Članek
Mit o Jezusu
Objavljeno May 01, 2014

Ta zapis zna okrepiti znake kardiovaskularnih težav, zato vsem s težavami z visokim krvnim tlakom, povišanim holesterolom, diabetesom in kar je še ostalih podobnih diagnoz srčno odsvetujem branje. Če niste prepričani, pa vas vseeno mika, se raje posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.

Tokrat si bom privoščil izlet v neznano, v čas ki ni izpričan iskat podatke o človeku, ki naj ne bi obstajal in se pri tem naslanjati na reke, ki jih najbrž ni nikoli izrekel. Skozi znano in javno bolj ali manj dostopno zgodovinopisje se bom odpravil raziskovati zgodbo o novi zavezi

Za kaj takega se je treba vrniti v čase starih Rimljanov, ki so se v nekem trenutku znašli pred zanimivim in ničkaj zavidanja vrednim izzivom. Ljudstvo, ki je štelo kakih osem milijonov duš in je predstavljalo kako desetino imperija se nikakor ni bilo pripravljeno podrediti imperiju in je bilo izredno bojevito. To ljudstvo je imelo lastno monoteistično religijo in je zavračalo bogove iz Rima.

Toda vaš izvirni Notranji Krog služi izključevanju. Saj tudi ne bi bilo zabavno, če bi ne bilo onih zunaj. Nevidna navidezna črta ne bi imela nikakršnega pomena, če ne bi večina bila na napačni strani le - te. Razločevanje torej ne samo, da ni naključje; je srž, esenca.

Rimska aristokracija se je znašla v nezavidljivem položaju ob ekspanziji judaistične religije, celo tolikanj, da je Neronov svetovalec Lucius Annaeus Seneca v pismu prijatelju Luciliusu potožil, da bi bilo prižiganje sveč ob sobotah potrebno prepovedati. Lucilius (bralcem morda bolj znan po psevdonimu  Flavius, op.p.) je bil zaradi zakonske zveze z Arrio, bližnjo sorodnico Heroda velikega v vso to Judaistično zgodbo toliko bolj vpleten. Tudi sam si je želel, da bi družina njegove partnerice mogla okrepiti svojo oblast na območju Judeje, ki je zaradi zelotskih vstaj bila temeljito omajana.

Lucilius je tako našel rešitev, kako ubiti dve muhi na en mah. Rešitev je pravzaprav izšla sama po sebi, ko je opazoval, kako se religija bliskovito širi na podlagi knjige. Tako je prišel na idejo, da bi nova "judejska" verska knjiga dosegla enak uspeh, hkrati pa bi mogla umiriti uporne Zelote, ki se niso bili nikakor podrediti imperiju.

Leta 60 n. št. je tako nastalo izpod njegovega peresa delo Ur Marcus, prva različica Evangelija po Marku, ki ka je spisal opomugljen od Senece in ob pomoči pesnika Persiusa, sorodnika njegove žene.

Zaradi pro-judaistično usmerjene Neronove priležnice (kasneje žene) Popeje je po njenem prigovarjanju Neron načrt zavrnil, kar je botrovalo zaroti, v kateri naj bi se Nerona odstranilo. O sami zaroti in podrobnostih sedaj ne bomo, saj jo je nadrobno opisal Tacit in si lahko vsak prebere o tem sam. 

Neron po tem, ko zarotnike prisili v samomor, izžene Luciliusovega sina Ariusa (Antonius Natalis) v Sirijo, kjer ga namesti kot guvernerja. Slednji ostane zvest delu svojega očeta in tako leta 66 n.št. izzove upor Zelotov, ki so še vedno zavračali genialni načrt njegovega očeta, da bi mogel svoj srd iraziti s pogromom v Jeruzalemu. Toda njegova dvanajsta legija je bila zajeta in zdesetkana, kar je Arius plačal z Neronovim odpoklicom in premestitvijo v Panonijo, v Sirijo pa je bil poslan Lucinius Mucianus, v Judejo pa Vespasijan, da bi zadušil upor in umiril bojevite Zelote.

Tokrat je bila sreča bolj mila in po zaslugi zmage nad upornim Viteliijem Germanskim je bil ponovno poslan v Judejo na pomoč pri obleganju Jeruzalema. Tako je bilo leta 70 mesto premagano, na tisoče je bilo žrtev, še več pa jih je bilo poslanih v suženjstvo in za gladijatorje.

Po tem se Arij posveti nadaljevanju očetovega dela in med leti 70 in 75 ponovno napiše Evangelij po Mateju, nadaljuje z Evangelijem po Marku med 75 in 80 in ob pomoči Plinija do leta 95 dokonča tudi Evangelij po Luki.

Celotna zgodba temelji na že obstoječi (starozavezni, op.p.) med katerima je moč vleči očitne vzporednice. Naslanjal se je na esenske zapise in druge hebrejske spise, še posebej ljub mu je bil Izaija. Kako človeka imenovanega "IS" (v tistih časih so imena pogosto pisali z okrajšavami, op.p.) predstaviti kot boga, kateremu bi se vsi priklanjali je dobil prav pri njem, v sedemnajsti vrstici štiriinštiridesetega poglavja.

Večina Arijevih del nastane pod psevdonimom Flavius Josephus. 73 let je trajalo piljenje besedil in družina je skorajda, raden redkih skromnih omemb, izginila iz zgodovinopisja vse tja do leta 138, ko se kot vladar pojavi Antonius, pravnuk našega pisarja.

Kot takšnemu delu pritiče, je povsod v novi zavezi moč najti močno odklonilno stališče do Judov, ki se vleče tudi kasneje v Evangeiju po Janezu, katerega avtor je naslednik našega pisarja, Justius po imenu. V zgodbi je moč najti tako napotila k dolžnemu ravnanju (npr. Apostolska dela 5:38-39) iz česar je moč videti, da so se v času od svojega predhodnih napak tudi kaj naučili, pa do skrajnje zaničljivega ponižujočega pisanja o judih (npr. Matej 3:7Lk 3:7Apostolska dela 23:12). Nič drugače ni niti pri mladem Justiju, ki nadaljeje z enako prakso v Evangeliju po Janezu (npr. Janez 8:44). Toliko o izvoru tistega, kar danes imenujemo antisemitizem. V Novi zavezi je moč najti takšno pisanje na vsakem koraku in kmalu je moč zaznati, da so judje pravzaprav predstavljeni kakor nasprotniki svete besede, Jezusa ali Pavla. Ne bi bilo odveč prebrati sveto pismo v celoti in se z zdravo kritično distanco vprašati, kaj je vodilo roko, ki je držala pero.

V pismu Rimljanom (Rimljanom 11:28), katerega avtor je sin Proculus je pojasnjeno, zakaj je cela zgoba zastavljena tako kot je. Preprosto zato, da bi ljudje sploh verjeli zgodbi. Da bi ohranili izvorno obliko zgodbe natanko takšno, kot so si jo zamislili, pa so jo zaščitili s strogimi matematičnimi pravili, ki so jih vgradili v samo zgodbo. Tudi to seveda v sami zgodbi moremo najti jasno navedeno (npr. Matej 10:30). Pri kodiranju so se naslanjali na Pitagorov vzorec, zato je eden izmed številskih ključev 47, kot nekakšen znak hvaležnosti velikemu matematičnemu mojstru, katerega najbolj znan je njegov 47.-i teorem, ki ga danes vsi poznamo v obliki c2 = a2 + b2. Poleg tega so tu še števila 9, 14 in 16 in potem še izpeljanke iz treh uporabljenih sistemov po - kot omenjeno - Pitagorovem vzoru. Morda kot zanimivost zgolj omemba, da popolnoma enak ključ najdemo tudi v nekaterih drugih delih, kot je npr. Kuran, Kapital Karla Marxa ali Hitlerjev Mein Kampf in mnoge druge, kar daje slutiti, da so šle določene knjige skozi roke posvečenih, da bi bile podvržene editiranju, ki onemogoča kasnejše popravke, ne da bi posvečeni to vedeli. Tako je dovolj, da se med generacijami prenaša ključ, da bi bile zmožne ugotoviti, katera edicija posamesnega dela je tista prava.

Dovolj matematike. Oni, ki jih bo zadeva pritegnila bodo vsekakor kopali naprej. Mi pa se dotaknimo še osrednjega lika Nove zaveze - Jezusa, katerega, kako zanimivo, ne zasledimo v zgodovinopisju po nobenem drugem avtorju, kakor po samem očetu Nove zaveze - Jožefu Flaviju. In vendar si lika Jezusa niso čisto izmislili, kakor je to dandanašnji moč pogosto slišati. Kaj takega bi bilo preveč prozorno za politiko z vizijo. Celo več - lik je v zgodovini obstajal in je bil avtorjem nove zaveze dobro poznan. Če torej imamo danes obstoječ kult osebnosti, o kateri je zelo malo znanega, potem gre poiskati nasprotje je temu - torej kult, o katerem je malo znanega in človeka, o katerem je zgodovinsko veliko izpričanega.

Odgovor se nakaže pri pozornem branju svetega pisma tako v Janezovem Evangeliju (Janez 19:13-16Janez 13:27), kakor tudi v Evangeliju po Marku, ki je tudi mestoma zgovoren (Marko 9:40) in na drugih mestih, ki jih preudaren in predan iskalec more najti (npr. Matej 27:42, itd.). Podobnost s slavnimi reki še bolj slavnega Julija Cezarja je več kot očitna ("Jaz nisem kralj, jaz sem Cezar!""Najboljša smrt je hitra smrt!""Sem jih (od)rešil, da bi me mogli uničiti?"). Ob bok dejstvu, da kult Iulius Divinus ponikne čez noč, njegovo mesto pa zavzame nov kult, imenovan krščanstvo je več, kot zgolj zanemarljiva podrobnost.

Ne gre spregledati niti dejstva, da velikonočno obredje ne sledi nobenemu od evangelijev, pač pa je natančna imitacija Cezarjevega pokopa (Ethellbert Stauffer, Jerusalem und Rom im Zeitalter Jesu Christi, 1957).

Podobnosti je presenitljivo (mar res?) mnogo, tako da se zunanja podoba Julija Cezarja bolj ali manj v celoti ujema z zunanjo podobo Jezusa, zmage Julija Cezarja s čudeži Jezusa (npr. "Veni, vidi, vici." sovpade z Jezusovo ozdravitvijo slepega, pri čemer gre zgolj za zamenjavo podobno zveneče besede v grščini enikisa - zmaga z enipsa - mazanje, itd.).

Še bolj zanimivo je spremljane dogajanje skozi celo zgodbo. Julijeva zgodba ze začne s Pompejem, političnim botrom Cezarja, Jezusova z Janezom, ki na enak način botruje Jezusu. Cezar pride s severa iz Galije, Jezus na začetku pridiganja tudi pride iz severa iz Galileje. Nikomedij iz Bitnije se je skrivom sestal s Cezarjem, enako Nikodem iz Betnije z Jezusom... skratka, več kot dovolj očitnih podobnosti, da je moč videti, da gre zgolj za nadgradnjo in preimenovanje določenih izmišljenih, a spretno in z namenom postavljenih imen trenutnim potrebam (npr. IS more stati za IESUS enako kakor za IULIUS).

Tako se je Rimski imperij kljub navideznemu razpadu uspel ohraniti skozi stoletja in po dveh tisočletjih je spet na vrhuncu stare slave. Načelo Per me regnat regens je v veljavi bolj kot nikoli. Vatikan je upravičen do pobiranja davkov v celotni t.i. Evropski uniji, ki skupaj z deželami, v katerih smo priča "arabski pomladi" ne predstavlja nič drugega, kakor veliki rimski imperij, katerega središče je še vedno Rim (Vatikan). Mi pa se sprašujemo, zakaj cerkev ne plačuje davkov. Ste že opazili, da zgolj dežele z lastno krono niso v monetarni uniji?

Tako se sužnjelastništvo s pomočjo ius civilis in krščanstva, ki je vodeno in upravljano od države Vatikan (cerkev je ločena od države, se še spomnite) ohranja vse do danes, v prostozidarske lože pa se more vključiti zgolj "svoboden človek, ki je polnoleten in na dobrem glasu". Ste se vprašali, kaj tak pogoj še počne v t.i. "svobodnem svetu"? Pa prijetno prebujanje v nov dan želim.