Objavljeno 16. 7. 2014 ob 11:50

Nova stranka pravnika Mira Cerarja je zmagala na volitvah v Sloveniji. Zaprti konzervativni vodja opozicije Janša si želi čimprejšnje ponovne volitve.

Karl Peter Schwarz

Zmagovalec nedeljskih parlamentarnih volitev v Sloveniji je novinec, o čigar političnih nazorih se skoraj nič ne ve. 50 letni Miro Cerar, profesor za ustavno pravo na Univerzi v Ljubljani, volivcem ni obljubil kaj več kot „nov obraz“, ki bo poskrbel za „preobrat“. S svojo šele junija ustanovljeno „Stranko Mira Cerarja“ je takoj dobil 35 odstotkov vseh glasov. Stara konzervativna Demokratska stranka (SDS), ki je nastopila s podrobnim kriznim programom, se je z zgolj 21 odstotki uvrstila na drugo mesto. Sledijo ji stranka upokojencev DeSUS (10 odstotkov), nova levo-radikalna Združena levica (6), stara radikalno leva Socialdemokratska stranka (6), stara, a po novem proti levemu polji nagibajoča se krščansko demokratska NSi (5) in novo levo „Zavezništvo Alenke Bratušek“, dosedanje predsednice vlade (4).

Bila je to dvojna zmaga: „Novo“ je premagalo „staro“ in levica je premagala desnico. Hkrati se je v zgodovino slovenskega parlamentarizma zapisal negativni rekord: Že drugih predčasnih  volitev slovenskega parlamenta, po zadnjih regularnih volitvah leta 2008, se je udeležilo zgolj 51 odstotkov volilnih upravičencev, tako malo kot še nikoli doslej. In že kmalu bi bile lahko spet volitve. Najkasneje v letu dni bodo spet predčasne volitve, je napovedal konzervativni vodja opozicije in nekdanji premier Janez Janša (SDS), ki je od 20. junija v zaporu. Janša je bil obsojen na dveletno zaporno kazen na osnovi „indične sodbe“, kot jo je označilo višje sodišče – zaradi podtaknjenega mu sprejetja obljube podkupnine finske Patrie. Dokazov za to sodišče ni imelo. Janševa obramba se je pred volitvami obrnila na Vrhovno in Ustavno sodišče, a naj bi sodišči ne odločili pred jesenjo. Ker so renomirani mednarodni in slovenski pravniki dokazali, da je med procesom prišlo do hudih postopkovnih napak in kršitev pravnega reda, se bo slovensko pravosodje le stežka izognilo reviziji sodbe. Je pa točno ob volitvah prišlo do politično željenega učinka: Le trdno jedro katoliških volivcev je Janši ostalo zvesto. Del meščanskih volivcev sploh ni šel voliti, drugi del pa je glasoval za malo krščansko demokratsko NSi. Predstava, da bi predsednik države moral dati mandat za sestavo vlade zmagovalcu, ki je v zaporu, je verjetno zastrašila tudi mnoge volivce, ki imajo Janšo za nedolžnega. Neobičajni termin volitev sredi počitniške sezone in afera Janša pa sama še ne zadostujeta za razlago tega čudnega volilnega rezultata. Avtsajderja kot sta milijarder Andrej Babiš v Češki republiki in filantrop Andrej Kiska na Slovaškem sta sicer prav tako uspela na zamah, a sta se oba v volilni kampanji vsaj izčrpno opredelila do vsebinskih vprašanj in nista kazala zgolj svoj „nov obraz“. Tudi Čehi in Slovaki so naveličani svojih „starih politikov“, pa vendar ne do te mere, da bi se ukvarjali z nasmejanim, molčečim začetnikom, ki nima ne utečenega tima, niti programa. A kot pred tremi leti na sveže ustanovljena „Pozitivna Slovenija“ korupcije osumljenega ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, tudi Cerarjeva stranka uživa podporo bivšega šefa slovenske KP in dolgoletnega predsednika Milana Kučana, ki v zakulisju vleče niti. Bistvo Kučanovega recepta za uspeh je v tem, da prodaja staro vino v novih mehovih. Življenjska doba strank, list in skupin levega spektra je v Sloveniji začuda kratka. To velja tudi za politično bolj peresne predsednike vlad, ki se pojavijo iz nič, da nato padejo v pozabo še med mandatom. Nazadnje je marca lani kot profilirana levičarka na listi „Pozitivna Slovenija“ nastopila predsednica vlade Alenka Bratušek, da bi prekinila varčevalno politiko konzervativne Janševe vlade, ustavila privatizacijo, okrepila javni sektor in dvignila davke. Ko ji je postalo jasno, da to ni dober recept, da reši skupnost na robu državnega bankrota, je začela oznanjati sanacijski program, ki pa je spodletel zaradi nasprotovanja lastne stranke. V javnomnenjskih raziskavah je kar tri četrtine Slovencev svoji vladi izstavilo negativno spričevalo. Napovedane strukturne reforme so zaostale, krčenj v javnem sektorju ni bilo, tudi ne liberalizacije trga dela, nobene zdravstvene in nobene upravne reforme, pa tudi ne reforme pravosodja. Sicer se Slovenija še naprej financira na mednarodnem finančnem trgu, namesto da bi se podala pod dežnik za reševanje evra in sprejela s tem povezane obveze. A nizke obresti, s katerimi se trgujejo obveznice, ne odražajo nekega gospodarskega okrevanja, pač pa so posledica poplave denarja ECB in obljube ECB, da bo za vsako ceno reševala vsako evrsko državo pred bankrotom. Med volilno kampanjo so vse stranke razen SDS-a stavile na državno gospodarstvo, tudi sicer zadržani Miro Cerar. Čisto v smislu nekdanjega predsednika Kučana in njegovih tovarišev je Cerar obljubljal, da Janše in SDS ne bo spustil na oblast. Za stare komunistične naveze na državni in paradržavni  ravni je to edina obljuba,ki zares šteje. Že v sredo bo predsednik Borut Pahor sprejel zmagovalca volitev. Glede na razmerje sil v novem parlamentu za Cerarja verjetno ne bo težko sestaviti vlado do septembra. Konzervativna SDS volitve primerja s tistimi v Iranu, Belorusiji in Ruski federaciji, jim odreka legitimnost in poziva k pasivnemu uporu.