Izhod (Der Ausgang)

OddajP. J., dne 2014-10-01 ob 11:29:16

Led iz severa

Pogled z distance je vedno drugačen. Zaradi nevpletenosti nam omogoča več objektivnosti in širši zorni kot. Stereotipi se podirajo in mozaik se počasi sestavlja v povsem drugačno sliko, kot je bila ona, ko smo bili še znotraj.

Že lep čas živimo in delamo daleč na severu, v Hamburgu, mestu neštetih mostov, pisane druščine ljudi, ki so se skozi zgodovino nakapali sem iz vseh vetrov in mestu glasbe, v katerem je verjetno poleg nogometa med ljudmi najpogostejša tema, kdaj, kje in kateri musical se odvija oz. se bo odvijal.

Pogosto prejemam vprašanja znancev, kolegov in preko socialnih omrežij celo popolnih neznancev, na temo  “skočiti ven”. Ob tem se mi porajajo vprašanja kot npr. “Zakaj smo mi zapustili domovino?” in “Zakaj je izseljevanje menda ponovno v porastu?”

Velika pozaba (a.k.a. slab spomin)

Mnogo tega in onega se je dogajalo v rajnki, nekdaj skupni državi. A to je povsem irelevantno. Rajnke države že dolgo ni več, smo leta 2014, v Sloveniji pa družbeno okolje temelji se na fevdalističnih konceptih. Mnogi ne potrebujemo zmerjanja z belimi in rdečimi niti tiščanja glave v pesek in nostalgičnega spominjanja teh ali onih “dobrih starih časov”. Kar potrebujemo je, vzpodbudno okolje za ljudi z vizijo, za ustvarjalne ljudi, ki si želimo v življenju tudi česa drugega, kakor doživljenjski kredit za lastno nepremičnino.

Slovenija je šla drugo pot. Vse od razpada rajnke skupne države se je poglabljal prepad med posameznimi skupinami. Diskurz na temo druge svetovne vojne je postal osrednja rdeča nit vseh delitev. Pri tem pa se mogokrat namenoma pozablja, da ne samo, da so pogrebci rajnke države Slovenijo – hvala bogu - povsem izločili iz nadaljnih dogajanj. Sloveniji se, ko je bila tako prepuščena sama sebi, celo zgodilo Slovenstvo. S samostojnostjo se je tako zgolj kristaliziralo tisto, kar je bilo stoletja dolgo zakrito zaradi takšne in drugačne nadoblasti oz. vpetosti v večnacionalne tvorbe. Današnja slika Slovenije je povsem čist prikaz slovenske kolektivne zavesti.

Od tu naprej lahko si lahko privoščimo nekaj vpogleda v zgodovino, ki seže dlje od druge svetovne vojne, vse tja do začetkov.  Za razliko od tistih bolj severno, je bilo območje v sredosemskem pasu bolj radodarno in življenju naklonjeno. Ne smemo pozabiti, da je industrijska revolucija dokaj "mlada" in da je gospodarstvo pred tem temeljilo predvsem na pridelovanju kulturnih rastlin, živinoreji in obrtništvu.

Zemljepisna lega je, kot rečeno, omogočala boljše danosti in posledično zahtevala manj truda od ljudi iz naših krajev za enak pridelek, kakor npr. od Korošca, Tirolca, Šlezijca ali celo Poljaka... To pa je botrovalo bolj ležernemu stilu, ki ga kot stereotip "južnjakom", ne glede na to, kako severno smo, pripoznavamo in pripisujemo še danes.

Pomembna prelomnica se zgodi v srednjem  veku, predvsem okoli oz. po prelomu tisočletja, tam med 1000 in 1350. Medtem ko se npr. na Hrvaškem takrat pojavijo državotvorne težnje in se tudi udejanijo poskusi nekakšne monarhije, podobno tudi  v Bosni in celo Srbija v nihanju med koketiranjem s Turki in samostojnostjo vendar ustvarja nekakšno nacionalno tampon cono, Slovenija po letu 850 v principu politično in družbeno ne obstaja več.

Slovenska zgodovina je zato specifična in se močno razlikuje tako od ostalih južno-slovanskih, kakor tudi od italijanske in južno-francoske, saj družbeno-kulturno narod doživlja nekakšen razkroj vse tja do 15. oz. 16. stoletja, ko reformatorji ponovno obudijo narodnostne težnje. Medtem, ko so se druge narodnostne entitete naokoli kolikor toliko usmerjale v bodočnost, so slovenski puntarji bili bitko za staro pravdo in objokovali Kralja Matjaža. Zazrti v preteklost.


Takšne razmere pa po naravi stvari narekujejo razvoj močnih integralnih omrežij znotraj etnično enakih, saj bi sicer zgodovina izpričala izbris nekega naroda, kot se je npr. to zgodilo s poslovanjanjem Romanov v današnji Romuniji, izginotjem Vlahov, oz. njihovo stopitvijo z lokalnim prebivalstvom, itd. Območje v primerjavi z drugimi, "sosednjimi" oz. bližnjimi entitetami tudi ni bilo izrazito bogato in radodarno z vidika takratne ekonomije, zato tudi denarni tok ni bil bogvekako močan. Govorimo torej o specifiki - o podložnem narodu, ki ni hkrati narodnostno, geografsko in kulturno povezan in je za nameček še izrazito revnejši od. npr. Furlanov, Slavoncev, Istranov, Germanov , Madžarov,  itd.

Da je družba torej lahko sploh obstala, je bilo potrebno poleg že omenjenega mreženja uvesti še vrednostnico za izmenjavo, ki pa je zaradi neugodne lege in politične vpetosti težko bila zgolj blago, denarna kot rečeno tudi ni mogla biti (veliko slovenskih kmetij je preprosto zamenjalo gospodarja, oz. se razdrobilo zaradi prezadolženosti)... idealna valuta za podtalno, prikrito izmenjavo je torej postala usluga, ta specifična kategorija, ki je pravzaprav pomenila nekašno posredništvo (lobiranje) med revnimi podložniki in bogatimi gospodarji. Od tod tudi izraz "zrihtati" (nem. einrichten, kar pomeni vzpostaviti oz. omogočiti) oz. "uštimati" (nem. zustimmen, kar pomeni soglašati => pomensko torej: pridobiti soglasje).

Ti posredniki (danes bi rekli lobisti) so tako postali veljaki (tisti, ki nekaj veljajo, op. p.) in posledično tudi nekakšen idealni lik (npr. Martin Krpan). Njim ni bilo potrebno kaj dosti fizično delati (odtod tudi rek: "Uči se, da ti ne bo treba delati."). Usluga je pomenila zadolžitev tistega, ki je uslugo prejel in se je prenašala po ustnem izročilu. Ker je šlo za moralni in ne prvenstveno za merljiv materialni dolg, se je slednji prenašal tudi iz roda v rod in je po svoji naravi bil v bistvu neodplačen. Od tod tudi značilno slovensko vprašanje “Čigav pa si?”, ki v podtonu nosi natanko to - seznanitev z bilanco dru
žine, iz katere posameznik izhaja.

... časovni preskok …

Če se ognem vsemu detajliranju, pridemo natanko do tega, kar doživljamo danes. T.i. middle management in podporne službe, vključno z javno upravo, v očeh povprečnega Slovenca še danes ne delajo. Nezaupanje, ki izhaja iz zgoraj opisanega, v odnosih, v katerih posredniki skrbijo za glajenje težav pri naročnikih zaradi zakasnjenih in pre-skromnih dobav, pri čemer oba udeleženca zavestno stopata v prevaro naročnika (gospodarja), v katerem se kot kriterij morale postavlja, koliko prevare je še dopustno, z vidika tretjega  nujno rezultira v neodgovorno brkljanje na eni strani in poskus izigravanja (preskoka) posrednika (moto današnjega podjetništva je: vsi prodajajte) na drugi in končno v nenehno igro tveganega soliranja oz. hazardiranja v odnosih.

To je slika, ki jo gledamo danes v Sloveniji v širšem družbenem kontekstu. Slika, ki jo tudi ti bralec živiš. Specifična slika specifičnega naroda na sončni strani Alp, kjer še danes izobražen ali razgledan kader velja za prevarante, ki se jim ne sme dovoliti preveč zaslužiti, saj arhetipsko v zgodovinskem spominu izobraženec pomeni veljaka, ki se zaradi svoje iznajdljivosti in dobrih zvez okorišča z delom drugih in sam nič ne dela. Slika naroda, katerega temeljna vrednota je zgodovinsko bila grunt in jo je danes zamenjala lastna nepremičnina, oz. stanovanje, ki pomeni zgolj spremembo v obliki, ne pa tudi v vsebini in katerega zgodovinski spomin je, da je cilj zadolženo kmetijo (danes torej hipoteko za stanovanje) celo življenje razdolževati in je to prioritetna naloga posameznika.

Slika naroda, ki se bori za svoj obstoj in kot najvišjo vrednoto priznava varnost, ki se manifestira v lastništvu nepremičnine in mu ni naklonjeno preiti na višjo raven, raven razvijanja občutka pripadnosti, kot se to na prelomu prvega tisočletja dogaja preostalim narodom okoli njega in se s pomladjo narodov proti koncu drugega manifestira v nacionalnih državah. Da o višjih stopnjah, kot je npr. samozavedanje ne govorimo. Še danes smo priča popolnemu nasprotju le - tega, samozanikanju v najbrutalnejši obliki, pa naj bodo to dosežki v športu, znanosti, poslu, itd.

Pot v X

Vzroke za izseljevanje iz Slovenije gre torej iskati v socialni izključenosti posameznikov, ki želijo preiti oz. preseči nacionalni moralni imperativ. Tu ne gre več za politično opredeljevanje, ki se v principu v primeru Slovenije lahko zvede tudi na svojevrstno enoumje konzervativnih desničarjev, ki se razlikujejo zgolj v malikih, ki jih častijo. Kake progresivne, avantgardne levice, ki bi si zaslužila to ime, roko na srce, v Sloveniji že kako stoletje ni zaznati. Vzroki izselitev so torej veliko bolj subtilne narave in pogosto obarvani s pogledom naprej, oz. z iskanjem perspektive.

Starši ne želimo svojim otrokom omejiti življenjske poti z izprijeno moralo, v kateri je bolj pomembno, kak odnos ima kdo do druge svetovne vojne, kakor je pomembno, kaj želi narediti dobrega zase, družino, lokalno skupnost in nenazadnje tudi za družbo. Ne želimo otrok zastrupljati z mentaliteto družbe, ki se po sedmih desetletjih še ni ovedla, da je druga svetovna vojna že davno končana in še vedno podpihuje umetne delitve na naše in njihove. In ni dobro, če človek spada med njihove. Tisti, ki smo to izkusili na lastni koži, se dobro zavedamo, da so takšne delitve globoka rana, ki družbo hromi.

Niti ne želimo sami živeti v družbi, ki nas kot posameznike birokratsko onemogoča na vsakem koraku, ves čas na preži, kdaj me bo kdo tako ali drugače "nategnil". In ne želimo živeti v okolju, kjer je bistveno, da se človek dela presneto pomembnega in zaposlenega, da bi preslepil okolico. In potem, ko okoliščine tako narekujejo, po potrebi ubogega in nebogljenega, da bi preslepil taisto okolico.

Slovenijo po pravilu že skozi vso zgodovino zapuščamo predvsem ljudje, ki smo pripravljeni ustvarjati, smo polni elana, imamo vizijo, ideje in voljo. Vsaj nekaj od tega. Ljudje, ki smo pripravljeni “tvegati”, kar je v nasprotju s temeljnim družbenim konceptom, ki vlada doma, s slovenskim moralnim imperativom “varnosti”. Zapuščamo jo ljudje, ki želimo skočiti za trenutek ven, skočiti nad povprečje družbe, da bi se počasi spet pogreznili vanj, a ne tako, da bi se sami potopili nazaj, temveč tako, da bi se družbeno povprečje skozi naše prispevke kakor plima dvigovalo in nas počasi ponovno zaobjelo kot svoj nepogrešljiv člen.

Tu gre torej iskati vzroke za izseljevanje v zgodovini, kakor tudi dandanes. Ne v pomanjkanju spodbud, ki bi dajale zalet posameznikom, temveč zgolj v preveč dejavnikih, ki posameznika vežejo na ustaljene vzorce in mu ne omogočajo pogleda naprej, temveč ga ravno nasprotno silijo, da se mora človek ves čas ozirati nazaj – ali iz čiste previdnosti, ali pa zaradi tega ali onega pedigreja, ki se ga po trenutnih potrebah poljubno izpostavi.

Dej vrn’ se k men’

Da bi se torej izseljenci začeli z veseljem in nabranimi izkušnjami vračati v Slovenijo, bo Slovenija prvenstveno morala postati dežela, v kateri bi starši radi spočenjali in rojevali otroke, zato ker bi se  veselili, da se bodo njihovi otroci rodili v tako spodbudno okolje, v katerem so jim odprte vse možnosti za to, da se povezujejo v interesne skupine v katerih gradijo timskega duha, v katerem jim bo dano spoznati meje lastnih sposobnosti in bodo k temu celo spodbujani in nagrajeni po svojih sposobnostih in v katerih bodo posamezniki lahko postali zavestni sebe, torej kdo so, kje so in s kakšnim namenom so tu.

Potrebno bo pričeti ustvarjati okolje, v katerem se bomo posamezniki počutili pripadne in bomo zmogli oblikovati zdrava medsebojna razmerja, temelječa na sprejemanju posameznika in njegovega mesta v družbi, pri čemer se spodbuja prehodnost med posameznimi vlogami vseh, ki bi se na določenih področjih s sposobnostmi izkažejo kot nadpovprečni.

Nujen je dvig  moralnih standardov vsaj na tisto raven, da okorščanje, prevara in kraja ne bodo več nekaj, kar bi človek počel z enako lahkoto, kakor spil pijačko s starim znancem. In potrebno je razviti zavest o tem, da je potrebno najprej ustvariti in nato šele trošiti.Vsekakor pa je potrebno predvsem delati na tem, da se more človek z upanjem ozreti v prihodnost. Vrnili se bomo namreč natanko takrat, ko bomo začutili, da je v tej deželi, ki jo imenujemo domovina, moč zreti v prihodnjost z nasmeškom polnim upanja. Nezaupanje nadomestiti z upanjem in zaupanjem je torej čarobna formula, ki vam jo pošiljam iz daljnega severa.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
6
P. J.
1
Nov 11, 2014
Res je Franc. Mnoštvo poti, ki lahko vodijo k istemu cilju. In premik v glavah, ki bo osredotočenje premaknil iz preteklosti v prihodnjost.

Slovenščina ima lep izraz: dediščina. Kar bomo mi zgradili, bodo naši otroci vzdrževali in naši vnuki bodo uživali (dediščino). Mi danes živamo sadove truda t.i. povojne generacije, z vsemi grenkimi in črvivimi plodovi vred.

Kakšno dediščino torej želimo mi zapustiti za seboj? Po čem se bodo naši vnuki spominjali nas?
#6
naprimer Janez
0
Nov 10, 2014
P.J.: Nisem prej videl komentarja, sori. Imaš pa verjetno prav, ja.
#5
Franc Pojbič
1
Nov 10, 2014
Zapisana materija je odlično izhodišče za novo politično elito, mlade generacije in je lahko koristna pri oblikovanju modernih programskih izhodišč. Potreben je premik v glavah, kako do tega pa je več poti.
#4
P. J.
0
Nov 02, 2014
Zakaj već ljudi ne komentira? Morda zato, ker bi izpovedati artikulirano in argumentirano stališče terjalo nevarnost izstopa iz cone udobja?
#3
naprimer Janez
0
Nov 02, 2014
Čudovito, čudovito, čudovito. Ne vem zakaj več ljudi ne komentira? WTF je sploh nam pomembno, se sprašujem? Ker če TOLE kar ti naslavljaš in opisuješ ni pomembno in eden izmed problemov in eden izmed bistev, potem pa res ne vem.

Trdim sicer, da je problemov več - več majhnih, ki tvorijo večje. In tudi bistva ni samo enega, ampak jih je več - za vsako področje ga je treba izluščiti, se mi zdi.

Zgodovina - odlična učiteljica. Ne samo, da vidimo samo evolucijo ne samo Slovenije, ampak sveta, lahko tudi predvidevamo kam vse skupaj pelje - ČE se nekaj ne NAREDI ali SPREMENI.

Tole se mi je dopadlo kar si napisal in me je malo tud nasmejalo (ironičen smeh):

Niti ne želimo sami živeti v družbi, ki nas kot posameznike birokratsko onemogoča na vsakem koraku, ves čas na preži, kdaj me bo kdo tako ali drugače "nategnil".

Nasmejalo zato, ker sem tudi o tem govoril v eni izmed objav - bom prilepil povezavo in lahko prebereš, če želiš in seveda, če imaš čas.

Vzemi v zakup, da sem ubral satiričen/sarkastičen pristop, ampak to ti bo itak potegnilo, se mi zdi. :)

Enivej, napiši še kaj v tej smeri - prosim!

http://www.publishwall.si/neartist/post/110883/sem-iz-fakture-za-idiote

SEM IZ FAKTURE ZA IDIOTE

Pisanje za ljudi, od ljudi za ljudi. Tragični vložki in dramatiziranje zaradi življenja. Kje je smeh, kje je komedija? N
#2
P. J.
0
Oct 06, 2014
Azra, hvala. ;-)
#1
P. J.
P. J.
Objavil/a 2014-10-01 11:29:16 (Oct 01, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Služba v Hamburgu za 4200 EUR na mesec - Nastop dela takoj!
Religija je opij ljudstva (Teorijam zarote ob bok)
Kako zavrteti vrednosti iz podatkovne zbirke?
Izhod (Der Ausgang)
Ste avtoličar in iščete novo priložnost oz. službo?
Lepooki
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
oktober 2019
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj