Po drugi svetovni vojni je nova oblast s spremembo družbenega sistema nacionalizirala večino veleposestniške obdelovalne zemlje in gozdov, kakor tudi industrijske objekte.
Vodno gospodarstvo je bilo plansko organizirano in v skladu z državnimi planskimi gospodarskimi prioritetami ter povezavi s kmetijstvom, je imelo svoje investicijske cikluse predvsem v fazi pridobivanja in urejevanja kmetijskih zemljišč , osnovne odvodnje in visokovodni zaščiti naselij ob reki Muri.
To obdobje je prineslo tudi največja finančna vlaganja v vodno infrastrukturo in s tem je dobilo posledično vodno gospodarstvo v družbi zelo pomemben status, tako je znašal delež sredstev za vzdrževanje in urejanje vodnega režima v letih 1986-1990 0,4 % bruto družbenega produkta, v predhodnih letih pa je bil še višji.
V prvih povojnih letih so se gradili nasipi na obeh straneh Mure, predvsem na »notranji Muri« in sicer na izkustvenih osnovah, saj nekih detajlnih študij (hidroloških, hidravličnih, geomehanskih) oz projektov ni bilo.
Za operativno delo so bile ustanovljene vodne skupnosti (za melioracije Ščavniške , Apaške doline, itd), katere so operativno vodile postopke in samo izvedbo melioracij ter komasacij kmetijskih zemljišč.

V letu 1948 se je pričelo z gradnjo suhega razbremenilnega kanala Ledava-Mura, kateri je služil za preprečitev poplav M.Sobote. Razbremenilnik, dolg 7,5 km in pretočne sposobnosti Q=108 m3/s je bil predan svojemu namenu dne 14.10.1958.
V letih od 1945-1965 so bili regulirani: Kobiljski potok od meje z R. Madžarsko pa do izliva v Ledavo, Ščavnica okrog Ljutomera, Plitvica ter v naslednjih letih Lipnica, Boračevski potok in še mnogi drugi manjši potoki, v skupni dolžini cca 175 km.
Leta 1966 se je začelo z regulacijo Kučnice (skupno povodje z R. Avstrijo znaša 43,2 km2, od tega v R. Sloveniji 13,5 km2) na meji z R. Avstrijo in izvedbo ekspropriacije ter zamenjavo zemljišč ter z novo določitvijo mejne črte.

Slika 7: Sprememba dna v rečnem profilu P08 (km 101,475)

Od leta 1965 se je, glede na poplave urbanih naselij v letih 1962-1965, pristopilo tudi k sistematični regulaciji Ledave in Kobiijskega potoka (povodje površine 691 km2).
Z deli na Ledavi na zgornjem odseku se je zakljUčilo leta 1985 z regulacijo med Renkovci in Rakičanom, dočim je ureditev korita na mejnem odseku z Madžarsko bila zaključena v sredini 1997 leta. Danes je Ledava regulirana in omogoča minimalno prevodnost Q20 ali več letno vodo. izgrajeno je bilo korito trapezne oblike v nasipu dolžine 68 km.
V vseh teh letih po II. svetovni vojni, pa so se izvajala vzdrževalna gradbena dela na koritu reke Mure na mejnem odseku z R. Avstrijo (dolžina odseka 33,4 km), vendar se ta niso izvajala s takšno intenziteto na »notranji Muri« (30,20 km), ki se v celoti nahaja na slovenskem ozemlju oz. na odseku (dolžina 31 km) z R. Hrvaško. Skupna dolžina korita Mure znaša na slovenskem ozemlju znaša cca 95 km.
Od 12-19.07.1972 je Mura poplavila dele G. Radgone (višina gladine h=480cm), ter pritoki Ščavnice Ljutomer, Kučnica Petanjce, Ledava Skakovce. Nasipi ob Muri so zaradi kratkotrajnega omočenja kljubovali vodni ujmi.
Vsa vodnogospodarska dela, ki so se izvajala dotedaj, so ob nastopu poplav pokazala, da je potrebno poleg regulacij izgraditi tudi akumulacije (AK) in suhe zadrževalnike na levem in desnem bregu Mure.

Na levem bregu so tako izgrajeni:

⇒ AK Ledavsko jezero (pričetek gradnje 1974 in zaključek 1979), ki se razprostira na površini 146 ha in z zmožnostjo zadrževanja 5,6 milijona m3 vode, zadržuje vodo na goričkem. Funkcija akumulacije je sploščitev in zadrževanje vodnega vala in naknadna počasna evakuacija meteorne vode po Ledavi,
⇒ AK Hodoš na Dolenjskem potoku na Goričkem s površino 21 ha in zadrževanjem 0,43 milijona m3
⇒ AK Bukovnica na potoku Bukovnici s površino 11 ha in zadrževanjem 0,152 milijona m3
⇒ suhi zadrževalnik Radmožanci, (pričetek gradnje 1980 in zaključek 1983), ki zadržuje vodo Ledave pred mestom Lendava s površino 580 ha in zadrževanjem 6,3 milijona m3

Na desnem bregu pa:

⇒ AK blaguš na Blaguškem potoku s površino 14 ha in zadrževanjem 0,390 milijona m3
⇒ AK Negova na Kunovskem potoku s površino 7,2 ha in zadrževanjem 0,24 milijona m3
⇒ AK Gajševci na Ščavnici, zgrajenim leta 1975 s površino 73 ha in zadrževanjem 2,6 milijona m3
⇒ suhi zadrževalnik Bolehnečici (pričetek ~radnje 1982 in zaključek 1985) na Sčavnici s površino 160 ha in zadrževanjem 4,03 milijona m.

Skupna površina vseh akumulacij in suhih zadrževalnikov na slovenskem delu povodja Mure znaša 1.012,20 ha in s sposobnostjo zadrževanja (akumuliranja) 19,742 milijona m3 meteorne vode.
Za dosego dobrega stanja voda, pa je potrebno poleg kvantitete zagotoviti tudi kvalitetne spremembe pri urejevanju voda. V letih 1970-1990 je bila Mura znana kot ena od najbolj onesnaženih rek v Evropi. Vzrok je bila predvsem industrija v Avstriji s svojimi odplakami, ki so neočiščene odtekale v Muro.
Stanje kvalitete vode Mure se je drastično izboljšalo po izgradnji čistilnih naprav v R. Avstriji, ta proces pa je v Sloveniji šele v začetni fazi. Glede na obdobje okrog 70. let, ko je spadala Mura v 4 kakovostni razred, se ta nahaja že nekaj zadnjih let ob vstopu v R. Slovenijo v 2 kvalitetnem razredu in se zaradi izpusta še nezadostno očiščenih odplak na mejnem odseku poslabša v 2-3 kvalitetni razred.
Kljub temu so se pokazali v zadnjem obdobju bistveni kvalitetni premiki v smislu zmanjšanja onesnaženja, saj se je posodobil tehnološki proces predvsem v papirni industriji, določeni industrijski prehrambeni obrati so pa izgradili svoje lastne čistilne naprave.
Prav tako se kažejo bistveni premiki v smislu čiščenja odplak tudi na »notranji« in mejni Muri s Hrvaško. Z izgradnjo čistilne naprave farme Nemščak in izdelavo projektov za čiščenje odplak v Občini Beltinci, se bo stanje vode v Muri zelo izboljšalo, kljub temu, da je pritok Mure, potok Ščavnica, še vedno v 4 kvalitetnem razredu.
Skoraj vsi evidentirani onesnaževalci, katerih odplake direktno ali posredno odtekajo v Muro, so v zvezi s »progresivno taksacijo«, izdelali sanacijske programe in projekte ter pristopili oz. že izgradili čistilne naprave (farma Podgrad, Sladki vrh, Šentilj, Radenci, Murska Sobota, Lendava).
Povodje Mure pa bo v prihodnosti še posebej zaznamovala izgradnja avtocestnega križa proti R. Madžarski. Pri načrtovanju AC programa so bili ugotovljeni zemeljski viški nekvalitetnega in za cestno gradnjo neprimernega koherentnega zemeljskega materiala. V dogovoru z ministrstvom za promet, je
bila izdelana projektna dokumentacija, ki obravnava izgradnjo visokovodnih nasipov ob reki Muri (v prvi fazi) na dveh odsekih skupne dolžine 28 km. Projektirani visokovodni nasipi bi bili bolj naravne oblike (ne več trapez) in vizualno, ter ekološko veliko bolj sprejemljivi, ker bi bili pogozdeni in jih več ne bi bilo potrebno vzdrževati na klasičen način.

S tako izvedenimi visokovodnimi nasipi širine cca 25-30m, pa bi končno lahko pristopili k dejanski razglasitvi Regijskega parka Mura, kateri bi lahko povezoval območje avstrijske Štajerske (Natura 2000) preko slovenskega dela območja Mure na hrvaškem, vse do Drave in posredno tudi Donave.
Na vodnem območju Mure se v zadnjem obdobju izvajajo vzdrževalna dela, pri katerih pride do izboljšanja ekološke zmogljivosti in sicer na tistih vodotokih (zg. tok Ledave na Goričkem, Lipnica, Puconski potok, Kučnica), kjer obstaja ta možnost, npr večje korito, tako, da je možno ob koritu zasaditi drevje. S takšno obliko formiranja korita bi bilo možno s časom opustiti vsakoletne košnje trave.
Z razpadom SFR Jugoslavije in nastankom R. Slovenije ter spremembo političnega sistema, je postavila država nove prioritete. Te so šle predvsem v prestrukturiranje in začetek privatizacije industrije oz celotnega družbenega (državnega) sektorja, iskanja novih izvoznih trgov za industrijo, kar je življenjskega pomena za eksistenco nove države ter reševanja socialnih razmer prebivalstva. Nastale gospodarske razmere niso obšle tudi vodnega gospodarstva in same organiziranosti te dejavnosti.
Z osamosvojitvijo je Slovenija je prevzela oz. ratificirala (6 .03.1993) tudi stari sporazum med SFRJ in R. Avstrijo o reševanju vodnogospodarskih vprašanjih na reki Muri iz leta 1956, na osnovi katerega poteka sedanje planiranje oz. vzdrževanje vodnega režima na reki Muri.
Življenje ob rekah in spremembe, ki nastanejo v povodju, je možno registrirati v desetletjih oz. so opazne v daljšem časovnem obdobju, razen če ne pride do nekih havarij, ki trenutno spremenijo kvaliteto in kvantiteto življenjskih pogojev v povodju.
V zadnjih cca 15-20 letih so na samem koritu Mure ugotovljene spremembe, ki se kažejo v poglabljanju nivelete korita in s tem posledično rušenju obrežnih zavarovanj, zniževanju podtalnice v pasu ob in v celotnem povodju Mure. rezultat upadanja nivoja talne vode so spremembe na vegetaciji (sušenje obmurskih logov) ter zmanjšanje zalog pitne vode.

Slika 8: Območja posameznih poglobitev nivelete korita. Slika 9: Vzroki poglabljanja dna

V skladu z zgoraj ugotovljenimi dejstvi, je v delovnem krogu meddržavne »Murske komisije« prišlo do dogovora, da je potrebno z Muro nekaj narediti.
Glede na ugotovljeno stanje, je v zadnjem desetletju bilo podanih več tehničnih rešitev za sanacijo takšnega stanja. ena od možnih variant je predstavljala izvedbo prečnih kamnitih pregrad (na cca 1-1 ,5 km) in stabilizacijo nivelete korita, kar bi predhodno pomenilo modeino preiskavo in kasnejšo preverbo
izvedbe v naravi v modelu 1: 1.
Po celoviti finančno tehnični analizi potrebnih ukrepov na koritu reke Mure, katerih učinek bi pa bil opazen tudi v zaledju, pa je prevladalo mnenje, da je v smislu izboljšanja stanja ekološke zmogljivosti ob reki pristopiti k rešitvam, ki bodo poleg vodnogospodarskih aspektov dale odgovor tudi na dobro ekološko stanje voda.
Glede na evropske smernice in direktive so strokovnjaki v okviru »Murske komisije« pripravili projektno nalogo za izdelavo študije, idejnega načrta oz. »načrta upravljanja povodja« za mejni odsek Mure v dolžini cca 34,5 km od Šentilja pa do Petanjcev.

UREJENOST IN VZDRŽEVANOST VODNEGA REŽiMA POGOJ ZA VARNOST NARAVNEGA IN BIVALNEGA OKOLJA

Jožef NOVAK univ.dipLinž.gradb, MOPE, Agencija RS za okolje, Vojkova 1b, Ljubljana

Vladimir VRATARIČ inž. gradb, MOPE, Agencija RS za okolje, Vojkova 1 b, Ljubljana