznati, ko ostane zapisana le še v naslovu kot neizrečeni spomin. Tudi ta spomin je avtorica ovila v tančico svoje poglobljene umetniške misli, ki jo lahko vsak po svoje (ne) boleče razgrinja, tudi bere v gibalnih izrisih telesnih stanj, ki zavibrirajo v celičnem spominu večnega življenjskega krogotoka. 
Navdušenje obiskovalcev je bilo slišno in vidno, tudi pogovori o predstavi so tekli še izven dvorane. Plesna predstava Ljubezen, poglavje 2 ustvarjalcev in soustvarjalcev L-E-V Dance Company pa se izkaže za vabljiv začetek abonmaja Veličastnih 7 v novi uprizoritveni sezoni  Cankarjevega doma Ljubljana.