Za ta zapis je podal izhodišče komentator @Athos (vir: http://www.publishwall.si/vili.kovacic/post/104986/vtisi-s-sprejema-janse-na-dobu-), in treba je priznati, da je bila opazka na mestu. "Vsegliharstvo" (simpatična skovanka, op. p.) v resnici ni nekaj, česar bi se smeli posluževati brez ustrezne kritične presoje.

Lahko utemeljim zgolj svojo uporabo (včerajšnjega, op. p.) posploševanja. Recimo, sam delam v IT industriji. Ko podjetje prične uvajati nove tehnologije, se nekateri segmenti infrastrukture izkažejo kot t.i. ozko grlo. V tem primeru se ne ugotavlja posebej, katere delovne postaje so tiste, ki dejansko zavirajo proces, temveč se vse zastarele preprosto nadomesti z novejšimi. Zakaj? Zato, ker predstavljajo grožnjo strateški usmeritvi. V zelo kratkem času bi namreč zastarele delovne postaje ponovno postale ovira razvoju podjetja.

Enako velja tudi v ekonomiji. Ko nek oddelek v podjetju pade pod prag rentabilnosti, se ga lahko iz tega ali onega razloga vzdržuje iz naslova drugih, rentabilnejših segmentov podjetja. A ko ta oddelek prične ogrožati obstoj podjetja, se ga preprosto ukine. Posamične faze tega oddelka namreč izven konteksta celote so neuporabni.

Podoben princip najdemo tudi v medicini. V primeru gangrene ponavadi pacijentu amputirajo nogo, čeprav gre zgolj za lokalno disfunkcijo. Preprosto zato, ker ogroža delovanje celotnega organizma, oz. pomeni grožnjo življenju - preživetju.

Skratka, povsod najdemo primere "vsegliharstva", kadar je ogrožena osnovna funkcija sistema/organizma/organizacije/itd. Poskusimo sedaj pojasniti še naprej.

Ko mi kdo reče, da pričakuje, da bomo delo izvedli dobro, hitro in poceni, mu ponavadi odvrnem: "Izberite dvoje od tega.". Osnovni trije stebri vsake aktivnosti so namreč: kakovost (dobro), vrednost (poceni) in čas (hitro). 

Če se sedaj vrnemo k primeru, ki ga je izpostavil Vili (arhivi), se bomo verjetno vsi strinjali, da ima takšno delo smisel le, če je opravljeno dobro.  Le dobro opravljene analize bi namreč omogočile zadovoljivo rekonstrukcijo dogodkov. Glede na to, da je država na kolenih, je potrebno upoštevati tudi kriterij poceni, saj denarja ni ravno na razpolago v nekih zadovoljivih količinah. Rezultat tega pa je, da takšno delo ne more biti opravljeno hitro. Četudi bi vzorčenje zaupali računalniški tehnologiji in bi vse dokumente preskenirali in prepustili računalniški obdelavi, bi celoten proces, ki bi se končal s sodnimi epilogi in ki bi dal zadovoljiv rezultat trajal dolga leta. Ob predpostavki dobrega dela v vseh fazah procesa.

Pri tem ne gre pozabiti še izredno pomembnega dejavnika. Spomnimo se npr. situacije AKTRP in "izgubljenih" podatkov o dodelitvah subvencij. V tistem času, ko se je to zgodilo, je na AKTRP informacijski sistem temeljil na zbirki podatkov Oracle 10g, uporabniški vmesnik pa je bil zgrajen s pomočjo Oracle Forms. Zbirka podatkov se je dnevno varnostno kopirala na trak med polnočjo in četrto uro zjutraj. Vsaka transakcija, ki se je zgodila med dvema varnostnima kopiranjema, je bila zabeležena v t.i. dnevnik transakcij, ki je bil varnostno kopiran vsakih 15 minut. V primeru najhujših možnih okvar sistema je torej največji možen časovni okvir izgube podatkov 15 minut. Podatki so kljub temu čudežno izginili. Zato, ker se je nekdo presneto potrudil, da je (če je) uničil 15 magnetnih trakov z dnevnimi varnostnimi kopijami in še dnevnik transakcij na datotečnem strežniku. Ne spomnim se namreč kataklizme, ki bi uničila poslopja AKTRP in vseh delovnih sredstev v teh prostorih. To, da človek, ki je bil vodja projektov pri podjetju, ki je ta sistem izdelalo, danes sedi tam, bi lahko morda bila nagrada za skrbno opravljeno pospravljanje. Ali pa tudi ne. Kdo bi vedel.

A pustimo zdaj to. Kar želim s tem primerom ponazoriti, je vprašljivost kakovosti podatkov, ki se v teh arhivih nahajajo. Kakor tudi vprašanje smiselnosti analiziranja. Kajti tu je še vprašanje zakonodaje, ki se prilagaja trenutnim potrebam ključnih akterjev. Primeri takšne zakonodaje so zaprtje gospoda Janše, za katerega sicer verjamem, da je z moralnega in/ali etičnega vidika tudi v resnici storil kaj nesprejemljivega. Toda način, kako se znebiti odvečnega posameznika je človeku zdrave pameti vsekakor milo rečeno - absurden.

A tudi ta absurdnost traja že od samih začetkov, pa najsi bo to utišanje gospoda Hvalice, ali pa izbris na tisočev prebivalstva v porodnih krčih nove države, itd. In to je model delovanja, ki se vleče že od samih začetkov. Ta model delovanja pa vključuje tudi prilagajanje zakonodaje na način, da so ta dejanja zakonita. Ne glede na njihovo legitimnost.

Ne pozabimo še časovne komponente. Slovenija je na kolenih. Kakovostna raven življenja znatnega dela prebivalstva je pod ravnjo kakovosti življenja v kameni dobi. Zadolženost je v praksi tolikšna, da če bi prodali ta trenutek "celo Slovenijo", bi poplačali manj kot polovico dolga. S takšno produktivnostjo, kot je v zadnjih nekaj letih, se ne proizvede dovolj niti za pokrivanje tekočih stroškov. Povedano po domače: Slovenija več potrebuje za preživetje, kakor vsi njeni državljani skupaj ustvarijo s svojim delom. 

In smo prišli do tretjega stebra vsake aktivnosti - časa. Delo bi nujno bilo potrebno opraviti hitro. Kajti Slovenija potrebuje hitre ukrepe.

Toda, v čem je smisel tega brskanja po arhivih? Mar ni smisel tega brskanja ugotavljanje odgovornosti za to in ono nepravilnost, ki je takšno stanje povzročila?

Če je odgovor da, potem se lahko vrnemo na začetek, k "vsegliharstvu". Imamo politiko, ki je netransparentna in imamo Slovenijo, ki je na robu propada. Kako smo že ugotovili, da se rešuje vitalne funkcije? Preprosto, z odstranitvijo bolnega tkiva. In to bolno tkivo je v primeru Slovenije kakih nekaj sto do nekaj tisoč posameznikov, ki ogrožajo obstoj države in nebosredno eksistenco državljanov v njej.

Kako se torej lotiti problema?