Oni dan sem se zapletel v bolj ali manj naključen pogovor z enim izmed tu prisotnih piscev. Kot človek širokih nazorov se rad zapletem v pogovore z različnimi ljudmi. A kako tipično. Gre za generacijo, ki ima vedno navado reči, da so jim vse podtaknili. Tudi za omenjenega gospoda bi tozadevno podal oceno, da bolj ali manj spada v to generacijo.  

Zanimivo je, kako je ta generacija obsedena sama s seboj. V političnem življenju se to se najbolje vidi po tem, kako se oklepajo oblasti za vsako ceno, verjetno misleč, da le tako lahko skrijejo svoje grehe in napake. Zato so tesno zaprti v svoj notranji krog in v krču groze trepetajo pred resnico. Pri tem pa ne opazijo, da je vsem razen njim ze bolj ali manj jasno, kako stvari stojijo. Sadove njihovega dela žanjemo njihovi sinovi. A borna je ta žetev.

Ena od takšnih njim zanimivih stvari so neki menda nadvse pomembni arhivi, v katerih naj bi menda pisalo, kdo je večji nepridiprav od drugega. Spet ne vedoč, da so si za nas, zunanje opazovalce, podobni eden drugemu kot jajce jajcu. Drznem si domnevati, da ako bi zgodbe iz teh opevanih arhivov kronološko zbral na kup - poimensko, za vsakega akterja posebej, nato pa zakril imena in jih dal eno za drugo prebrati vsem akterjem, bi se vsak prepoznal v vseh, tako podobne domnevam, da so si.

A ni moj namen pisati o tem. O arhivih, ki ne zanimajo nikogar, razen teh revežev, ki se po eni strani trudijo, da bi z njimi drug drugega očrnili, po drugi strani pa, da bi se nihče do njih ne dokopal, saj ubogi revčki mislijo, da bi s tem kdo o njih izvedel kaj bistveno novega.

Zanimivo je opazovati, katere stvari zanimajo to generacijo, ki je ujeta v percepcijo, izoblikavano po doktrinah polpretekle zgodovine in ne pozna boljšega. Zanimivo je opazovati, katere stvari zanimajo to generacijo, ki je zapravila premoženje svojih pradedov, dedov in očetov in nam zapustila dolgove. To je ta generacija, h kateri spada tudi gospod Vili, s katerim sem se zapletel v pogovor. To je ganeracija, katere zapuščina so obubožani sinovi in vnuki. Generacija levih, desnih, črnih, belih, rdečih, krivih in ravnih.

To je generacija, ki je resnico zaprla v arhive, po katerih bi zdaj brskali in iskali pravico. Generacija, ki se ne zaveda, da so imeli vsak trenutek možnost ravnati v duhu pravičnosti, a so te trenutke enega za drugim zapravili za zadovoljevanje svojih perverznih želja. Danes, ko se pričenjajo zavedati, da se jim leta počasi iztekajo in se bliža poslednja ura, pa se jim oglaša vest, ki jim narekuje vprašanje, koga bodo na mrtvaškem prtu prosili odpuščanja, pa bi si vsi radi kupovali odpustke in izigravali pravičnike. Ker njim je bilo vse podtaknjeno, tega ne smemo pozabiti. Tej generaciji lahko sporočimo zgolj: "Zaprite se tja notri v te arhive vsi skupaj in jih preučujte od zore do mraka in se obtožujte med seboj in ravsajte in ožiraje do bridkega konca."

To je generacija, ki misli, da bo pokojnega I.K. in druge, ki so nijhove zdrahe plačali z življenjem, povrnila v ta svet. Gneracija krvnikov, ki je sejala povzročala in dopuščala tudi smrt, saj jim je cilj opravičeval sredstva. To je generacija, iz katere izhajajo vsa ta slavna imena, kot so Kučan, Bavčar, Janša, (pokojni) Drnovšek. Slednji se tako ali tako ni mogel pomiriti sam seboj in se mu je na koncu že pošteno "zrolalo"... itd. To so ti. Omamljeni s pohlepom, zasvojeni z vonjem krvi.

Generacija, ki je v četrt stoletja zapravila premoženje svojih pradedov, dedov in očetov, sinov in vnukov. Generacija, ki je v četrt stoletja zapravila svojo čast in dobro ime. To je vaš prispevek k človeštvu. Po tem se vas bomo spominjali. Z arhivi ali brez. Pa si predstavljate da ste levi ali desni. Za nas, ki gledamo od zunaj ste zgolj pomilovanja vredni starčki, ki trpijo in živijo svoje bedno življenje in se zavedajo svojega trpljenja, a ne storijo ničesar, da bi se odrešili, ker ste preprosto zasvojeni. Morda bi kakih deset tisoč Rugljev pomagalo tej zavoženi generaciji, a odvilo se je tako, kot se je odvilo.

Gospod Vili mi je v pogovoru rekel:

Gospod P.J.
Čas bi že bil, da se naredi tej predstavi konec. Občinstvo je naveličano laži in si zasluži resnico. Naredite sebi in svetu uslugo in se sprijaznite s pravico vedeti !

Tej generaciji moremo zgolj odvrniti, da naj se že končno sprijazni, da njihove "resnice" ne potrebujemo. Za njih morda res leži v nekih arhivih, a mi jo živimo vsak dan. In nosimo vse posledice. Dovolj škode je bilo storjene, v njihovih bednih življenjih in na nas je, da "kidamo drek" za njimi. Ampak situacija se je spremenila. Tu so že naši otroci in potrebno je poskrbeti zanje. 

Ti otroci, vnuki te generacije, ne bodo siti od njihove "resnice". Niti od provizij v poslih pod mizo, ki so jih sprovajali, pa naj je ta ali oni pospravil sedemdeset ali trideset odstotkov, se ne bodo najedli. Od Kučanovih volilnih obljub in volitev na katerikoli datum tudi ne. Od njihove zapuščine tudi ne, saj za njimi ostaja zgolj dolg, ki ga moramo mi za njih plačevati. Siti bodo kvečjemu od naše ustvarjalnosti in naših idej in pridnih rok.

Verjamem, da imajo pripadniki te generacije težave z dojemanjem tega kar berejo in težko verjamejo svojim očem. A počasi jim je treba pljuniti resnico v obraz. Vsem ... Vilijem, Milanom, Zmagotom, Janezom in kar jih je senilnih blodnjavih starčkov, ki živijo v nekem preteklem času: Zavozili ste! Svoja in naša življenja.

Pri tem nismo jezni ne na Vilija, ne na Milana, ne na Janeza, ne na Ivana, ne na Zmagota. Razumemo vas in sočustvujemo z vami. Do vas bomo še naprej spoštljivi, veliko bolj, kot te bili vi do svojih prednikov in do nas. Ravnali bomo srčno in odgovorno. Še vedno vas bomo ljubili kot svoje starše in stare starše svojih otrok. Kot ljudi, ki ste nam omogočili okusiti sad življenja.

Tu ne gre, kot si vi domišljate, za neko jezo ali maščevanje. To so metode, s katerimi ste vi indoktrinirani in ki jih vi prakticirate in tudi tu vas popolnoma razumemo. Gre preprosto za to, da vam je potrebno predočiti, da je vaš svet iluzija. Da delate že dolga desetletja škodo sebi in drugim. In da kot odgovorni starši ne moremo dopustiti, da bi to počeli še naprej, na škodo naših otrok.

Lahko vam zgradimo vaše arhive, ali karkoli že želite. Lahko vas preskrbimo, saj smo za razliko od vas, ki ste zgolj živeli na račun prednikov, mi zmožni in prisiljeni ustvarjati. Lahko se celo veselite z nami, ko bomo ped za pedjo povzdignili iz ruševin, kakor se povzdigne feniks iz pepela, vse ono kar ste v svoji objestnosti porušili. Ničesar vam ne želimo kratiti. 

A pravice kratiti bodočnost nam in našim otrokom nimate (več). Smo polnoletni in odgovorni in ponosni sinovi Slovenije. Smo svobodni ljudje, ki želimo ostati na dobrem glasu in povrniti temu koščku zemlje sloves, ki ga je imel, preden ste ga vi zapravili.