feeling sad with Boris Šuligoj and 44 others.
Spremljam polemike, take in drugacne, glede katastrofe, ki se je z zrusitvijo viadukta v Genovi zgodila na eni najbolj prometnih avtocest v Evropi, ki povezuje Francijo in Italijo. Dejstvo je, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi, ne glede na to, da so nesrecni viadukt sprojektirali v zgodnjih sestdesetih letih, ko so veljali neki drugi standardi, ko se ni bilo EUROCODE-ov, ko se ni bilo "vesoljskega prometa", kot je danes. Ta viadukt sem sam parkrat prevozil in vem, kak prometni kaos vlada okoli Genove.
Tudi gradnja leta 1966 in 1967, ko so viadukt predali prometu, se z danasnjimi standardi seveda ne more primerjati. Sicer so po druzbenih omrezjih in medijskih portalih slovenski "strokovnjaki" ponovno dobili priloznost, da se enkrat popljuvajo slovenske avtoceste in kataklizmicno napovejo zrusitev crnokalskega viadukta, ces da je Zidar sparal na armaturi in betonu. Eni ocitno sanjajo sentviski predor se danes, ceprav se jim sanja ne, kaj se je tam zgodilo oziroma kaj je bil vzrok odpada nesrecne ometne obloge - da se razumemo, to je isto popolnoma nesprejemljiva zgodba, ki se je na sreco koncala z zvito plocevino, lahko pa se ne bi in bi ravno tako ljudi odvazali v krstah. O tem sem pisal nickolikokrat v svojih clankih in publikacijah. Vendat pa ob vseh prebranih komentarjih lahko recem samo "bog daj norcem pamet, nam pa denar", kar je bil priljubljen izrek moje osnovnosolske uciteljice matematike. Takrat nisem ravno najbolj razumel, kaj nam je hotela s tem povedati, no danes mi je kristalno jasno. Moj veliki, zal prehitro pokojni prijatelj, inzenir z veliko zacetnico Vid Sulic, ki je z veliko ljubeznijo, ki ga je posledicno zaradi velikega stresa delno stala njegovega zivljenja, vodil izgradnjo crnokalskega viadukta, pa tudi vseh ostalih avtocestnih objektov na Primorskem, se zdajle obraca v preranem grobu. Ne vem, zakaj se ne oglasijo vrhunski in mednarodno priznani slovenski projektanti in graditelji premostitvenih objektov, kot so Marjan Pipenbaher, Viktor Markelj, Stanko Goznik, Ljubo Korpar, Leon Ruhitel, Ksenija Marc, pa se kdo. Ocitno za slovenski medijski pofl niso zanimivi.
Ampak pustimo sedaj nase avtoceste. Ne glede na ta dejstva upravljalec nesrecnega viadukta Autostrade per La Italia nosi vso odgovornost za nastalo katastrofo, ki se ne bi smela zgoditi, saj bi skozi redne kontrole moral ugotoviti, da nekaj ni v redu, pa tudi uspesnost "sanacije" iz leta 2016 je sedaj skupaj z viaduktom zgrmela v globino in za vedno pokopala 50 ljudi. Neopravicljivo.
Ne glede na to, da si italijanska politika sedaj po pilatovsko umiva roke, pa je odgovornost tudi na njej. Sumljivi pogoji oddaje vec desetletne koncesije omenjeni druzbi, zaustavitev kakrsnih koli resnih investicijskih in vzdrzevalnih del v zadnjih desetih letih na avtocestah in cestah - te so isto uboge kot nase - politicno zaviranje gradnje nove genovske obvozne avtoceste, ki ji je najbolj nasprotovala stranka sedaj najbolj glasnega ministra Salvinija, so pustile katastrofalne posledice, mocno pa spominjajo na slovensko zgodbo dotrajanih mostov na nasih drzavnih cestah, do katere je prislo leta 2013. Sele ta katastrofa je pokazala, kako pravilno sem ravnal, da sem takrat kot direktor in s tem tudi kot odgovorna oseba, ukazal omejitev nosilnosti in prevoznosti na najbolj dotrajanih cestnih mostovih. Takrat smo imeli pripravljeno kompletno dokumentacijo za sanacijo preko tridesetih mostov, ki bi jo zaceli takoj, ko nam je vlada Bratuskove preko ministrskega oprode Omerzela - tip je bil totalni diletant, ki kot minister ni videl niti tega, da bi moral zagotoviti subvencije za solske prevoze - popolnoma "zradirala" nas proracun. Ze Pahorjeva vlada je financno klestila kot nora, bolj smo opozarjali, manj je zaleglo. Imeli smo cisto niclo na postavki obnove objektov. Ostali sta nam samo dve moznosti: kot noj glavo potisniti v pesek in tvegati, da se solski avtobus, poln otrok odpelje v kaksno reko, ali pa to agonijo stalnega rezanja sredstev - glavna cvetka je bila politicna preusmeritev 100 milijonov evrov na zeleznice - presekati. In smo jo presekali. Z polovicnimi zaporami in omejitvami osne nosilnosti. Vedel sem, da bo stala, ampak mi je cisto "dol viselo". Sicer sem pred tem ze v parlamentu par let napovedoval, da bom v primeru rezanja denarja DRSC, prisiljen zapirati posamezne najbolj dotrajane in slabe ter nevarne cestne odseke, kar mi je Zakon o cestah omogocal. Vendar nas ocitno niso jemali resno, Bratuskova in takratna drzavna sekretarka Vranicarjeva sta se nam samo smejali, ko smo opozarjali na nevarnsti in povecevanje skode na drzavnem cestnem omrezju. Mediji so nas sicer povzeli, pa se to ne vsi, Vanja Alič, Bojan Rajšek in Ales Stergar so se edini v svojih clankih sistematicno ukvarjali s to problematiko, vendar je bilo vse bob ob steno.
Seveda je gospodarstvo zacelo gonit svojo mantro o placevanju davkov in gospodarski skodi. Ni jih zanimalo, da Direkcija za ceste nima namenskega proracuna za obnovo cest, kot vse ostale evropske cestne direkcije in agencije, ampak je vezana na integralni proracun in o delitvi financnih sredstev, o katerih je vedno odlocalo in bo odlocalo ministrstvo za finance. Brigalo je njih za zjebane ceste in mostove. Tak sistem smo hoteli spreminiti ze pred desetletjem in kaj mislite, kdo je najbolj nasprotoval temu? Sedanja kandidatka za prometno ministrico Alenka Bratusek. Karma is a bitch in res upam, da se ji to nasprotovanje ne bo zataknilo v grlu. Da nadaljujem. Ker je bil Omerzel pred interpelacijo zaradi vremenskih postaj, s katerimi je "mauzlal" z DARS-om tudi v casu svojega ministrovanja, je seveda mislil, da smo mu zapore mostov nastavili zaradi politicnih vzgibov. Namesto, da bi pomagal resevati nastalo situacijo, ki jo je skupaj s premierko zakuhal, je zoper mene in DRSC je sprozil pravi medijski pogrom, ki ga je vodila njegova piarovka Patricija Sasek.
Ampak ni to point tega pisanja. Point je v tem, kaj se zgodi, ko politika povozi stroko in o tehnicnih zadevah, kjer veljajo algoritmi naravnih in ne socioloskih zakonov, odloca na politicni, in ne na strokovni osnovi. Vse zafurane inzenirske objekte v Sloveniji so v slepo ulico pripeljali ekonomisti in pravniki. Ne recem, da ni bilo kaksnega inzenirja zraven, vendar v dosti manjsem obsegu.
Ne glede na to, da sam popolnoma zaupam slovenskim avtocestnim in cestnim premostitvenim objektom, kot tudi predorom, se sprasujem, ali se bomo iz genovske zgodbe sposobni kaj nauciti tudi Slovenci? Predvsem politiki? Z zanimanjem pricakujem ministrovanje ge. Bratusek - ce bo seveda potrjena - se posebej iz vidika, da bo sedaj z uzitkom grizla tista kisla jabolka, ki se jim je predtem smejala. Ja, karma je res kurba. Se posebej na drugem tiru in tretji razvojni osi.
Aug 25, 2018