Ob vsakodnevnih zgodbah različnih staršev, pedagogov in učencev, ki govorijo o dogajanju v šolstvu, je kar težko spregledati dejstvo, da smo nekje zelo skrenili s poti. Šolniki (pedagogi) stavkajo, na starše pade vse breme, saj so prisiljeni vzeti dopust ali pa iščejo/plačujejo dodatno varstvo. Otroci se veselijo, da so lahko namesto v šoli doma, ampak to njihovo veselje  je kratkotrajno, saj morajo nadomestiti odpadle ure ob vikendu, ki je namenjen času z družino. Že tako ali tako ob tem kaosu, ki nam ga je vsilila vlada, težko krmarimo med družino, delom in zdravjem. No, pa se osredotočimo na naše mlade državljane in današnji šolski sistem. Sistem, ki ga poznamo danes je zastarel in med tem, ko druge države iščejo rešitve, ki bi ustrezale 21. stoletju, je naš v stanju kakor je država sama. Naš šolski sistem je v popolnem nasprotju, recimo s sistemom na Finskim. Otrok je s šestimi leti oropan enega leta otroštva, vržen pa v šolski sistem, ki je storilnostno naravnan, za mnoge prezahteven, usmerjen k piflanju za ocene in ne za znanje, k vsrkavanju neverjetnih količin informacij z besedama »hitro« in »na pamet«, k zatiranju ustvarjalnosti in samostojnega razmišljanja. Vsak otrok, ki stopi v šolski sistem, je miselno kreativen in ustvarjalen pri osvajanju znanja in soočanju z izzivi, a ga ta preobremenjen šolski sistem naredi monotonega in duševno otopelega. Hiter ritem pa ga naredi hiperaktivnega in vodljivega. Zakaj imamo danes toliko otrok depresivnih ali pa na zdravilih? Premnogi učenci izdelujejo razred  le s pomočjo staršev ali dragih inštrukcij.

Naši mladi državljani, ki skozi izobraževanje iščejo sami sebe, res marsikaj vedo o določeni temi, a so povsem nebogljeni, ko je potrebno vse te podatke med seboj povezati in rešiti kakšen problem. Učni program naših šol pa je pretežno usmerjen v memoriranje in ne v ustvarjalno uporabo znanja.”Osnovna šola se mora iz sedanje zapletene, nepregledne, z vseh strani definirane, pravno neučinkovite institucije preobraziti v šolo, ki ima jasne cilje in jasno strokovno osnovo. Zdaj je namreč nima. Trenutno je skupek želja, zahtev in velikih vzgojnih nesmislov,” je pred leti v intervjuju za Delo dejal bivši ravnatelj osnovne šole Prule Dušan Merc in dodal, da v  nižjih razredih osnovne šole otrokom vsiljujemo neumna znanja, namesto da bi jih postopno učili stvari, primerne njihovi  starosti.

Zdaj so na mestu vprašanja: Kje začeti? Katere spremembe vpeljati? Kako oblikovati učinkovit šolski sistem, ki bi spodbujal otrokovo miselno kreativnost pri reševanju problemov in soočanju z izzivi? Kako pripraviti otroka skozi izobraževanje na samostojnost in življenje z uporabnim znanjem? Kaj želimo naučiti naše otroke? Na vsa ta vprašanja pa si mora odgovoriti najprej vlada sama. Kakšne državljane želi imeti? Zato lahko za stanje današnjega šolskega sistema rečemo, da je enak, kakršno  je stanje države. Vlada umetno ustvarja kaos na vseh področjih in želi s pritiski imeti državljane, ki bodo zaradi hitrega tempa in nečloveških norm uničevali svoje zdravje, delali za njihov koruptivni sistem in slepo sledili njihovim zakonom, ki so napisani proti narodu. Na koncu pa pri prehitro umirali, kot zadnja smet.

Prihodnost naših generacij pa ni povsem črna. Obstajajo namreč učitelji, ki poskušajo z novimi prijemi in učnimi metodami zainteresirati mlade in jih spodbuditi k ustvarjalnosti in sodelovanju, a so žal še v manjšini in nimajo podpore v sistemu. Veliko staršev pa je mnenja, da je otrok pri kreativnem učitelju, ki je spoštljiv do njega, veliko bolj zainteresiran za učno snov in učitelj zanj pomeni avtoriteto. Točno ti učitelji bi morali dobiti veljavo  in svobodo pri kreiranju učnega načrta. Vsa ta opažanja sicer starši izrazijo na Svetu staršev, a kaj ko njihove prošnje ostanejo neslišane na državni ravni.

Medtem, ko se naša država že desetletja ukvarja z  raznimi reformami, pri čemer imamo državljani občutek, da nam nobena ne pomaga prav dosti, šolanje postaja vedno večja muka za množico otrok, staršev in tudi učiteljev,  pa na Finskem poteka reforma njihovega dokazano dobrega učnega načrta. Ta temelji na povezovanju predmetov v tematske sklope oz. področja, klasični predmeti, kakršne poznamo za zdaj povsod po svetu, pa naj bi na Finskem postopoma izginili."Prizadevamo si izključno za to, da bi bili starši in otroci zadovoljni s tem, kar jim nudimo. Vse raziskave kažejo, da je stopnja zaupanja javnosti v naš šolski sistem vedno okrog 90%, in to je dosežek, s katerim se raje izpostavljamo kot z uvrstitvami na mednarodnih lestvicah znanja." Ne odobravajo standardiziranih testov pred šestnajstim letom starosti, ne dajejo veliko domačih nalog, začetek šole pred sedmim letom pa dojemajo kot kršitev pravice otrok, da so otroci. V finskih šolah v prvih letih sploh ne gre za akademski uspeh, ampak za spodbujanje pripravljenosti na učenje in iskanje lastnih zanimanj, strasti. Otroci dobivajo prva štiri leta opisne ocene, začetek številčnega ocenjevanja pa v drugi polovici petega razreda. Zelo pomemben element finskega uspeha so učitelji, ki se dolgo izobražujejo in so bolj raziskovalno usmerjeni kot naši. Naravnost fascinantna pa je skrb za tiste učence, ki potrebujejo pomoč. V finskih šolah se učitelji tako dolgo in prizadevno ukvarjajo s teboj, tvojo družino, da ti enostavno mora uspeti. Pouk se v osnovnih šolah na Finskem začenja med osmo in deveto uro, kar je podobno kot v Sloveniji, velika razlika pa je v trajanju odmorov in količini domačega dela.  Pravzaprav je oboje ravno premo sorazmerno, finski osnovnošolci na nižji stopnji imajo v enem šolskem dnevu 75 minut odmora, doma pa se skoraj ne učijo, medtem ko imajo slovenski otroci 30 minut odmora in so zelo obremenjeni z delom tudi doma. Učitelji na Finskem otrokom nočejo krasti prostega časa in jih spodbujajo k samostojnosti ter temu, da čim več naredijo že v šoli. Domačih nalog tako rekoč ne dajejo, če jih, pa jih mnogi otroci naredijo kar med odmori, ki so dolgi po 15 minut. Razen če jih med odmori ne "naženejo" ven, saj spodbujajo tudi gibanje na svežem zraku. Šolski sistem na Finskem starše ne obremenjuje s šolskimi obveznosti otrok, medtem ko za slovenske starše velja, da še enkrat vsaj hodijo v osnovno šolo, če ne tudi v srednjo šolo. Veliko morajo sodelovati pri domačih nalogah, učenju, izdelavi projektov, itd. Seveda vsak starš želi za svojega otroka najboljše in tudi ve, da je najboljše, da se z učnimi snovmi, problemi in projekti sooča otrok sam, a  ker je od ocene malodane odvisna njegova prihodnost, se na koncu pri mnogih osnovnošolcih konča tako, da jim pomagajo starši. Na Finskem so za tako uspešen šolski sistem najbolj zaslužni dobri in dobro plačani učitelji. Ti morajo imeti magisterij, poklic pa je po ugledu takoj za zdravniškim. Zaradi tega je za študij veliko zanimanja, vpisna selekcija pa zelo huda. Skozi sito pridejo le najboljši, doštudirajo pa najbolj motivirani. Pomemben kriterij za vpis pa niso samo ocene ampak tudi individualen pogovor, s katerimi strokovnjaki presodijo ali ima kandidat za vpis tudi čustvene in psihološke sposobnosti za poklic učitelja.

Ob vsem napisanem moramo vprašati vlado ali bo poskrbela za svoje prihodnje  generacije ali pa bo nadaljevala  s koruptivnim sistemom, ki uničuje celoten narod.

Za zaključek pa še misel, ki velja kot opozorilo: Gorje družbi, ki ne zna poskrbeti za svoje lastne otroke.

Nina Blaž