Članek
Pametovanje
Objavljeno Jul 19, 2014

Prijetna nežna sapica blaži zadušljivih 31 stopinj, ki v družbi vlažnosti ustvarijo pogoje, primerljive z onimi v turški savni. Hvala bogu, da sem na balkonu. Listje v krošnji starega javorja šelesti , ker se z njimi pograva veter in daje ravno toliko svežine, da v človeku še vedno tli volja do življenja.

V ustih zadržim vsak požirek mineralne vode in poslušam, kako mehurčki pokajo, medtem ko me nežno žgečkajo po jeziku. “Hvala bogu, da se je končno shladilo. Danes je bilo pa res naporno. Vročina se je poznala tudi na razpoloženju malčic,” začne žvrgoleti, medtem ko mi ponudi cigareto, nato pa nadaljuje: “Misliš, da midva postavljava nepotrebne zahteve malčicama?”

“Hvala,” ji odvrnem. “Kaj imaš v mislih?”

“Sprašujem se, ali bi bilo dovolj če bi znali zgolj povedati obnovo zgodbic, ki jih slišita. Povsem razumem razloge, zakaj je pomembno, da jih razumeta in sta zmožni o njih govoriti, sprašujem pa se, ali je res potrebno, da se naučita do pikice natančno vse ponoviti. Včasih se mi zdi, da sva krivična. Dekleti sta včasih zgolj z eno tretjino duha pri stvari in ne dajeta vtisa, da bi ju zanimala zgodba kot celota.”

“Kadar zaideva v te vode, se ustrašim, da si želiš najti napake v najinih pristopih,” se namuznem, zamišljeno puhnem oblaček dima v večerno zarjo in opazujem oblaček, kako se porazgubi v sapici. “Hitreje bova našla skupno stališče, če se izogneš zmešnjavi v vprašanjih.”

“Kako to misliš, Kakšna zmešnjava?” me presenečeno pogleda s tistim globokim pogledom, v katerega se človek kar potopi. Opazujem njene ustnice, po katerih z jezikom lovi pobeglo kapljico ledene kave, da se ji ne bi slučajno sprehodila navzdol v nedrja.

“V isti sapi želiš izvedeti, zakaj je dobro, da se deklici učita obrazce na pamet, kakor tudi zakaj jaz mislim, da je dobro da se jih učita in zakaj vztrajam, dokler naloga ni opravljena. Osredotočaš se na to, da sta sem ter tja užaljeni in užaloščeni, ker nisem tako zlahka zadovoljen s približki in nista vedno nagrajeni, čeprav je to po mojem mnenju pravično, saj je gre za to, da bi nekaj mogli storiti, a tega nista storili. Se strinjaš z menoj, da moreva učenja na potomce predajati kot neskvarjena zgolj tako, da jih predava v njihovi čisti obliki, brez zadržkov, ki izhajajo iz najinih lastnih interpretacij? Se strinjaš, da zgolj nekvarna učenja morejo pripomoči k čisti resnici in da je slednja edini orientir, ki nama je navoljo iz pradvanine?”

“To je pa čisto res,” se mi nasmehne in poželjivo našobi ustnice in jih nastavi tako, da - tokrat moj - latte machiato zgolj nežno spolzi čeznje in jezik in tako izpolni usta z aromo. 

“Torej oba veva, da je cilj pripraviti dekleti do tega, da bosta zmožni prepoznavati in odkrivati tudi neznano, skrivnostno naravo stvari, da bi jih uzrli takšne kot so?”

“Seveda.”

“In če bi se kdo lotil in posnel dokumentarne oddaje v katerih bi pojasnil vse te skrivnosti narave, bi prenehale biti skrivnosti, mar ne? Ideje bi tako zreducirali zgolj na gola dejstva, do katerih bi se mogli tako ali drugače po lastni presoji opredeljevati, mar ne?”

“Seveda. Ampak... Saj ni treba, da jih kdo posname.”

“Ne? Toda kako naj potem ohranimo spomin nanje?”

“Oh!” so se ji zasvetile očke na obrazu, tako, čisto pritajeno, kakor prve zvezdice, ki jih je bilo moč opaziti na večernjem nebu. “Učita se torej obrazcev in razmerij in ne golih dejstev, seveda. In tako prepoznavata napake ena pri drugi in se po potrebi popravljata in opominjata. In na enak način bosta tudi oni dve s pomočjo enakih obrazcev vse to prenašali tudi naprej. Zvito."

Malo se je zamislila in z očmi sletila dimu cigarete, ki se je dvigal proti nebu. "Mar ne bi bilo dovolj, če bi zgolj nekatere naučili na takšen način – one, ki že od malih nog kažejo dobre zmožnosti pomnenja? Bilo bi veliko lažje, se ti ne zdi?”

“Dobra stran vedenja je, da omogoča obvladovanje nepredvidenih situacij. Če bi zgolj nekateri bili seznanjeni z obrazci za pot k resnici, bi bili favorizirani in bi kmalu nadvladali ostale, saj favorizovanje izbrancev vedno vodi k lenobi, nevednosti in zablodi, mar ne?”

“Da bi to preprečili, bi lahko določili nekakšne nadzornike, ki bi bdeli nad tem, da se ne pokvarijo,” je ponosno izrekla in me izzivalno pogledala, da sem začutil ono prijetno ščemenje v trebuhu, ki spominja na nežno žgečkanje metuljevih kril.

“In za to boš uporabila one, ki ne poznajo obrazcev in konceptov? Kako bodo pa sploh prepoznali referenčni okvir?”

Tokrat se je nasmejala na široko. “Mislim da imamo dovolj praktičnih izkušenj, kako to 'zgleda. Imaš prav. Ampak, sem ter tja, ko si res ne moreta zapomniti, bi pa lahko naredila izjemo. Saj zaradi tega se pa ne bo porušil svet."

“Ti pa ja bolje od mene veš, da lahko eno slabo jajce pokvari celo omleto. Čovek ki ne more uskladiti vseh tokov misli v svojih možganih bo zlahka zapadel manipulaciji. Tu ne gre za vprašanje intelekta. Bolj je posredi prepoznavanje indiferentnosti, lenobe in sebičnosti in soočenje z njimi na vseh ravneh. Popustljivost ne bi k ničemur pripomogla. Imela bi podobne učinke, kot ga ima pokvarjen kvas na testo”

“Ampak, saj bosta večino tako ali tako pozabili.”

“Seveda bosta. Tudi ti mi ne znaš zdaj dati rešitve neke kvadratne enačbe, ali izstreliti glavnega mesta Kirgizije. Čeprav sva se oba to nekoč učila, sva do danes vse pozabila. Toda šla sva skozi mentalni trening. Če ti kdo reče, da lahko kvadratno enačbo rešiš z navadnim kalkulatorjem, boš vedela da to ne gre, tudi te ne more nihče naplahtati, da Ukrajina meji na Kitajsko, niti da hokus-pokus pomeni Cezar je živ. Enako je pri njima. Misli, ki jih bosta pozabili niso nikakor izgubljene, temveč ju bodo oblikovale skozi čas, kakor so nekoč naju in jih danes midva prenašava nanje, čez leta pa bodo one na svoje otroke. In tako bo žarek resnice korak za korakom, a vztrajno vseskozi prodiral v naše in njihove svetove”

Podal sem ji prižgano cigareto. “Hvala,” mi odvrne. “Lepo se je pogovarjati tako pod zvezdami. In priznam, da mi je ljubo, ko mi prižgeš cigareto,” se je zahihitala in dim ponovno poplaknila z žametnim macchiatom iz mojega kozarca.